Popolnoma normalni kaos

Ni mi v navadi, da postam take zadevščine, ampak ob pisanju učne priprave za matematiko sem iskala stare yu komade, ki bi formalno - administrativno vzdušje, v sicer domačem okolju, nekako omehčale in ga naredile morda “insipirativnega”

Tako sem si “zavrtela” Hajde da ludujemo:

Ne spomnim se, da bi kot mala piška videla ta posnetek, vem le to, da sem znala vse njene hite na pamet in spomnim se je edino po tem videzu

No, in potem mi youtube prikaže še druge rezultate iskanja. Res sem prijetno presenečena nad njenim videzom, še bolj pa nad njenim vokalom:

in

Ob poslušanju intervjuja in ostalih glasbenih videih me je znejevoljilo edino to, da je strašno verna in tudi deluje predvsem v verskih krogih. Torej zapriseženo poje pesmi z globoko versko tematiko. Najbrž je to povezano tudi z njenim prihodom v ZDA (baje pri zgodnjih 21 letih) ter začetki tamkajšnjega življenja, ko so ji pomagali ljuje iz cerkvenih krogov.
NO, ima 3 otroke in je najbrž srečna. Kar ji seveda vsi privoščimo

Vseeno uživam, ko jo poslušam. Zelo lepa barva glasu. Dobila sem idejo: lahko bi kot presenečenje zapela na otvoritvi Oscarjev, tisto patriotsko America America

Za na konec I.del. intervjuja iz leta 2006, ko je prišla na obisk v svojo rodno deželo:

Ne razumem. Ljudi. Pri tej “dejavnosti”.
Zakaj ni enotnega sistema pri portalih, ki ponujajo oglase. Iščeš namreč nekaj konkretnega in se prvo spotikaš ob pismenost, nato ob lažne podatke, nato ob opise brez fotografij in kar je najbolj bedno in nepotrebno: skope opise, ki mi nič ne povedo.
Dogaja se pogosto celo to, da te osebe - ponudniki, ki oddajajo, nonšalatno zaključijo v parih stavkih, češ “pridite si ogledat”, so nestrpni, arogantni in ne želijo odgovorit na osnovna vprašanja, na tisto, kar bi se nujno moralo razbrati iz oglasa.
Seveda želim izvedet preko telefona predvsem tiste podatke, ki mi morebiti celo preprečijo nepotreben ogled.

KAJ JE ZAME POMEMBNO, da izvem v oglasu, kjer oddajajo sobe (iščem jo!):

- kje se nahaja stanovanje

- koliko je sostanovalcev

- a se oddaja 1-posteljna ali 2-posteljna : TO JE OBVEZNO! In naj se vidi ŠE PREDEN ODPREM OGLAS za podrobnejši ogled. Tako pa zgubljam čas in odpiram večinoma tiste, kjer omenjeno piše nekje v sredini ali na koncu.

- pod opremo je nujno navesti ali imajo pralni stroj! NISMO VSI ŠTUDENTJE OZ. ČE SO, ne hodijo vsi VSAK VIKEND DOMOV k mami, da se jim opere oblačila

- CENA NA OSEBO (in ne na stanovanje), kjer se omeni ali so stroški VKLJUČENI ALI SO DODATEK (in slednji se napiše cca KOLIKO)

- kateri prostori so v SKUPNI RABI, kar pomeni, da se navede KUHINJO, KOPALNICO, WC IN DNEVNI PROSTOR ter balkon…v kolikor je vse to v enem stanovanju.

Višek vsega, nehumanosti, necivilizarnosti in kratenja pravic pa je ZAHTEVA, DA NI OBISKOV!

Take oglase bi preprosto prepovedala oz. kdor se odloči živeti v takem stanovanju…mora biti z njim nekaj hudo narobe.
Kje imajo srce in pamet dotični, ki si drznejo to zahtevat!?? Kot, da sem v nekem zakotnem pradavnem internatu ali pod nadzorom, asocialna oseba…morda prestopnik…Bog ne daj, da omenim, da imam partnerja.
Torej smo prišli tako daleč, da moramo biti samski in osamljeni, če želimo imeti svoj prostor pod soncem, ki nam pripada. Ampak ker nismo mi lastniki, opa, bomo pa podložniki. HVALA LEPA, tu se krši dostojanstvo posameznika.

Potem je še ena cvetka: piše, da je soba opremljena, in slučajno je slika priložena. Drugo kar se zgodi je, da nemočno strmim vanjo in se sprašujem, koliko mladostnikov, mladih zaposlenih in vseh ostalih IMA ZA ENO PRAVOKOTNO OZKO OMARO OBLAČIL?! Kam naj z vsem ostalim? Za koga to opremljate? Jaz nimam svojega skladišča. In ne, ne mislim puščat oblačila za druge sezone na drugih koncih.
Tudi to je velik problem, če soba nima površin (predalov, polic in/ali omarce) za odlaganje knjig, zvezkov ipd. SAMO ENA KVADRATNA MIZA, kamor se ponavadi postavi računalnik, JE PREMALO. Mizerno.

- vse to za take cene, da ne veš ali bi se jokal ali smejal

Lastniki, ki oddajate sobe: POSODOBITE SE VSAJ DO TE MERE, DA NE ODDAJATE LUKENJ. VELIKO TEGA IN ONEGA JE POMEMBNEGA ZA SOLIDNO BIVANJE.

Sem v iskanju 1-posteljne sobe in je iskanje zares težavno, mučno…zgubiš voljo…

Kakorkoli že…

pod vse, kar JE, lahko, če se odločim, potegnem črto in si pojasnim dogajanje, procese, zaplete, algebre iz strani naše vrste nekako takole…zelo instant in simpl:

- ker je vsak od nas prav zares, zagotovo minljiv, bo vse izpuhtelo z njim
- vse namerno slabo, plehko, nelepo, negativno bo ostalo s tistim posameznikom, ki to poseduje, torej ni panike, da se naleze še mene ali me doživljenjsko prizadene
- vsak živi po svojih močeh
- ker smo si sami tako nedoumljivi, nobenemu, poleg sebe, ne zamerim
- kolikor lahko delamo “po svoje”, toliko nam je tudi življenje dano
- torej: vse je tako, kot mora bit in nič ni tako kot se zdi.
- kar je dobro in lepo, me bo vedno doletelo. In če bo mene, bo tudi tistega, ki mi je blizu.

Moje vročične želje od teh trenutkov naprej so, da dosežem notranji mir. Kaj to zame pomeni, VEM. Predvsem izničit raznorazne strahove, ki ohromijo moje čute in divjo notranjost.
Razumeti ljubezen…
In, en popoln sen …njemu bom sledila: presegati samo sebe.

Zadnje dni se intenzivno polnim z dvema komadoma…in še mi nista najedla živcev. Me pomirjata v časih, ki so nepredvidljivo, neprijetno naelektreni.

V nepričakovanih prebliskih, ki se zgodijo v situacijah z dobro podlago, se nam zdi vse simple. Vse čudovito, vse lahkotno. Vse jasno, ko beli dan. Sprejmemo in smo brez ustrahovanja lastne duše.

Neznosni napadi srečnosti, božanskosti, sproščenosti. Ko smo zadovoljeni. In potem zadovoljni.

In potem smo nekaj časa strašno sitni.
Težko telo, vse te boli, sit si tega ammm…življenja. Ker ti je v breme, ker ga ne moreš razumet. In ob koncu težkih, tečnih misli, se ti vse to omenjeno zdi absurdno. Kar nekaj. Rad bi se kaznoval. Razvajenega duha. Ki se premalo pozna.
Odprtih vrat puščaš vstop nonšalantnosti, žlehtnobi, in Ego se kar meče naokoli. Do plafona, tak, da začutijo še drugi.

Posije sonce. Kot da začutš razsvetljenstvo, si spet nekako boljše volje. Pogledaš v spomine nazaj in vidiš le in samo dobre. Iskrive. Čustveno bogate, vznemirljive, tople.
Trudiš najti v sebi svoj t.i. pravi Zen or good Karma. A diši po smislu?

Opravičuješ svoj obstoj s tem, da nisi ti kriv, da si se rodil. In ugotavljaš, hkrati, da je popolnoma brezpredmetno nesmiselno iskati smisel življenja.
Že neskončno spraševanje o tem je tragikomika.
Sprašuješ se o smislu (sanja se ti ne kaj bi naj to pomenilo), a niti pomisliš ne, da je morda smisel - preprosto - človeško notranje rasti.
No, ampak bolj žive in življenjske se počutimo, ko sodelujemo individualno v skupinskih debatah, daleč od naših src, heh. Ko smo tekmeci. Ko zadiši po razprodajah in wanna be kulturnih dogodkih. Be there!

Vse se ti zazdi lažno in v marsičem več ne vidiš nobene vrednosti.
Malo si otopel. Ampak ne brezupen.
Še vedno se težko ločiš od stereotipov, a hkrati borbeno vrtaš v steno, da razširiš svoj horizont.

Se ujameš v povprečju, a si priznaš, da si le, hvala bogu, čudaški in bolj nor, kot ne. To te dela varnega pred … lastno vrsto.

No, in potem si končno kupiš medenjake. S težkim srcem tadražje.
In kljub psihofizičnim stalni motnjam (ker smrtnik jih nima), greš mirno spat.
Z mislijo, da bo še veliko lepega. Da so težka dihanja vedno nekje na preži, a da brez njih ne bi bilo tistih lahkotnih, svežih, navdihujočih.
A ni to survivor.

Za zaprtimi očmi si je dovolila postati tisto, kar že dolgo ni bila. Slišala je o ognju in ledu, tigricah in metuljih, svili, žametu…miti.

Preko mosta je hodila z vetrom. Že drugo jutro je s pogledom spremljala dva laboda, edina na reki, v hladni jeseni.

Hodili so ji nasproti, čutili so, da se bodo pogledi srečali. Sekudni gibi, trzljaji z ustnicami so odkrivali navidezno skrite želje, namere. Olajšala jim je izdihe, ko je z roko oplazila njihove težke, temne plašče.

Pod neonkami je njeno delo prekinil blag glas, morala se je ozreti navzgor. Vsakič so ji oči žarele, kotički ustnic so se raztegnili skoraj do srede lica, izdal jo je smeh. Nevede se je nagnila naprej, da ga je bolje slišala, hotela je začutiti bližino, tisto vznemirljivo…v naslednjih trenutkih je roke dajala v bok, pod prsi, v žep na zadnjici. Dlan ji je drsela po vratu, malo med lase, po liniji pasu in ob bok.

Začutila je subtilno čustveno izmenjavo. Z vsako naslednjo zvezo, ki jo je vzpostavila ob poslušanju njegovih nasvetov, je spletala povezanost - vedela je, da jo čuti tudi on. Sprejemala sta razpoloženja, podtalen dialog z nežnimi vibracijami.

Potem je minilo. Čakajoč na avtobus, na hladni leseni klopi, je z rahlim nasmeškom ustvarjala kratko zgodbico. Ponovno je v sebi rojevala tista občutenja, ki se dogajajo samo v stiku z drugo polovico. S počasnim, globljim vzdihom je odprla roke, z majhnim nagibom glave ga je spustila bliže, prekrižane noge je postavila paralelno na tla, sproščeno ji je položil roke na stegna…nežno se je vgriznila v ustnice - dotaknil se je njenih. Vzela je mandarino iz torbe, s previdnimi gibi počasi trgala olupe - levo naramnico ji je spustil z ramena. Pogled navzgor; obraz je osvetlila polna luna, s priprtimi očmi je zvezdo približala k sebi. Pustila je odtis poljuba na njegovih prsih.

Neobvladljiva, rojena iz morskih kapelj je zanj uresničitev vseh nasprotij. Polzi, na mestih postane, izhlapi in spet pade nanj kot sončni žarki.

Podoživljanje same sebe pri ustvarjanju mini taskov za “boljše življenje”.
Ne zgodi se samo to, da si grem na živce, ampak se počutim tudi jako nadebudno in powerfull. Heh.

Ko zagledam obraze mimoidočih, redkih tistih, za katere menim, da imajo izreden šarm, ali so izredno simpatični, vanzemaljsko (mimo konvencionalnega) lepi, neverjetno mili, neverjetno svetovljanski…občutki, ki se zgodijo v nekaj sekundah, vtisi, tako močni, da se obračam za njimi.
Obračam tudi, ker vidim nekoga s strašno lepimi, bogatimi, polnimi lasmi, prodornimi, ubijalsko žarečimi ali misterijoznimi očmi, neopisljivo privlačnim nasmehom…da sem kar srečna, ker obstaja to blizu mene.

Stare gospe, dame, babice v veliki kavarni, zbrane ob mizi…klepetajo ob kosu tortice.

Ko on ugotovi, da mi je všeč tudi B.B.King. Dddddd!

Podarim si losijon za telo z vonjem, ki me spomni na čase, v katerih sploh nisem živela. In so čisto moji. Misterij, žgečkljivo, vznemirljivo, omamno.

Pri popolni zavesti se zavem svoje norosti in extra super nepopolnosti.

Razkrivanje intimnih / preteklih / mladostnih dogodkov med hčerko in mamo.

Spontano, nekorektno, zatorej privlačno, sproščujoče.

Domači kolački in domači šopek rož.

Ležerno predana.

Par vprašanj, zaskrbljujoče narave…

Kaj ima znamka živilskih izdelkov Zdravo življenje skupnega z njihovih konceptom “zdrave prehrane”, ko da na prodajne police jogurt, ki je podnaslovljen (ne v tabelci o sestavinah) S SLADKORJEM IN SLADILI?

Zakaj je šolska prehrana tako hudo neprimerna, tako hudo mimo najosnovnejših pogojev o uravnoteženi in zdravi prehrani!?! Zakaj ni strogo in jasno določeno ter organizirano, da še najmanjše podružnice dobivajo kar se le da neoporečno hrano?
Kje ima odgovorni za prehrano na šoli srce (pa tudi ravnatelj), da za posladek daje otrokom 100% umetne sokove, sladice in sladke mlečne izdelke? Npr. “jogurt”, ki je v bistvu iz pene in sladkorne marmelade, v katerem je polno Ejev (mam seznam ja….), sredstev za povečevanje prostornine, sladkorjev, sladil, barvil…?

Kako si predstavlja vrh šolstva, da posameznik na tem področju napreduje skozi izobraževanja - seminarje, če le-ti predstavljajo finančni luksuz in če je šola sposobna plačat minimalno enega na leto, pa še to takega, z najmanjšim obsegom ur!?

Zakaj novodobni starši ne pripravljajo otroka na vstop v šolo?
Zakaj mislijo, da je zanje 100% odgovoren učitelj?
Zakaj ne prevzemajo 100% odgovornosti za to, kar so njihovi otroci, oni sami?
Zakaj se gredo novodobni starši tega zaščitništva, ki je ne samo več kot kičast, ampak popolnoma destruktiven in zaviralen?
A starši še vedo, da so potrebni ukrepi v razredu, v kolikor je njihov otrok problematičen iz dneva v dan in da je za izvajanje ukrepov kompetenten učitelj in da ima slednji pravico povedati KAKŠEN JE OTROK v času, ko ni s starši?!
Kateri skrajni ukrep je za starša še sprejemljiv?

Kaj pričakuje starš od učitelja? - zelo jasno vprašanje, kateremu bi naj sledil ne-kratek odgovor oz. razmišljanje.
A se novodobni starš - superioren in pomemben in naučen - kdaj sprašuje o novodobnih dušah otrok, o novodobni vzgoji (ki je sploh več NI!) in o resni problematiki, ki se dogaja prav na področju vseživljenjsega ter šolskega učenja?

Kakšne misli bi izrazili ob recimo konkretnem primeru upora, neprimernega vedenja do učitelja: “Kaj boste vi meni, saj ste samo učiteljica podaljšanega bivanja?” - otrok star 8 let.
Kako naj učitelj doseže minimalne standarde znanja, če je njegovo glavno delo (45min = šolska ura) vzbujanje pozorosti, animiranje in motiviranje več kot polovice otrok!, preden se sploh zavejo, da je čas za DELO?
Baje teoretiki (ki imajo neskončno mnogo izkušenj v praksi) ugotavljajo, naj “igramo” na njihova čustva…a se šalijo? Človek je ena velika komplexna gmota, najbolj komplexno in nedoumljivo bitje na Zemlji, z močnimi karakteristikami, z xxx plastmi duše in duhovnega, miselnega, zametki in težko spremenljivi temelji…kakšni psihološki, zapleteni in izredno sistematični prijemi bi se morali izvajati (intenzivno, zbrano, dolgotrajno), da bi jih mi ozdravili vsega slabega, neprimernega, zavedenega, kar so dandanes, ter jih pripravili na situacije, ko morajo vsrkavati spoznanja tega sveta…??

Bolj kot kdajkoli poprej je novodobno človeško bitje determinirano in superiorno v znanju o tem, kar je.

Dajte se poglobit v idejo, da se učitelj INDIVIDUALNO posveča (v 45min) učencem (10-25), da je kar se da čuječ in INDIVIDUALISTIČNO usmerjen v podajanju znanja, da vse rešuje INDIVIDUALNO …?
Potem bi potrebovala šola 24h delovnega časa in razred bi potreboval ekipo vsaj treh učiteljev, da bi bilo vsaj približno tako, kot je treba, da poteka pouk.

Kje se “začne” človek?
V družini.
…kje so te družine danes? So predvsem 4 stene in streha nad glavo … ter životarjenje. Prepuščenost samemu sebi. Brez toplega, pogumnega, nadebudnega, ljubečega vodnika skozi začetne poti življenja.
In je lastnina. Otrok. In je modni dodatek. In je uteha po potrebi. On pa čaka, da se mu podari tisto nekaj, kar bi ga naredilo “kompetentnega” za življenje.
In učitelj mu vsega tega ne more podarit. Tudi, če bi si še tako močno želel.

Delo s človekom je ….skorajda neopisljivo, je veličastno, in neverjetno. Je nepreklicno resno in hkrati potrebno ogromnega razumevanja in sodelovanja ljudi z vseh vetrov.

Pa sem imela en fleš prejšnji teden…da bom te, ki jih imam jaz v OPB do konca leta spremenila v povsem druga bitja. In bo razredničarka vred s starši vzhičena.
Upam, da je nemogoče, mogoče.

Stopam za kratek čas v blogosfero…da pošljem med ljudi nekaj informacij, med neskončno mnogimi od vseh drugih, ki me obkrožajo tule…

* kupila sem si knjigo Absurdistan. Zgleda, da je dober komad. Le to je, da imam že predolgo časa problem začeti brati. Saj vem, ko enkrat začneš in nisi niti mičkeno ob tem utrujen, padeš not in si v drugi realnosti. Morda, celo, v avtorjevi. Vznemirljivo, vedno. Samo, da jo začutim. No, začela sem in jutri moram nadaljevat - zakaj ne danes, ker je že večer in noč ima svojo moč, če se dam v horizontalo. Preberem dve strani in se mi že spi…potem ni gušt končat nekje usred.

* kupila sem si revijo Joy. Ne bom se opravičevala in zagovarjala zakaj prav njo in zakaj sploh to srednjo žalost. Le to bi rekla, da je vsebina skorajda kompletno ne zgolj dolgočasna, ampak neumestna s članki avtoric.
Samo ena izmed opazk, primitivna  in žalostna: Umo Thurman so pod/nadimenovali Big foot…super (rada bi vedela, kako izgleda mična gospodična, ki se je odločila to tako nadebudno zapisat). Nekaj podobnega kot nekoč ena spikerka na radiu PLUS, ki je opisala jasno in glasno preko mikrofona Beyonce, kot pevko z debelo ritjo in nogami. Dobesedno.

* poleg novega črnega Poison-a, katerega promovira Monica B., sem odkrila vrh parfemov, Eau de Soir, ki ima tudi primerno ceno. Zgleda, da bo moj…ipak.

* dosegla sem svoj prvi, pravi, veliki cilj. Ne vem ali me je doletela sreča, ali je to del moje življenjske usode….na lastno odgovornost sem pred pol leta končno prišla v LJ, tu zaživela, se sama financirala in dobila tik pred zdajci delo. Pravo. Resno. 4 real!  Na OŠ.

* to, da sem sedaj ločena od staršev, fizično že pol leta (sicer se videvamo, seveda), je v meni vzbudilo nova občutenja in spoznanja. Bolj se zavedam navezanosti, povezanosti in ljubezni do njih.

*  ponovno sem zbudila moje ne tako poznane svetu, skrite želje…da bi imela svojo extra drugačno in posebno mini restavracijo s clubskim pridihom in da bi bila, called by me: parfumerka. Imam nos za dišave, vonje, obožujem jih iz vseh vetrov, ne samo iz stekleničk…izdelovala bi parfume, vonjave. Precej strasti čutim do tega dela. Heh.
Moram pobrskat po netu, katere kompetence potrebujem za to delo. Torej ne bi bil tista, ki jih v laboratoriju meša, to bi zame počeli drugi…

* sprašujem se, kje so moje meje občutka do sočloveka. Čuječnost, previdnost, posluh, sodelovanje, iskrenost, odkritost….večino krat se izkaže, da me vse to izčrpa, ker tega v taki meri, kot to dajem jaz od sebe, ne dobim od drugih. Čemur sledi spoznanje, da nič ni tako samoumevno, najmanj pa to in da se moram začet vesti v skladu z drugimi…Ne, ne mislim se spremenit, ampak malo bolj prilagodit, ker razočaranj preveč. Zgleda bo to garaško delo.
Razmišljate kdaj, da ste se pripravljeni spremenit, seveda zavoljo drugih, ker pač niste sami na tem svetu.?

* imela sem preblisk par dni nazaj, ko sem stala nekje v mestu in se je mimo mene odvijalo življenje…v danih trenutkih premikanje in kaos mase ljudi, ki so drveli po svojih opravkih. Gledala, opazovala sem te vse obraze, te vse s krvcjo, kostmi, možgani in dušo. Zazdelo se mi je, da mi nihče nič ne more…nihče me ne more prizadet, užalit. Ker nihče tako in drugače ne more bit več od mene, kakor jaz ne od drugih. Vsi smo si v tistem enem pogledu povsem enaki, goli, nemočni. Vsi ti bodo enkrat umrli, predvsem tisti, heh, ki imajo slabe namene do drugih, ki so nergači, pokvarjeni usranci prepotentni, ki se vedejo do mene recimo…ja konkretno do mene oholo, nesramno, predrzno, nespoštljivo in prepametno. Dobila sem občutek moči in pomirjenosti. In odločnost, da bom do vsakega, neglede na leta in stas jasna, ko se bo treba ubranit.
Poleg tega odbijam kakršnokoli obliko avtoritete. Ne priznavam je. Amm, čeprav jo bom sama formalno predstavljala v razredu, ampak zelo delam na tem, da se bom znebila tudi pri sebi najmanjšega občutka prav tega.

* ali ima kdo kakšno pot informacijo, kje bi najhitreje dobila dobre zapiske za Strokovni izpit - smer pedagoška.?

* sledeča glasbenica je zadnje čase eden izmed mojih navdihov…sploh me sprošča pogled nanjo in poslušanje njenega vokala…

Zadnje dni sem z g. Moškim mela dolge pogovore. Take prave, o življenju, o vsej krami, ki spada zraven. Vsakič se izkaže za super govorca in misleca. No, pomembna stvar pri tem je, da mi je za prenekatero cvetko odprl oči, za neke druge pa razprl še bolj, kot sem jim imela momentalno.

Ob tako spontanem in vseobširnem klepetu sem se zavedala absurdnosti in nepotrebnosti ammm….marsičesa, kar me obdaja in del česar sem. Na lastno odgovornost in z lastno voljo.
Zaj, eno je, da sem se zavedla, drugo je, da si vse to in ono želim še ponotranjit. Moj cilj.

In danes, me po vsem, kar se mi še poraja, obdaja neke vrste jeza in nestrpen občutek, sitna nemoč spremenit druge…začenši s seboj, ampak si mislim, kaj bo, ko spremenim sebe v tistih določenih pogledih. Bo dovolj, da bom zadovoljna? Me res čakajo spremembe, tudi pri drugih ljudeh?
Kje je izvor večnega zadovoljstva in notranjega balanasa, kje začeti…?

Na živce mi grejo pamfletanja gurujske narave, tud tista večna po načelu “pravih človeških vrednot”. In na živce mi gre marsikatera skupina ljudi, tako očitno na živce, da bi se na glas, da me vsi slišijo, šizdila sred ulice. Ne vem kolk bi melo to efekta, toda…zlajala bi se rada na vse pretege…ne skrbi, bralec, do sebe sem jako stroga, če čutim, da imam dober razlog. In teh je vedno dovolj.

Razmišljala sem o kalibrih komentatorjih v blogosferi, o rumenih magazinih, ki nas zasipavajo s POMEMBNIMI informacijami in zaposlujejo naš prosti čas, o osladnih upornikih in ljudeh, ki na vlko, bombastično ter prazno s slogani opozarjajo naj pazimo in rešimo Zemljo, o sfoliranih intelektualcih, zoprnih moških in ženskah, ki hodijo po mestu z jasnim sporočilom, o politikih, ki niso vredni več nobene pozornosti, o strahu in samoti oz. osamljenosti, o lastnih notranjih bojih in hitrosti spreminjanja zgrešenih miselnih vzorcev, o mnogih, zares obupno nadležnih, alternativcih, o mojem odnosu z mamo, o tem, kaj moram nujnega postoriti zase ter o mojih prioritetah v življenju - zgleda, da imajo tud te spremenljivo naravo.
Še nekaj sem ugotovila, spet: da rada poslušam življenjske zgodbe ljudi, radovedna sem. Še vedno rada gledam ob vožnji po ulicah v notranjost hiš, stanovanj…vsakič upam, da bo zvečer prižganih čim več luči…vožnja se upočasni in nato lovim delčke notranjosti. Predvsem opremo in ustvarjam zgodbe, se navdušujem….na koncu pridem do vprašanj o bivajočih, kako živijo, kaj so njihovi strahovi in ali so kaj iskreni do sebe.
Še nekaj sem si predočla: sredi napada panike in brezizhodnosti, jeze in razočaranj, v popolnoma neobvladajočem stanju, me nekaj vdari po glavi, da se ozavestim tako globoko, da mi pride naprej, jasno izzivalno, poln klicajev, glas - EGo je tedaj mali tič firič: kaj bi rada! SKup se vzemi! Trenutek, v katerem se utapljaš brez hrbtenice ni edini, poslednji. Zamujaš lepo prihodnost.
In pol moje telo in um menita, da se moram še fizično osvežit, da zazihram to osvežujoče stanje, ki je naenkrat spet kristalno čisto v notranjosti. V bano pod tuš. Longlasting.
A ste bili kaj prevzetni in naperjeni, ko ste to prebirali?
Oholi in vase zagledani?
Ste imeli občutek, da bolje živite, da lahko podelite kak moder nasvet?

Sem v stanju Zivecega. Moje najaktualnejse dogajanje je sprevracanje, spotikanje in pobiranje. Ko se poberem, me najprej zmoti bolecina (ima razpon seveda), potem, v naslednjem koraku, usmerim pogled nanjo. Prva reakcija na podobo je Popolnoma normalno kaoticna. Impulzivna. Egoisticna. “Kot ponavadi”. Reagiram po sebi. Ampak po plitvejsi sebi. Ko se umirim, kar traja kak dan ali dva (vec zares ne), si zlezem malo globlje pod kozo, iscem v labirintu moznih izhodov, cimblizjega, v upanju, da bo tudi najbolj moder. Napeta dusa in stanje “ni mi niti za zivet” se pomirjata, zgubljata na tezi, cemur sledi nehotno nagonsko in survivorsko plazenje aspiracij, v stilu: Kaj je to proti zivljenju, vse se dogaja z nekim razlogom, instead of Why me, say Try me etc etc…

Sem v stanju intenzivnega razumevanja vseobsirnega dogajanja. Kar seveda zahteva svojevrstne muke in moje burne reakcije. Vendar, koncukoncev, najpomembneje je le to, da se da z mano vse zmenit in da se, NAJ NAJ pomembneje, dam zmenit s samo seboj. Ce ne pridem zadevi do dna, v sebi, ce nisem pomirjena, ce ne razumem se kako drugace, kot sicer in mi ta sicer seveda ne disi…potem zgubljam psihofizicno energijo, srz vsega, kar sem; pojenjam.

Hecno in veckrat zares zoprno neugodno je biti del obcutkov, ko “ves”, da morda popuscas, in te nek strah omejuje in si previden, pa ne bi smel biti, ko cutis, da soigralec zares nima prav, pa moras bit diplomatski, ko delas nekaj, kar po zakonih samozavestnega in odlocnega cloveka, ne bi smel, ko cutis, da govoris in se obnasas, kot da si popolnoma brez drze in to drugi tako tud dojema, sam pa vseeno ves, da si na koncu vedno hrabra miska, pa bi si zelel, da soigralec na to zadnji hip pomisli, in ko mi soigralec govori resnico, ker je moje zrcalo, pa vem, da ima prav in da se hkrati moti in tedaj ne ugovarjam, ker vem, da ne smem, hkrati pa dobim obcutek, da moram vseeno branit kak “ampak”, da mi soli pamet, ceprav vem, da sam na to sploh ne pomisli in da mi le zeli dobro….in toliko vsega je se tu, kar ni le crno- belo in moras SPRETNO sproti razciscevat.

Se bolj in bolj mi je kristalno jasno, kako POMEMBNA in NUJNA je SPRETNOST dobre komunikacije. Kaksna nuja je (no, vsaj meni), da je posameznik v njej tako vesc. Na trenutke se izkaze, da je edini problem prav ona, v kolikor namrec ne znas izrazit, to kar dejansko mislis (pa ce traja ure, samo da dosezes razumevanje sogovornika), ne razumes, da se clovek tezko sekundo kontrolira v izrazanju, v kolikor se ne potrudis popravit izrecenega, za katero ves, da ni bilo ustrezno in da reakcija drugega ni v skladu s povedanim, ali ga je celo prizadela….potem problem hitro, prehitro, nepotrebno dobi svoj mizern konec, vsak rece: ne bom se jaz s tem lalalalaa…ni mi treba tega poslusat in zadeva ostane neresena, konec pa torej lahko celo dramaticen.

V kolikor se SPROTI kontroliras ter opominjas, da sta si oba v komunikaciji enakovredna, da je nemogoce zlesti v mozgane sogovorcu, da se vsak trudi na svoj nacin, da ne zelis koncati dogajanja na najbolj neumen cloveski nacin po liniji najmanjskega odpora…potem je se vedno upanje, da si pridemo na jasno.

V mojem svetu vse dozivljam na v’lko. Saj mi pravijo naj “smanjim dozivljaj”, ampak nima smisla. To sem jaz. Jaz ogromno ze naredim s tem, da vztrajam, da ne omagam, da sem prodorna v komunikaciji, da odkrivam, da se lahko zderem, da se lahko kesam…vse na en mah, vse hard core, ampak na koncu ni nihce unicen.

The human nature fascinates me.

- Renovirana z moje strani od Andyja.

“Some people never go crazy, What truly horrible lives they must live”

Charles Bukowski