Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Malo sem nervozna. Po dolgem času zaradi osebe…
Znašla sem se v “počutju”, ki ga že lep čas nisem imela možnost občutiti. Ja, ne pričakuješ tega. Preučujem stanje v sebi in si govorim, da je “rahlo” in da je “vse v moji glavi”.
To je verjetno najbolj pametno. Začenjam uporavbljat razum! In varujem se pred negativnimi presenečenji. Otepam se pričakovanj. Če se kašno približa, ga dobesedno zašamarim, da se ne bi po nepotrebne zavajala…pol bi to res bilo že tipično. No, jaz bom netipična. Ženska.
Že tako recimo ne maram nakupovanj, ne porabim več kot 15min za make-up, če se ga lotim, ne gledam osladnih romantičnih filmov, tudi, če sem čist obupana…In sedaj ne bom sanjarila. Ne bo scenarijev in režije in namišljenega akterstva v obetavnem filmu. V bistvu je to višek absurda. Kako sem lahko že to kdaj prej počela?!

Moj realen pristop: ok, malo se zagledaš. Rahlo (včeraj se mi je znanka režala ob tem pridevniku…). Sicer od znotraj nekaj po malem trepeta in nekako čutiš, da se hoče večat, napihovat, ampak ko si predočiš REAlno sliko (to je tud relativno, a ni?), situacijo, te vse pobije nazaj in si lahko kvečjemu samo nevtralen, do (včasih) delno melanholičen.
Dokler ne prideš do stopnje, ko si vsaj malo “obveščen” o “nasprotnikovih” mislih glede razmerja, njegovih namenih in mnenjih o tebi, nimaš kaj zapletat položaja. Že samo po sebi je logično, da ga ne moreš it o tem spraševat, kaj šele ga s čim obremenjevat…recimo s sabo. Moraš bit previden.

ena za popotnico…Neverne bebe…moje omiljene…sicer pa kmlau predskupina Kravitza v Beogradu…

Ljudje presenečajo. Logično. Ne moremo zlesti v njihov miselni svet. Še tedaj, ko izražajo svoje misli in čustva, večkrat lažejo samemu sebi ali hočejo biti (višek vsega!) vljudni. Torej: opreznost do konca.

Vsega pa se pač ne da nadzorovat. Nepričakovane impulzivnosti ali občasne raztresenosti, ko mislimo na to osebo. Delamo neumnosti;  pomislim: a sem si zdaj naredila sramoto? - V bistvu nič ni sramotnega…za to moraš storiti res nekaj kriminalnega, toda vsak kiks, ki se ti zazdi, da ni v skladu z njegovim tokom, oceniš za napako…potem jo hočeš popravit. Kako neumno. Misliš, da je spremenil mnenje o tebi…dejansko hočeš bit v vsakem trenutku neoporečen. Bojiš se, da ne bi tisto nekaj izgubil.

Bedno.
Ampak tako je, to ne delaš namensko, zavestno. To je človeško. Koncu koncev se tovrstna obnašanja in reakcije razumejo. Sicer bi rekla tretja oseba: kako simpatično nerodnooo… :roll: No, zanj si misliš, da bo naredil takšno faco In jo tudi je!!!!!!!!!!!  Ok. Verjetno je to živ šov.

Vse v moji glavi.
Moram pazit, da ne začnem koga dušit. “Odrasla sem” in preteklost je modra učiteljica.
Vse bo ok, kakorkoli se izteče. OK bo pa zato, ker bom jaz sebi v prid obrnila končno stanje odnosa. Jasno je, da gre za najbolj občutljiva področja…in prav tukaj smo vsi ljudje nebogljeni. Vse poskušam razumeti. Zdaj predvsem sebe…kasneje bom morala verjetno tudi odločitve druge osebe.

In še nekaj….mimo vrste:

Na Live festu od 05 do 07 avgusta nastupiće:
- Lenny Kravitz ( 05 Aug )
- Arman Van Helden ( 05 Aug )
- Dino Merlin ( 06 Aug )
- Dj retro groove ‘70. ( 06 Aug )
- Goran Bregović ( 07 Aug )
- Zdravko Čolić ( 07 Aug )

Ja, res je… moja Črna gora napreduje na področju glasbenih festivalov…denar investira v muziko! Pozablja na mizerne plače tamkajšnjega ljudstva, ampak ker investira v glasbo “naj ji bo”. Glasba je spas. Ob njej ljudje pozabijo na mariskaj.
Plaža JAZ bo gostila zgoraj omenjene. Kdo gre tja, blagor njemu. Več na strani: http://www.livefest.org/

Sicer pa sem včeraj zasledila informacijo, da pride Goran Bregović 4.septembra v Križanke. Mislim, da so se mi ob tej novici skoraj zarosile oči. To bo moj dogodek leta, poleg doživetja mase Trubačev. Goran…padala bom v nezavest amm tako pač omamijo moški, ki so iskreno predani glasbi.

Torej, bo treba izvedet še kaj več, ker so far…I’m not sure completly…

Imam čas, da načnem kako polemiko ali zakompliciram, tam kjer ni potrebe.
Na delovnem mestu je bolj ali manj neprijetna tišina, polovica jih je na dopustu, jaz se ravno ne utapljam v delu, zadnje dni sem obžalovala neudeležbo na Exitu in ja, ugotovila, da imam novejšega simaptičnega “sodelavca”, ki pa ima seveda, obvezno tist zlati ring na levi roki. Kak dolgčas :roll:  Pa kaj jim je!? A je res še vedno tako samouevno in pričakovano, da življenje teče po kasličnih tirnicah, katere je postavila družba z raznimi opozorilnimi tablami, kako se naj po njih fura?

Si res toliko moških…in…am, ja, tudi žensk želi družino? Torej otroka? Je res najpomembnejši cilj ustvariti “varno” področje (boja), kjer nujno posedujemo par človečkov, na katere se zapriseženo navežemo in se zaradi jih počutimo zares izpolnjeno?

Razumem brezpogojno ljubezen, ki je edina možna v relaciji do otroka. Verjetno da novo življenje, ki ga ženska ustvari, res nek nov smisel…pa vendar…koliko je ta reprodukcija smiselna za osebno srečnost in lastno življenje, ki je pomembnejše od kogarkoli. Ali pa ni no…in vidijo drugi večji smisel posvetiti naslednjih 20 let drugim, ker so zase že dovolj skrbeli…
Čeprav, imeti otrok in poročiti se tudi ni potrebno postavljati v soj žarometov. V bistvu zakaj delat iz tega dramo?! Ampak iz tega ponavadi sledijo razdori, ločitve, več negodovanja in teroriziranja, zares več skrbi in slabšanje psihofizičnega zdravja. Ok, vsaka stvar ima dobro in slabo plat…

Enkrat sred dogajanja na Lentu (nedavno nazaj), sma na koncu večera (bila je že noč, no) ostala le jaz in moj bivši sošolec. Posrečena kombinacija, saj se pred tem nisma družla. Zgleda, da sem v obdobju oživljanja t.i. prijateljstev iz gimnazijskih dni. Lepo.
No, in sma spila malce več piva, kot bi smela…pa je naneslo na debato polno neke melanholije, mičkenega obžalovanja, zamišljenih pogledov, seciranja obstoječega stanja, malo zgražanja in samokaznovanja, zaničevanja lastnega življenja…bolj ali manj zaskbrljenost nad tem, kjer sma midva in kje par najinih iz OŠ, ki so pri 25 “srčno vezani, poročeni, starši, delavni” in jim dejansko prav nič ne manjka.

V nekem pogledu imajo veliko manj sekirancije in več olajševalnih okoliščin, kot mladi najinega profila. Niso podlegli individualiazciji, sledijo tradicijonalnim vrednotam, hodijo vsako leto za teden dni na morje, pač delajo, morda ženkice še niti ne…ampak ok, delujejo zares pomirjeni s samim seboj. Šolanje so zaključili pri 18ih, takoj našli svojo ljubezen. Ne vzamejo si časa za globoka razmišljanja, ki bij jih po možnosti zapsihirala, kakor naju dva…niso kritični do družbe in posledično se manj zgražajo, manj napenjajo zaradi okolice.

Našli so se. Midva in nama podobni pa se še kar iščemo. Iščemo sebe, lastni smisel, identitete so podvržene “neverending” oblikovanju. Smo hudičevo svobodni, vendar izpostavljeni množičnim tveganjem. Nisma niti prepričana, kaj nama dejansko “pripada”, kaj bi “morala” zares narediti, kaj je bistveno…ni organizacije, ni trde zravnane hrbtenice. Še vedno upam, da je to prolazno in da bodo sweet golden 30-eta popolnoma osvežujoča in umirjena. Zares zrela in produktivna.

Sicer pa vsak je sam sebi že dovolj poseben in raznolik, zakaj bi posploševali in se primerjali? No, P odgovori, zakaj pa ne. V nekem pogledu bi tudi meni tak način življenja pasal, verjetno bi bil bolj srečen.
Pol sem se trudla tako gurujsko in modro ugovarjat, da ima vsak SVOJO biografijo, samo njej se mora posvetit in vedno lahko dela spremembe. Manj se mora obremenjevat s tem, kaj bi bilo, če ….ustvarjat čim več priložnosti za proakcijo ter napredek. Iskati drobne cvetke, ki te stalno izpolnjujejo, se sprostit od napetosti, ki jih seka v nas okolica, se otrest želje po samoti, ki ti v nekem trenutku obljublja mir - toda odločiti se za asocialne tipe reševanja problemov, ne vodi nikamor.

Midva lahko potujema in to nama lahko širi zavest. Midva lahko bolj tekoče spoznavama nove ljudi in si dopuščama, da naju navdihujejo nove vezi. Lahko se bolj posvetima branju in zahtevnejši zabavi…prihodnost ni determinirana, pravtako sedanjost ne. Vse JE, nič ni potrebno, da nama uide, kar nama več ali ogromno pomeni.

Potem se bo našla tudi ljubezen. Pomirjenost s samim seboj in s srečnostjo napolnjen človeček pa je seveda predpogoj za druga tuzemska mogoča čuda.

V bistvu imam v buči še sto drugih razmišljanj in mnenje; kolebam. Misel o družini še ni zrela, zato toliko “ampakov” in “čejev”. Očitno se mora vsak sam po svoje znajt v ljubezni, v delu, skozi sebe in druge. Ni recepta.

 Momentalno sem sicer v jako razigranem vzdušju, pa včeraj sem se spet napolnila z zagonom pri pisanju dipl. Po dolgem času sem si naredila agendo, cap-cap-cap, to danes, to jutri, da se imam malo v okvirih.
Do konc leta je vse še tako nekje v zraku, tako nič določeno, razen oktoberskega zagovora. Vse drugo je zavito v bubo in bo sproti počasi počilo. Glede na to je potemtakem res asburdno skrbet za čas čez 2 ali 3 leta, ki zanekrat še sploh ne obstajajo.

Poletje je…baje vlada vzdušje summer romance goin on :mrgreen:  Zdi se, da sem tud jaz padla “not”. Ena temu primerna…

Festival Lent 2008 se je zaključil  s skrajno bednim ognjemetom. To je prva resnica. Organizatorji so napovedovali jako velik spektakel raket, z ne vem koliko različnimi “slikami” (prizori), ki bi jih naj s pozornim opazovanjem tudi opazili…ta poseben koncept. Amm, moram reči, da je bil porazen. En velik zeeeh.
Z očetom sma si ogledala prvega, na zaključku Folkarta in je bil zares fenomenalen, zares drugačen, zares pompozen. No, s tem drugim finalnim pa so ga pihnili mimo.

Kakorkoli…gremo k drugi resnici:

Večina obiskovalcev se ni posvetila prireditvam, ki so bile v vsakem pogledu res kvalitetne in mnogotere - za vse okuse. Vsakič, ko sem bila na Lentu in prečekirala odre, je bil pogled bolj ali manj “neprevečvesel”, kar pomeni, da odri nikoli niso bili polni. Razen Jurčkov, pa verjetno Rotovž. Po drugih lokacijah načeloma ni bila prisotnost nič večja, kot pretekla leta, in enako velja za glavni oder. Ljudje se pridejo nažirat in celo z vsem veseljem odštejejo 7evr za 4 čevape s klasično prilogo!
No, za čas konca Folkarta je bilo polne 3/4 tribune in pri Laibachih sem doživela krasno presenečenje. Pred ogledom njihovega performansa, sem slišala zelo malo njihovih komadov in so mi bili preko radija avtomatsko “mimo” za moj okus. Torej v spominu mi je ostala nemščina, ki je v taki obliki petja ne maram in žaganje/ kruljenje. Potem pa je realnost ponudila drugo sliko, nad katero sem bila celo navdušena! Zadevo sem si ogledala z meni (po novem) ljubim DJ-em in znanko. Deževalo je, toda Laibachi so imeli komu za igrat! Kar toplo mi je ratalo pri srcu, namreč zelo sem se zbala, da predvsem! naši meščani ne bodo napolnili obe tribuni gl.odra za prav to glasbeno skupino. Poslušalci in gledalci so bili predvsem starejši oboževalci in radovedneži, nad 25 let. Beat in melodije so mi povsem sedli v uho, žile, tudi v srce Še vedno pa pač…težko slišim to nemščino, ki me v njegovi interpretaciji spominja - kar je skrajno čudno zanimivo - na nemške porniče, ki so mi prav zaradi izrazoslovja nagravžni (Amm, ne ne spoznam se…, sam pač sem jih mela v svoji življenjski dobi videt). Pevec Laibachov zgleda veri gut, njegovi nimfi v strogih, mračnih oblačilih pa naredita spajsi atmosfero, tak opasno je vse skup delovalo, energično in uravnoteženo.

Sedaj pa k delu, kjer se je fino spomnit na glasbene dogodke, ki so obudili ves nabor mojih čutov. Zelo sem vesela, da sem si končno vzela čas za ogled nekaj glasbenih predstav ljudi, ki jih naravnost občudujem.

Žal mi je, da nisem uspela videt The Gipsy queense and kingse, katere so zastopali virtuozi iz Romunije, Makedonije, Srbije, Mađarske, Bulgarije in Francije, če se ne motim.
Žal mi je, da se nisem prepustila glasbeno-plesnim kreacijam (Feel the beat - mjuzikl) II.gimnazije Maribor, katero zastopajo mladi nadebudneži s spretnim kombiniranjem plesa ter petja v angleščini.
Žal mi je, da sem brezveze spustila HAMLETA in Ivana Šarića.

Ogledala sem si Vlatka Stefanovskega. Zažiga. In sploh ne zgleda slabo za svoja leta - mislim original lepa podoba starega mačka s kitaro.
S kolegico sma se predajale energični moški zasedbi iz Italije, na Jazz odru..okoli 7 komadov izredno zabavnih decev, ki so se strastno izživljali vsak na svojem glasbilu: bobni, kirata, klaviature, saksofon, trobenta (amm, če me spomin ne vara, raje rečimo, eno izmed trobil heh) mi je poganlo kri po telesu! Temu bi rekla “rasturačina na 100 načina”
Glede jazz zvrsti ima distančen odnos, ker pač zna bit jako nehvaležen za moje uho…potrpljenje in posebna strast sta nujna se mi zdi…no, ROY PACI Aretuska v sodelovanju z Manu Chao! pa so predstavili zajetni množici obiskovalcev pravo bombo raznolikih stilov in zvrsti, tako, da se je migalo sto na uro. Zelo je pomembno, da se glasbeniki lahko znajdejo v vlogi zabavljačev in motivatorjev - ko se množica sprosti, ko pade not z njihovo vzpodbudo in raznimi nepričakovanimi improvizacijami ter komunikacijo, dosežejo svoj namen.

No, potem se je zgodil že omenjeni Folkart. Všečno, čeprav bi jaz povabila več raznolikih skupin. Recimo odlično bi bilo za videt Irce, Kitajce, Perujčane, pa tudi kak chicken dance za začinko ne bi bil slab Tako pa mi je delovalo vse skup, v bistvu, ne tako pestro, kot bi lahko bilo. Odpovedala je Šrilank, če se ne motim, ker niso dobili “prepustnice” Žalostno.

No, nadejala sem se še filma Težko je biti fin. Vreden ogleda. Bosanski in zasluženo večkrat nagrajen. Ogledala sem si ga z očetom, ki me je prijetno presenetil s popolnim “štrbunkom” v celotno zgodbo…vmes je komentiral, pa tudi na koncu vzneseno podoživljal vse zaplete in usode protagonistov filma…No, po tem filmu, pa vmes pravtako, se človek ni mogel izogniti obujanju spominov, razmišljanju o usodi posameznih narodov, o vrednotah in srečnosti, o načinu življenja, seganju po boljšem…tak navdihujoče no. Na koncu sem bila polne miline, otožnosti, hrepenenja in srečnosti tudi, ja.

Z mamo sma si ogledale v Sodnem stolpu še ljubljansko glasbeno skupino SEDEF, predvidevam pa, da so bili glasbeniki s pevko na čelu bosanskega porekla. Fantastičn vokal, z vsemi možnimi nijansami. Tako poseben, tenkočuten in precizen, mehak in melanholičen. Strune, bobni in violenčelo. Sandolinke. Petje o ljubeznih, srečnih in nesrečnih intimnih zvezah, o upanju in hrepenenju. Morda je bilo za nekatere poslušalce dovolj pol ure poslušanja…jih razumem nekako, saj je znalo na čase postati naporno, ampak jaz sem se našla tudi v tej glasbeni ulici. Vsako pesem sem si vizualizirala, popolnoma sem se vživela v posamezne dele melodije…spomini in fantazjie so se kar valili iz mene, počutila sem se …amm…kako bi se temu reklo: bogato, vzneseno, polno čustev in občutenj, ki so načeloma sprožali ugodje.
Mama je bila še drugič moja dobra kompanjerka, ko sma se napotili v KGB. Sram me bilo, da sem se spustila v to podzemlje prvič. Mislim, da je to edini klub v Mb in daleč naokoli, ki je takooo globoko pod zemljo, v tako prečudovitem, starinskem, misterioznem ambientu. Noro dobro! KGB je bil nabito poln zaradi Jureta Ivanušiča. Nad njim sem čist navdušena. Takega moškega imet je baaajno! To je čudo od človeka. Prvič sem ga imela priložnost videt v živo…koliko predanosti, energije, strasti in strašljivo dobre, originalne interpretacije, v spremstvu skupine NORDunk, katere pomemben člen je med drugimi dec, Simon Šimat, pri katerem sem imela nekoč nekaj ur učenja igranja na kitaro…Ne vem koliko let nazaj, tokrat pa ga je spremljala že starejša hči!, stara 7 let se mi zdi. Lepotička ga baje redno spremlja, ponosno posluša, podoživlja to glasbo…je že pri teh letih uspešno vpeta v del kulture Zelo všečna poteza! Enako fino se mi zdi, da starši peljejo tamale na koncerte in festivale…ne pa da doživljaš to, kar jih mnogo, ko se otrok veseli peti Atomike in podobne štance, jaooj, si želi njihove cdje, si dowloada njihove “pesmi” na telefon in celo v šoli plešejo na tovrstne viže…Kakorkoli: Juretu Ivanušiču je z lahkoto uspelo, da sem se počutila takoo pariško, tako barsko, tako šansonjersko…ACHANTE! In zdi se mi, da je skozi takšno obliko inetrpretacije, glasba zares najbolj smiselna. Besedila, polna zgodb, ki skozi strastno in popolnoma vživeto igro pričarajo pravi film, so ob spremljavi harmonike&Co. jagoda na smetani. Bravo Jure!

Ljudi bi bilo treba taktično in premišljeno vpeljevat v svet kulture skozi vsa obdobja. Da spoznavajo vse plasti glasbe, filma, plesa, likovne in druge umetnosti. Sicer jih večina sploh ne bo pomislila živeti življenje skozi takšne trenutke, ko se predajaš tistim pravim, edinstevnim užitkom, ki ne samo da sproščajo, ampak navdihujejo in širijo zavest.
Tako malo je interesa, da me je sram namesto njih. Kaj zamujajo! Kako jih to ne zanima?! Najbolj bedna poteza pa je izgovor: da zasedb ne poznajo ali da nimajo časa ali da so preutrujeni ali da je karta predraga. Pff, nesrečneži!
Festival Lent je že imel veliko obiskovalcev, ampak predvsem tistih, ki so se šetkali gor dol po “promenadi”, posedali v barčkih in restavracijah. Polnili so denarnice gostincev, nekaj korakov proč od njih pa so se odvijale nepozabne glasbene prireditve, ki so si sigurno želele malo več poslušalcev. Tistih, ki vzpodbujajo in pozdravljajo tovrstne prireditve, jim dajejo ugled…tako pa je žalostno videt, da ni interesa od meščanov, ki se sicer radi ponašajo s tem festivalom, ki naše medlo mesto (*ebeš zelenje!) obudi od mrtvih za boga 2 tedna.

No, čestitke organizatorjem in g. Rukavini, da mu uspeva nadaljevati to t.i. tradicijo, le malo manj denarja za ognjemet in prosim lepo ne odganjat ljudi s tako strahovito visokimi cenami gostinskih storitev, ki presegajo meje normalnega in poleg tega ne nudijo zadovoljive vsebine.

Zdaj pa sledi Guča

Ok, to ni normalno. Amm, torej smo tudi mi prišli na vrsto z neusmiljeno naravo. Ledene krogle v velikosti pinkopnk žogice. Neurje, ki ga še nisem doživela.
Padajo “kalusarji”, in ta zvok obupn, zoprn!

Oče je zdaj pokrival avto. S tako hitrostjo so padale po njem ledene krogle, da smo se zbali, da ga ne poškodujejo. Avto je prekrit z vsemi dekami, kar jih imamo doma. Boožee. In paradižnik je adijo.

Grozljivo je od zunaj. Noro. Vse lomi pod samo, dobesedno. Zgleda, da bo uničlo vhodna vrata in nadstrešek na vrtu. Šviga iz vseh strani

Sicer mi ni v navadi, da se lotim tem, ki so v medijih aktualne, pa vendar, nekaj malega o klobasah & Co., ker pač….V bistvu mi je ime KLOBASA strašno ogabno. Spomni me na drek.

Nekoč smo zelo radi želodce filali z namazi in piščančjo belo.
Že dobrih 8, 10 let pa obojega v našem hladilniku preprosto ni. RAZEN, razen PRŠUTA, ki ga v poletnih mesecih uspešno prešvercamo iz ljube Črne gore in ostaja lep čas v naši bližini. Hladilnik in zamrzovalnik prežema s svojim mamljivim vonjem :)
Namazi, z raznimi okusi in dodatki - najn, danke. Morda Philadelphio pol leta nazaj. Oče si kupi Becel, neke vrste maslo, ampak ga ostale 3 članice ne koristimo, ker preprosti ni potrebe. Pride v poštev navadno maslo, ki paše na črni kruh…

Sokovi. Jih ni. Niti za mešat. Na čase kupimo Fructalove, ampak jih spijemo v manj kot pol dneva. Imamo čaje, vodo, kak domač sok in limone.
Nikoli nismo kupili “sokov” = strupov v plastenkah, ki se kažejo v prečudovitih plastičnih barvah mavrice. Niti gaziranih, izjemoma par krat “Kokto”.
Imamo pivo :D  Ko vidim, da še kar stoji v hladilniku, ker vsi nanj pozabijo, si ga privošči starejša hči kot nenujen dodatek pri pisanju diplomske

Kruh. Beli samo ob posebnih prilikah, ko je edin umesetn za določeno jed - ponavadi pri obiskih, ko se mama spravi delat namaze, ki gredo samo na omenjenega. Sicer ga večkrat spečemo sami, ali kupujemo polnozrnatega (zelo se potrudimo, da je res takšen in ne ofarban), večkrat tudi mešanega.
Oče ga poje maso. To je edina “nezdrava” prehranjevalna navada, kar se njega tiče. Prihaja z juga in tam je kruh bog i batina pri vsakem obroku.

Olje. Bučino, domače. Navadno, predvsem pa olivno. Tudi olvino uspešno v poletnih mesecih preševrcamo iz yu v našo deželco. Ne more se primerjat z nobenim na naših policah, sicer pa kupujemo nekega italijanskega, ki ima konkreten vonj. To preverja foter.

Pečenje - da. Pohanje - obožujem pohano kuro, enako močno, kot mama, ampak ga nismo pripravljali že…ne pamtim kdaj. Si ga je pa fajn privoščit no…
Peče se krompir, zelenjava. Pripravlja se kuskus, testenine. Večkrat kuhano žito. In ribe niso izjema.
Sicer pa sem nekaj ugotovila! Nedavno nazaj…amm…ne vem kako je s človeškim okusom, koliko je spremenljiv, vem le to, da ne maram več vsaj pol rib, ki sem jih kdaj z užitkom jedla, enako velja za kurje in telečje meso. Odvisno od priprave.

Ženske jemo zelo malo mesa oz. tamlajša je starejši dve (mamo in mene) nekako vpeljala v njeno praxo, ker je zaprisežena nemesojedka. V bistvu ga imama prvi dve rade, ampak preprosto nimama jake potrebe po njem, pa tudi večkrat se nama ga ne da pripravljat :D  Oče brez mesa ne bi bil srečen človek - zdi se tako, heh.

Radi imamo olive, mozzarele, sušene paradižnike, čebulo in ogromne količine solate.
Jemo sezonsko sadje in zelenjavo. Včasih me zanese in hočem papriko “ob nepravem času”. Preprosto ne morem tega narediti vpričo staršev, ker ne dovolita, da se jedo pesticidi in plastika hehe  Sej je prav.

Imamo muslije in conrflakes-e. To že od nekdaj. Mleka izredno malo, ali skoraj nič. Največ se koristi za palačinke ali kavo, sicer pa nadvlada navadni jogurt. Nikoli nimamo sadnih, katerih je v vsakem šopu cela paleta, niti pudingov & Co.
Poleg mlečnih izdelkov vsi obožujemo sire - francoske. Dosegla sem, da se več ne kupuje naših ali nemških navadnih rumenih, ker so preprosto ogabni. Vsi po vrsti grenki ali pa pač drugače neokusni. We love France.  Dobivamo domači kislo smetano in skuto.

In, ja, imamo marmelado iz našega ribeza, višenj in malin. Sicer pa kupujemo, če se le da, francoske in srbske. Tabolše.

 Ma, dobro nam gre :mrgreen: in še zdaleč nismo bogatuni, pa se vseeno da, čeprav je hrana draga…jemo zdravo.

p.s.: na čase imamo napade po kokicah, mafinih, priganicah, čipsu in čokoladi (vedno me je jezilo zakaj nimamo od tega niti najmanjših zalog) …ja…ampak to mora bit

Včeraj…bila je sobota, lokacija Lent - Maribor, tako zelo blizu naše Drave…idila, ko je večer, ko mrgoli človečkov in na mestih svetijo lučke. Potem se zgodi finale oz. konec Folkarta. Ogledala sem si ga z očetom. Morala sma videt naše: Črnogorce in Srbe, seveda moje Slovence tudi.

Ta odnos z očetom, ki ga imam, je nekaj najbolj fatalnega, kar obstaja od odnosov v mojem življenju. Fatalno razumem kot tandem skrajnih nasprotij, torej gojenje iskrenih, pristnih čustev, zelo burnih: pozitivnih in negativnih. Najino vez oče - hči dojemam na poseben trpek način, kjer na koncu prevlada milina, otožnost, srčnost, navezanost, razumevanje in še kaj.
Torej sma šla…prvo na burek - priporočam: Gosposvetska, v smeri proti Štuku, na levi strani = okrepčevalnica Sarajevo. Ste že jedli nemastne bureke v obliki rolic? Polnila: sirov, mesni, mesno-krompirjev, špinačino-sirov, bučkin? Ja, ne - morate poskusit. Sita sma se odpeljala proti Lentu. Kak se mu je zdelo všečno, da ga hčerkica pelje na prireditev. In prav dobro sma zgledala, on se je oblekel tako modeno casual, hčerka v etno krilo in novo majičko, ki je mejila na sexapil Končno, baje je bil že cajt!

Folkart se je zgodil na glavnem odru…in kolikor moj spomin seže nazaj (amm nekaj ur) so nastopili sledeči: Mađari, Srbi, Črnogorci, Nemci, Venezuelčani, Grki, Slovenci …amm, zdi se da je to, to. Moji prvi občutki so bili za hip obarvani z nerazumljenim, neupravičenim dolgočasjem. Ne vem zakaj, ampak zdelo se je, da mi ne bo folklora tako zanimiva, čeravno obožujem tuje kulture, etno glasbo etc - torej brez pametnega razloga sem bila bolj nevtralna, kot skrajno neučkana. Vendar se je moje počutje spremenilo takoj po nastopu prve točke - zaključek Folkarta so odprli najini hehe, Črna gora, sicer s prvim kratkim nastopom, so pa kasneje zato nadoknadili oz. dodali še več za naše oči.

Folk - klora: v vseh nastopih sta bila zastopana oba spola, jasno. Plesanje v parih in skupinsko…ženske “proti” moškim. Ta proti sicer sploh ni razumljen kot tekmovalnost, se razume, temveč nekako “čaščenje” ženske ženstvenosti in moči, ko pleše. To plesno vznesenost vzpodbujajo Oni, ter obratno, ko zaplešejo moški, da se oder trese in jih z vso gracioznostjo vzpodbujajo One. Folklorni ples je bolj zahteven, kot si misliš. Petje, ki spremlja vse poskoke in obrate še otežuje koreografijo in jo naredi bogatejšo. Kostumografija je vrhunska. Od države do države samosvoja, vsaka posebej na svoj način lepa.

Venezuelčani so bili najpompoznejši. Prvi del misteriozen, prežet s skrivnostnostjo, mirom, počasno, težko melodijo, čaščenje Svetnika, ples z baklami brez reflektorjev, potem pa eksplozija, divji ples, vihravo čez cel prostor…njihove obleke so mi predstavljale en sveže kup smetane heh Velike, bogate krinoline z volani, tako lahke in plastene, ozek pas, opasan s širokimi trakovi različnih barv, moški odeti v popolno belino, lan. Močna, zdrava telesa. Mm, me like that
Najzahtevnejša koreografija od Srbov in Črnogorcev. Res so poželi ovacije s svojimi neznansko hitrimi hopsi, poskoki, in prepleti, ki so bili prava optična varka…”zadrge”, “pahljače”, “škarje” - kot jih jaz poimenujem …so bile čuda.
Najlepši kostum, reci in piši od naših zalih plesočih Slovenk. Tudi oče se je navudševal. Polovica njih je bila v popolnoma črnih oblekah, zaprtih do vratu z gumbki po životcu. Tiste gosposke, mračne in veličastne. Na glavah so imele iz rut oblikovano prelepo pokrivalo padajoče po hrbtu in na vrhu, v obliki grebena (kot pri petelinu) stiliziran dodatek, ki je bil narejen iz čipke. Prelepo.

Pristno nasmejani obrazi, ekspresija telesa in notranjega veselja med obema spoloma. Ujemanje, preplesavanje…zelo simbolično Za sanjače in tihe idealiste, kot sem jaz, nepopravljive skrite boemske duše, pritajene romantike in ljubitelje plesa, je to bila popolna sprostitev ter priložnost za rojevanje, spet tisto nekje globoko v sebi, srečnosti, veselja, brezskrbnosti, pozitivne energije.
Po tej predstavi, ki je polnila ozračje z moško in žensko energijo, z ujemanjem teles, sem postala znova ali pa dejansko prvič pomirjena…z….ja…

Za na konec pa še nekaj: zadnje dni imam napad nakupovanja. Sicer umiram od lepote prefinjenih barv, ki so ujete v razne tunike, in torbe mi ne uidejo izpred oči, ampak današnje “darilce” je spet nakazalo, kaj ljubim najbolj na svetu (med drugim na seznamu):

Za 4evre sem kupila zbirko Soul of r’n'b s tremi CDji starih večnih mačorov in mačkonk! The best! James Brown, Tina Turner, Aaron Neville, The Temptations, Nina Simone, The Chiffons, The Drifters & Co.

Napisano 6.7.08.

Že mora biti tako: dobro in slabo. Slabo je dober razlog, da človek vidi še drugo plat tega, kar se imenuje življenje. Slabo je odlična priložnost, da se zamisli in raste. Razvija obzorja, občuti še neobčuteno, širi zavest in doživlja nova spoznanja. Slabo navdihne človeka, enako močno kot dobro, ali še močneje.

Slabo me je v večini primerov brcnilo v pozadino. To v bistvu pomeni, da mi je dalo vetra. Nehala sem s samopomilovanjem, povzročilo je neopisljivo, “brez razloga” rojevajoče veselje, nekje v notranjosti sebe žgečkljivo vedrino.

Če se dvigneš nad vse in vsakogar, če si preprosto rečeš, da vse razumeš in da je vse kar je v našem okolju in izzven z nekim razlogom obstoječe, potem obsojanje takoj zgubi svojo moč. Tudi vsi predsodki zbledijo in pomisleki. Sprostiš se nerodnosti in sicer vedno brezpredmetne ogroženosti.

Verjamem v popolno preprostost - da je izvir bridke srečnosti, četudi v veliki mizeriji. Verjamem, da ti več denarja omogoči videti svet, lahko ti podari nov dom na drugi celini, novo vero in nova prijateljstva. Ampak kaj storiti, če ga toliko ne poseduješ, kaj biti, kako se imeti, če si preživel vojno, brutalno vzgojo, več smrti bližnjih, če si postal drugačen zaradi nesreče? V to se zares sočno, globoko, v vse ožine in globine vživet je enkratno doživetje. Je redko, ampak tedaj ko je - smiselno, osvobaja te neznosnih, brezvoljnih, zbeganih trenutkov, ki so v tem času med mnogimi ljudmi pogosti.

Včeraj sem imela trenutek strašnega odziva….skrajno negativnega in v sebi tiho agresivnega do početja, ki sem ga “udejanjala” in tega, kar mi je to početje dalo za akseptirat. Tako se mi je zagravžalo vse kar je povezano z mediji, predvsem pa ALARMANTNA vsakodnevna, kontinuirana, vsiljiva, bolana, prazna sporočila o ljudeh, ki so navadni smrtniki, pa vendar izpostavljeni kot blešče zvezde nad ostalimi, na nebu (zdijo se nam oddaljeni, nedotakljivi, vedno VIP, seveda pa se iz njih radi norčujemo, po drugi stran radi hrepenimo, ker so naš največji draž) - kaj so oblekli v četrtek, kako so si PRIVOŠČILI velik zalogaj fast fooda, kako so na košarkaški tekmi zgledali ZARES, AMPAK ZARES ZALJUBLJENI IN SREČNI, kako so šli SPET na zdravljenje, da so bili jako razvratni s poljubom pred nekim šopom, kako bodo res dobri in ljubeči starši, kako hočejo milijone dolarjev za slike svojih otrok, kaj si je drznil izustit predsednik in kako so se veselo igrali sredi sončnega dne v parku metropolitskega mesta.
In potem sledijo odzivi: bloger se repenči, kak je lahko tista najstnica postala zvezda, če je pa tako zanič in važna, ljudje se zgražajo nad nategnjeno in napihnjeno Seve, nesrečni nergači in nepopravljivi bolani patrioti se že miljontnič pritožujejo čez Jug, en nonstop goni o zgodovini ter samopomiluje in na vsakem koraku opravičuje svojo deželo, potem se zgražajo nad čudnimi prsti tiste z rdeče preproge, češ kako si jih je dovolila pokazat (ta isti pa ma verjetno hudičevo nastrelane zobe v ustnih - pa kaj), daljni vzhod je še vedno čudaški in hladen, vsi se pritožujemo čez oba, edina, spola, ki sta sicer neponovljiva ter čudež narave, pa kljub temu dejstvu načenjata naše živce…

Vse nam gre tako na živce, toliko motečih je elementov v naši okolici, marsikaj in še več zelo pogrešamo, sploh pa smo postali tako samozavestni, modri….zdi se, da je to prvič v zgodovini človeštva, da se povprečje, vsak posameznik raje (ali vsak drugi) zaveda svoje edinstvenosti in plemenitosti, pomembnosti, da si je avtomatsko zadosten in dovršen, v bistvu sploh ne ve, zakaj živi, ima pa čas se spravjlati na stvari izzven sebe. Ne vem, če se je toliko zemljanov kdajkoli poprej v zgodovini počutilo tako samosvoje, samovšečne, inteligentne in down to earth, hkrati pa živelo tako kontradiktorno. Nekoč je bil Casanova, pa Napoleon in Haydn, Marie Curie, Orleanska in Boucheron. Ne verjamem, da so se oni iz dneva v dan in tako na glas spraševali kaj je smisel življenja.

Danes je pomembno vprašanje slavnih (le po čem?!?!) kaj menijo o “estetskih” operacijah…vsakič znova, kar ne nehajo. Kaj nam želijo sporočit? Kdo kroji naša merila dobrega in zares osebnega življenja, bomo pomirjeni in potešeni, če slišimo, da se sicer puhloglavi ter mnogi plitki smetanasti poslužujejo istih prepričanj kot mi…ali pa samo dajejo priložnosti, da kresnejo mimo po narejenih novodobnih zdravih vrednotah ter načelih, pa da se slastno zgražamo….hkrati pa priznamo, kakor radi jih vidimo razgaljene?!

Pa smo v odobju, ko smo se našli ter hkrati tako zelo zgubili….ogromno je talentov in prodornežev, masa nadebudnežev in FREELANCEROV. Toliko je ŠIKA in še več bede.

Vsak brani svoj položaj, ponavadi surovo neizprosno in namerno tekmovalno, pridobitniško…ker se bojijo izgubiti, kaj zamuditi, ker morajo biti opaženi in občudovani…
Primerjajo se…pridejo do točke, ko “uvidijo”, kako niso nikamor napredovali, polni zanosa po nabiranju znanja, spoznavanju sveta, iskanja užitkov v družabnih dogodkih, dokazovanja, si zaželijo biti kot sosedovi: stardoavna idila. Otrok, delo, žena, mož. Mir. Nič zahtevnega. Manj “če-jev”, manj depresij, manj zahtev in pričakovanj. Ampak spet to nismo mi….kaos.

In potem imaš obodbja, ko hočeš osmislit svoje življenje, da bi bil ponosen nase, da bi verjel sebi, si zaupal in vzravnano hodil, brez plahosti: si doborodelen, delaš fixacije na svojem telesu, več bereš, bolj poslušaš in greš na tečaj učenja tujega jezika. Kupiš fitnes napravo, povabiš enkrat prijatelje na večerjo, odločiš se za generalko - prevetriš stanovanje in kupiš nove blazine, preizkusiš se v petju, pokažeš joške, se vrneš k skrajnim naturalijam. Iščeš male senzacije, ker se ti zdijo upravičene, potrebne in življenjske.

Da se namenja toliko pozornosti vsak dan VSEM DRUGIM je bolano, največja bedastoča na tem svetu. Lezenje v rit na grd ali osladno prisiljen način. Hvaljenje brezpredmentno, plasiranje nečesa na piedstal in vsiljevanje njegove jako visoke vrednosti…
No, to zdaj mislim, tako goreče heh in jezljivo. Tako uporniško … da si mislim: vsega tega se lahko v trenutku rešim, ne rabim tega, se ne odzivam, boljše mi bo.

Če imaš pred sabo na izbiro dobro in slabo, vedno izberi dobro.

Če ti gre slabo, podoživljaj še slabše, da boš videl kaj dejansko imaš in zakaj si lahko srečen.

Če ti nekaj ne paše, tega občutka ne ignoriraj. Sprejmi ga in se tako odzovi, ampak z občutkom do drugih. Nihče te ne bo tako razumel, kot ti samega sebe.

Nehaj si lastit. Ne počuti se ogroženega. Vsak ima na koncu dneva svoje težave, vse je čez dan v maskah…tvoja sreča je neprimerljiva s srečo drugih.
Ne posplošuj.
Pa daj že poskušaj najt v vsakem slabem dobro.
Ne sramuj se. Sramuj se samo namernih, slabih dejanj.

…kako se zaj poučujem…kar nabirajo se ti velelniki…haha…paše…ker površinskost ti enkrat v življenju ziher načne živce in prične razjedat občutljivo človeško bit. Tiste, ki to ne doleti, pa škoda…mi je žal, da o tem ne morejo razmišljat.

Po dolgem času se na koncu pisanja ne počutim patetično.

In kdo je zares fin, kdo je ta, ki mu to iskreno priznavamo, ga hkrati zahrbtno ne obsojamo, temveč sprejmemo ter uživamo to finočo? kakšna je in kdaj? Je zlagana kot fantazme o drugih rečeh…je to spet nek namišljen ideal? Jo prepoznamo in iščemo samo v drugih, pri sebi pač nikoli ne, ker imamo občutek, da se nismo z njo rodili?
Ali pa si takšen, ko živiš dobro: misliš, delaš dobro, se vedeš in reagiraš dobro, si srčen in doborodelen, si poln modrosti in topline, poln vseh metafizičnih, duhovnih, vanzemaljskih dobrot, živiš skromno, preprosto…brez senzacij.

Samo toliko, da zapišem in čez 10 let ne pozabim, kaj je bilo v tem obdobju, v tem letu zame IN, pa verjetno niti ne na kratki rok:

* revija FLASH (izide 4 krat na leto - lahko bi večkrat!): velik format, debela, pregledna, super papir, ki btw ne smrdi, odlično zastavljen koncept, edini kiks, staro mašilo: preveč, preveč reklam. Revija je NAŠA in vsebuje področja: arhitektura, interier, moda, lepota, umetnost, potovanja, kulinarika ter navtika. Prekaša vse naše druge “umetnine” in je kompleksna. Še vedno je v teku naročanje, *ebiga, moja ležernost…saj bom.

* Festival Lent: vsako leto ob Dravi (Drava je glavna reka, ki teče skozi drugo največje mesto v Sloveniji - Maribor to pojasnjujem za tiste nesrečneže, ki tega dejansko še vedno ne vedo). Danes zvečer ob 22.00 standup Ivana Šarića - lepotca, ki ga z njegovim naravnim humorjem ne bom danes mogla vsrkat. Včeraj so bili na Večerovem odru Al&The black cats - rasturačina na 100 načina, THE BEST! Sprašujem se, če mi bo uspelo videt HAMLETA s Tošem, Šukarje, Partibrejkerse, The Balkan strings, Guttije (naši) ter Jureta Ivanušiča s Srcem v kovčku.

* LUNA - la luna fortuna, lunca, mesec…spet nekaj našega, kvalitetnega in iiizredno prijetnega. Baje se prodaja OOdlično, in jaz sem njihov nov zvest potrošnik. Kar je dobro, nej slabo, al kako že gre. Torej LUNA je znamka z izdelki za “čiščenj&umivanje”, za perilo ter našo dragoceno kožo (morda še kaj, pa zaenkrat ne vem). Vsebuje človeku manj škodljive snovi, embalaža je ready za reciklažo, vsebuje eterična olja, VONJAVE PA SO ZMAGOVALNE. Niti malo vsiljive, prefinjene, drugačne, achante! Doma imamo momentalno tekoče milo in pralni prašek. Meni ustreza.

* Diploma: Preobrazbe intimnosti. Danes upam, da zaključim poglavje o porokah. Če boste prebrali , za spoznanje, knjigo Prava poroka? - 12 razmišljanj o zakonski zvezi, vam bo morda lažje pri srcu. Priporočam jo zelo, kakor tudi the one and only Popolnoma normlani kaos ljubezni od Beck&Beck - Gernsheim. Zdi se, zdaj pa že gre zares, da bom septembra končno prišla zadevi do dna. In zelo se počutim fino, ker obdelujem tako tematiko…čeprav doživljam na čase neke abnormalne preobrate in reakcije, sem predvsem polna novih spoznanj z jasnejšo sliko nad celotno temo, ki je seveda osrednji problem naših življenj.

* Slaba vest. Še vedno se nisem spravila aktivno gibat. To me mori.

in en komad, ker nam brez glasbe živeti ni:

ok, še nekaj bolj resnega

Včeraj smo se mama, sestra in jaz pogovarjale oz. bolje rečeno zgražale nad človeškimi debilizmi, neumnostjo in olesenelostjo (biti brez občutka za…); bilo je veliko smeha. To smo govorile v popolnem prepričanju, da smo me tri izredno občutljive za okolico, imamo občutek za soljudi in nismo jebivetri , ja res je. Gojimo skrb tudi do tistih, ki nas ne poznajo, sočustvujemo, se zamislimo, pazimo…V glavnem, vse preveč razumemo kakšen je lahko človek, kdaj je občutljiv, kako ga je treba tretirat. No, tako razumevajoče in dokaj prizanesljive smo do drugih, v medsebojnih interakcijah pa se zna že kje zaplest – tu smo v bistvu, po pravici povedano, surove in dokaj agresivne, hm. Verbalno, pa tudi negativno energijo strašno bliskamo naokoli s telesno govorico. S tem, da se kljub temu pretaka skozi bitke veliko ljubezni. Hehe.

Dnevno nas razhudijo premnoge cvetke posameznikov, ki so skrajno prepričani v svojo pojavnost, ekselenco, v zanosu zaposlenosti, jih slednja dela še močnejše, pomembnejše…všeč jim je ideja, da nimajo časa za druge in da je nedosegljivost nujna – uživajo v trenutkih, ko so drugim potrebni, pa jih lahko zavračajo ali ignorirajo. Potem so še tule »navadni mimoidoči«, kjerkoli, kadarkoli, ki nekako opozarjajo nase s svojim »neobčutkom« za okolico, so nerodni ali preprosto slepi in bikasti luftarji.

Recimo: lije kot iz škafa, na Štajerskem rečemo, da »hčije ko svija« (sicer ne vem kako lula prasička), močno piha veter, in dežnik ti preprosto ni v pomoč. Dež te hoče premočit, zato se postaviš, na avtobusni, pod streho, kjer so klopce…tam se gnetejo ljudje, utrujeni od šihta, na pol sitni, odsotni…večina jih je mirnih in togo gledajo predse…potem pa ti obvezno uleti nekdo, ki naredi zmedo, stopi na žulj vsem na njegovi desni, levi in za hrbtom…s svojim dežnikom opleta, stresa, hoče zabost mene, zadaj, v čelo in nato še v oko, se zaletava, na glas kašlja (drugo je če imaš napad kašlja) z odprtimi usti…AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Neotesanci! A ni to zoprno, ni to predrzno in malomarno! Niti obrne se ne, kaj šele da bi se v nasprotnem primeru »pardoniral« ali rekel kako prisrčno, da omehča kočljiv položaj….neee, to so prostaki. Pih!
Na avtobusu je cela štala. Predvsem ljudje radi smrdijo. Briga jih, če enim nam redkim, ki smrdimo NE (ljudje se potimo – ja, seveda – ampak imamo možnost poskrbet, da preprečimo smrad), gre na bruhanje, če nas zajame oblak tega smradu in tudi potem ko izstopimo domov prinesemo te jako »opojne substance«. Vsedeš se nekje od zadaj, gledaš skozi okno, in čez čas začutiš neko utesnjenost. Poleg tebe se postavi oseba (neglede na spol), ki nekako ne mara lagodne, komot stoje, ampak se ti približa z vso lastno bitjo, visi nad tabo in omejuje tvoj mali teritorij, da se komaj da sproščeno presedaš ali popraviš torbico…okoli ni gužve, torej ni potrebe se prit tako neznosno približat človeku, ki si srčno želi miru na poti domov.
Porodajalci. Recimo raje: študentje. Neglede na lokacijo, je bolje te ljudi poimenovat študenti, ker to dejansko so in na raznih mestih v večini primerov niso zaposleni strokovnjaki na svojem področju, temveč omenjeni – dotični. Ne razumem – ali se res morajo šolati za prodajalko ali natakarja, da se naučijo pravilno, humano, profesionalno vesti do strank?!?! No, sicer pa tudi šolani, če nimajo veselja do specifičnega strokovnega dela, ne dobijo nobenih lekcij, kar se da tudi navest kot primer …
Se namestimo v fensi-šmensi lokalu, ker v danem trenutku nismo imelo boljše odločitve…na vrtu streže en deklič, sicer je gostov polno…Naročimo koktajl: težko ga naročimo, ker ne vemo, katerega bi izbrali, saj nam je onemogočen vpogled v karto. Gostje jo prosimo, naj prinese oz. sama čez čas vpraša: Ali vam jo prinesem? Ne, gospa, ni potrebe, poznam vseh 20 koktajlov in njihove sestavine na pamet. Gospodična ne ve, ali je v koktajlu rum ali vodka – cinca, cinca, se ne znajde, se ne zna opravičit, da bo se šla pozanimat! Ne, njej se ZDI, da je rum, ampak »ni sigurna«.

Kdo mi je že nazadnje segel v roko? Hmmm, ne morem se spomnit konkretno osebe, vendar se mi je v spomin odlično zabeležil stisk roke in popolna odsotnost pri pozdravu. V roke sem dobila mrtvo ribo, jaz pa sem jo skoraj zmučkala ali bolje rečeno »zdrobila«. Malce mi je bilo nerodno, saj sem izpadla ko nek robustnež, ki je grob in brez občutka. Slabiči, pf!
Kjerkoli se pojaviš v mestu in si del množice ljudi, vsakič se najde persona, ki svoje oči na veliko izbuli in te gleda. Gleda te, opazuje, premeri vsak košček telesa in obleke, da čutiš kako se ustavlja na stopalih, na ušesih, na životu, na tazadnji…Potem jo pogledaš avtomatsko in tedaj ne odvrne pogleda, zavzameš se za to njeno početje, še enkrat namensko uperiš pogled vanjo, jo strelaš z očmi, pa še kar buli tako z neumnim pogledom, zabodeno in očitno. Našobim usta, priprem oči in pihnem skoz nos in dodam ccc, pa tega sploh ne registrira! Kako prepotentno in brez občutka. Diskrenost je izgubljena, človek pa ne more iz svoje kože, da bi tistega neotesanca prijel za kravatlc in mu podaril šamar ali ga verbalno podučil.

Izostren čut za soljudi je prelepa danost. Ko vidiš človeka, ga opaziš all over and trought. Ne vidiš kaj ima oblečeno, temveč prvo zaznaš počutje in njegove namere v naslednjih nekaj sekundah. Ko se z njim pozdraviš, te dejansko zanima kako je, ali če je molčeč, ga rade volje nagovoriš…Ko si v družbi, ki se nekako ne znajde v »druženju«, rešiš situacijo in presekaš nelagodje s pogovorom ali preprosto očitno motiviraš prisotne, da ne zaspijo (ne upajo si pogovora, a radi trpijo v tišini) – animiraš in potem so ti vsi hvaležni

Kadar človek očitno rabi pomoč, si med prvimi, ki mu jo ponudi. Na prste obeh rok lahko naštejem primere, kjer sem bila priča nezgodam, pa so ljudje (ne dva ali trije, temveč plus 5) – no, tu gre za zanimivo psihologijo množice – stali ko pribiti, se zbegano gledali in opazovali ponesrečence…ni bilo nagona po ukrepanju, po reševanju, po humani angažiranosti! No, me veseli, da sem bila prav jaz vedno rešiteljica
Pač ne smeš bit egoist, zagrenjen indivudalist s predsodki in komplexi, nevoščljiv in preračunljiv. Potem si na dobri poti in življenje je lepše, odnosi so zanimivi, dobri, pogosti in blagodejni.

Zdi se, da smo si ljudje velikokrat v napoto, pa smo, hudiča, iste vrste! Tekmovalnost in neka nepojasnljiva ogroženost nam sledita na vsakem koraku. Že dost se je omenjalo to sproščenost, ampak saj res nismo sproščeni. Jebano zagrenjeni ali umetelno naduto prepametni. Samo guruji torej oddajajo pozitivno energijo in samo psihologi, sociologi, pedagogi se ukvarjajo umsko-sociološko-duhovno-duševnimi zadevami, namesto, da bi to bila normalna praksa vsakega posameznika.

Oklepajo se sebe, tisti mnogi, nekateri…kar deluje popolnoma omejujoče in destruktivno, vodi k stagnaciji…nikjer ni šlifa, in ne želijo si komunikacije. Zavestno odklanjanje druženja, stop razvijanju socialnih veščin, ni volje, ni interesa, ni ČASA!?!?!!!! Kako se lahko SPLOH dolgočasimo, znamo pa ga tako grdo srat. Tu smo veliki umetniki.
Zelo všečno bi bilo – generalno razmišljanje – ko bi bili vsi enotni, enotni v mišljenju, v pogledu, da smo fascinirani nad življenjem, nad usodo, ki nam omogoča biti in ustvarjati, napredovati, v ozaveščenosti našega obstoja – da bi se bolj navduševali nad življenjem in ne bili tako ravnodušni, jamrajoči …

…in potem bi vsi imeli TE občutke.

*naslov by Harold Kushner

Nekam pozna sem danes, in začuda se mi ljubi tipkat. Od kar imam “nov” blog, mi je vedno težje pisat. Imam ogromno za ubesedit, pa se mi preprosto ne da vsest za comp. Pol me prime, da bi imela s seboj dialoge, ker to je fajn. Ker nihče ne ugovarja, ker nihče ne gleda prazno vame, ker nihče ne daje klasičnih odgovorov in ker nihče ne govori, ko navit samo o sebi…

In drugič se je zgodilo, da sem si ogledala on film. Dans smo bile 4. Slučajno, slučajno. Pred tem smo si pogasile žejo pod Niagarskimi slapovi, kamor “mi” je bil odposlan moj bivši. Končno. Že celo večnost sem si ga želela videt. Samo to. Vse druge nežnosti z njim, vsa emocionalno obarvana občutenja so passe že 3 leta, ampak da si osvežim spomin o njem in da si naredim kak bedn “lušt”…to sem hotela. Vsi moji so ga videli že xx krat, jaz pa pač ne. In pol pride s svojim bratrancem gledat tekmo. Razveselim se ga ko stara znanka. Sproščeno mu pomaham in pokažem zobe. Ne vem, ali sem ga presenetla…al je bil pač bolj ali manj odsoten, niti ne ravnodušen, ampak odsoten. Hm. Nisma spregovorila več kot 10 besed…spet je postal stric in ja, moji so te včeraj videli…vem, G. Ne zgledaš slabo. Tega ne sliši. Sicer pa mi nobena delček moje biti ne trza. Fiiino. Vsedel se je na skrajno desno. Nisem ga niti enkrat konkretno pogledala, melo pa me je…mičkeno se me je polaščal nemir, ker sem začutla in kasneje videla, da me opazuje. Nisem dolgo rabla - zašamarila sem kozares dizla, da se je popolnoma spraznil. Z leve mi je Tinin dragi takoj ponudil novo pijačo, s katero sta se s kolegom krepko založla, da bi lažje prebavljala tekmo v dežju.

Zakaj je že tako, da so nogometaši pravi mačori (seveda mislim samo na videz) ? In da so redki  za spregledat… V tistem današnjem dežju, premočeni do kosti…zadihani, valjajoči se v božanskih bolečinah po napiti travi…too much sexy. Za skočit v platno!
Sicer pa, naj se ženejo za tisto žogo in naj zabijajo v mrežo, naj doživljajo katarze…nič impresije. Me je že minlo. Ha-ha.

Spet me je melo, da bi pisala. Da napišem sebi knjigo, da obnovim pisanje z lepim penkalom, v zvezek - knjigo iz kokosovega lesa, z natur listi, ki oddajajo poseben vonj. Črke, besede, povedi bi se nizale po ritmu misli, ki so prav vsakič kaotične, zapletene zaradi milijontih asociacij in prekinjene zaradi mnogoterih spominov… Ne vem, če bi toliko obujala tisto doživeto, kolikor bi verjetno po dolgem in po čez namišljala, kaj bi vse lahko doživela, s kom, kje, na kakšen način…na vse pretege bi se trudila ubesedit neoprijemljivo, tisto vanzemaljsko, poskušala bi najti ljubezen na papirju.

Danes sem imela avto - noč ima svojo moč, sploh, kadar si sam za volanom. Ko sem se vračala proti domu, se je zgodil tisti trenutek srečnosti, ki se rodi nekje v notranjosti. Ne znam opredelit položaja, niti ne pravega vzroka. Temno mesto, nikjer nikogar, po Tržaški vozim 70 in navijem do konca Bajago. Ježi se mi koža. Smejim se sebi, pogledam se na hitro v ogledalo. Odprem levo okno in pustim, da se glasba razleže po zraku do oblakov. Derem se,  brezam, da upočasnim na 40, ker hočem slišat moji dve pesmi do konca, še preden zavijem v ulico. Kaj mi dela glasba! Neopisljivo. Popolna sprostitev, dobesedno zgubim razum, obremenitve se razblinijo, kar naenkrat se počutm za 10kg lažjo in ne skrbi me za prihodnost.
Čutim, da se bom z Momćilom še enkrat bližnje srečala. Vem!

Bliža se vikend in moj obisk metropole. Again and again and again and again.
Srčno upam, da mi uspe zrolat vsaj en čevap, morda bom pela z Mojco karaoke (sam še tega ne ve), pa rada bi videla Kimija. JA, prav zares no.  Saj me malo pogreša, vem.
Ja, in verjetno bom po dolgem času ponovno videla tebe.
Skoraj me je neka sila prisila v to, da se pripravim, pa me je neka druga sila razorožila, razbremenila, tak, da ne bom “projektna” in formalna. Saj ne vem, zakaj sem si to za hip želela. Ja, morda del spomina, ki je grenak, pa me je hotel narediti zlobno z nasmeškom na obrazu.
Vem, da bom hotela slišat nekaj, o čemer ti nikakor ne bo za govorit, ampak boš moral nekako. Ker sicer ne bo ok, jaz ne bom ok, stvar ne bo dobila epiloga, pa mislim, da si “zaslužim” neko človeško repliko na tisto, kar je bilo. Ob misli na tisto sem vznemirjena, ker sem vse podoživljala tako pompozno, tragiromantično, kriminalnosurovo. Hm, kot, da sem za to prosla, pa nisem, ampak sem morala podoživet še nedoživeto…samo brala sem o tem. Krepka izkušnja, čustva so ostra, percepcija dobro podmazana za vsak mičken dražljaj.
Vprašala te bom KAKO SI, in res me zanima odgovor. Vprašala te bom, če si srečen in če ljubiš. Če bo odgovor na oboje pritrdilen, sem bom naslajala na tujih ugodjih, mazohistično mi bo pasalo, da je nekdo bolj srečen, kot jaz, bolj zadovOljen in zadovoljEn. Verjetno si bom mislila: hm, očitno že tako mora bit. Saj super. Lepo. Ampak, a še kdaj pomisliš name?

Ne, to ne pomeni, da bi se rada vrnila nazaj v lanski februar.

No, zdi se, da bom res šla v Gučo. Verjetno bom tam dušo dala …iz sebe. Z njo bom polnila trube in one bodo mene. Verjetno, da bom plesala nekje nad vsemi. Misel na hordo ljudi, ki se skupaj veseli, raduje zarad iste zadeve, me čist vznemirja, kar meče me (v sebi), razganja…ko se bo prepletala strast med vsemi, pozitivna energija in skupna želja po zabavi.
Provansa. A mi jo bo uspelo še letos doživet z Barbaro?
Zagovor. Mater me daje firbec - kdaj bo?!

In spet sem pozna. Skočim se na hitro osvežit, potem pa v obvezn položaj, ko se telo umiri,  razbremeni - pade v drugo realnost. Tam sem šele domača. Upam, da me še vedno čaka moj izbranec. Hm, med drugim prav pogrešam sanje, ko se vozim po ulici z bivšim modrim yugecom, ne da bi sama šofirala.
Če komu uspe priti do mene v čas&prostor “pod vekami”, bo pred velikim izzivom. Vse se bo odvijalo z neznansko hitrostjo, vse se bo podoživljalo, vendar vedno brez konca…