Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

V kopalnico sem se napotila skrajno predano, delno ponižno (komu že?), samopomilujoče, utrujeno in žejno…sprostitve. Skorajda odrešitve. V bano sem stopila neučakano, v temi.
To, da se rada tuširam (prham je osladna beseda) v popolni ali delni temi je ena izmed mojih “skritih” sladkosti, posebnosti, kakorkoli…

Sprva je bilo mini kopalniško okno odprto na kip, tako, da se je prostor hitro napolnil s paro. Zdaj že vem, zakaj se čez čas kapaciteta mojega telesa vidno poveča, oz. natančneje del pod prsmi. Na začetku leta, ko sem začela prakticirat dolgotrajno tuširanje, mi ni bilo jasno, občutek delne napihnjenosti me je znejevoljil in čudil, saj se nisem prenajedla in šla s polnim želodcem v kad (bana se sliši nefino). Potem sem pričela spremljat spreminjanje telesa, ki je dalj časa izpostavljeno vroči vodi…ne samo, da se je moja koža zelo zmehčala in ogrela, da se mi je ježila koža, povsem sem bila razorožena.

Sem vodnarka. Nisem ljubiteljica neskončnega kopanja v morju, bazeni pa me sploh ne vidijo. Z vodo in posebej s tuširanjem imam poseben deal. Nastal je skozi leta, neplanirano, tako potihoma.
Če bi rekla samo, da me voda “zelo pomirja”, bi naredila krivico dejanskemu počutju. Ta opis je preskromen.

Ko je moje počutje nekje 3m nad dnom, ko si grem neizmerno na živce, kadar se me polaščajo občutki pomilovanja moje malenkosti (veličanstva), ko na koncu tunela ne vidim sijoče luči, ko “ugotavljam”, da “pa svet ni čist tako fer”…ko sem razočarana, strašno jezna, tedaj je kad s tuširanjem moj SPAS (sliši se mi bolj teatralično).

Šele 10min je minilo, od kar sem stopila iz tega templja. Tempelj postane, ko zaprem oči…sprva sem sedela s skrčenimi nogami, kot embrio…tuško sem držala sprva nad hrbtom in jo zibala iz ene strani ramena na drugo, naprej h kolenom in na stopala. Ta pot se ponavlja ne-vem-koliko-časa. Nato sem se naslonila nazaj, stegnila noge na čelni rob bane. Zadnja leta imam težave s pretokom, I guess. Noge, stegnjene in razbremenjene v horizontali so zame pravi balzam, sploh če jih obliva topla voda (in na koncu ledena).
Jaz, moja bit, moje misli, moja zavest….je začela pridobivat nepričakovan občutek samozavesti. To je bilo prvo očitno stanje. Morda se mi ne ljubi meditirat usred stanovanja, ali pa mi je preveč nepreprličljivo okolje za to početje, pa to počnem nezavedno v kadi. Odvečno težo misli sem (uspešno) odstranila, misli nasploh so izpuhtele, ne da bi se kaj napenjala in jih trudila zbrcat iz buče.

Naslednje stanje moje zavesti, naslednja misel, ki me je doletela je bilo, da se grem luksuz. Vstala sem se, naslonila na okensko polico pri odprtem oknu, gledala ven, vdihavala ostrejši, hladnješi zrak, z desno roko pa tuško usmerjala po hrbtu in trebuhu. Zunaj prijeten mrak, tema, z nekaj mehke svetlobe v daljavi, na nebu.
Mislila sem si: zares se grem luksuz. Luksuz v mojem primeru (čeravno nimam lastnega stanovanja, zadovoljivo mero denarja), kjer pada voda po mojem telesu v potokih, slapih, nekontrolirano, skoraj do večnosti, medtem ko nekje na drugih koščih zemlje ljudje hlepijo, umirajo zanjo, ker je ni na dosegu. Sledila je strašna hvaležnost. In zadovoljstvo.

Večino časa sem imela zaprte oči. Predajanje tovrstnemu užitku je veličastno (in na živce mi gre osladno izražanje, pretiravanje z besedami, toda tako zares čutim), obožujem takšno reševanje lastnega posestva. Sebe, fizične in duhovne. Vse globoko diha, je svobodno. To je oblika svobode, občutek svojevrstne svobode.
Tuško sem nekaj več sekund usmerila na stopalo, eno in nato še drugo, z zaprtimi očmi sem hitela ujeti vsak točkast dražljaj curkov, ki so z večjo težo, hitrostjo padali nanj. Počasi, od prstov proti kolenu, do začetka beder, preko popka, v smeri simbola/znaka neskončnosti okoli prsi, po obrazu in ušesih. Po ušesih oplazila večkrat, da sem ustvarjala šum, tisti, ki ga slišiš, če stojiš ob slapu ali brzicah. Na obrazu se mi je zarisal nasmešek.

Naslednje občutje, ki me je preplavilo: kako mi je žal, da je priča mojemu počutju zadnje čase. Kako ni treba, da je priča prav vsemu, kar veje iz mene in je vse prej kot pozitivno; da ga potrebujem za vsak vzdih…preveč. Preveč za moškega. Preveč negativnosti in krhkosti, ki bi jo precejšnji del morala deliti le s sabo…in spoznanje, da se moram večkrat tuširat, kot pa sebično (nonšalantno, čeprav nezavedno) iskat ramo za tolažbo in vzpodbudo.

Tuširanje, katarzično, brez svečk in glasbe, samo zven vode, prelivanje in oblivanje. Jaz in ta dragocenost. Kombinacija za “dol past”.
Dobro se počutim. Bolje, kot, če bi izvedla girl talk ali pojedla 500g čokolado.

True story, true story včeraj.

Sma (sVa) šla na sprehod ob železnici v smeri proti Brezovici, Vrhniki…odlična sprehajalna pot. Čist zrak, mir, travniki, polja, pester izbor polžev, na stotine kresničk, bujno drevje…in potem se ti dogaja, da mimo tebe, sprehajalca pelje vlak. Včasih potniški, drugič tovorni. Pa se jaz spomnim extra idejo. Videla sem, da je vlak - s tovorom - dolg, tist težak, 100% “železni”. Rohnel je ko hudič, tako idealno rohnel, da če bi me kdo napadel, ne bi drugi slišali mojega krika.

Kdaj ste imeli priložnost na vse grlo, iz vaših globočin, se zadret..kriččččAAAAt IZ SRCA? Z namenom, da sprostite vse, kar predstavlja težo, odvečno mentalno navlako v vašem teleščku…Da naredite nekaj, kar sicer v vas vzbuja nerodnost, sramoto (celo), nekaj težko izvedljivega v vsakdanu…
KAKŠNA SPROTITEV JE TO! KAKO OSVEŽUJOČE IN KATARZIČNO.

Vroče priporočam.

Prvo sem zakričala jaz. Kako zanimivo je doživet lasten, popoln krik. Nenavadno. Nato je sledil še njegov. In vlak se je izpel. Zdi se mi, no, amm, menim, da znam kričati še bolje, bolj annoying.
Se slišimo spet prihodnjič.

p.s.: v naslednjem postu o tem, kaj vse bi lahko bila/počela, pa še nisem, in zakaj je temu tako (brez enega jasnega odgovora na vprašanje) ter o učencih (erozija zgražanja in spraševanja o nesrečnem položaju, stanju današnjih mladih pamžov)

p.s.: odkrila sem “verigo” francoskih glasbenikov, ki pojejo v angleščini. SUPERODLIČNO! Uživaj v naslednjih dveh videih…

Petek. Kot še nikoli, tako čas hitro mineva. Abnormalno. Oziroma čas ne mineva, on je, jaz se staram in dnevi tečejo. Oziroma življenje hitro gre heh Ne občutim več razlike med vikendom in tednom, eno za drugim, obveznosti sem in tja. Res je, da se ne napenjam, da ne igram workaholic-a. Za to nisem bila izbrana. Kljub temu se spet nahajam v okolju - mentalnem, ki mi nudi polno priložnosti za stres in nervozo. Ne vem, ali mi gre dobro od “rok”, da se pol dneva spozabim ter ne mislim na bližnjo prihodnost, nadaljne razplete…

Par dni nazaj sem si kupila RECYCLING robce, sposodla knjigo Annina poroka - včeraj. Heh, mi je rekel moj G.Moški, če sem mu, po tem, ko sem povedala kaj berem, vred z naslovom, želela na subtiln način nekaj sporočiti. Naslov knjige je namreč - kot zanalašč - Annina poroka
Berem knjigo in se spominjam sproti na mamo. Vsako poved, ki je pripovedovana od Annine mame, vzporedno povežem z mojo mamo in trenutnim opisom, mislimi, razmišljanji, občutki. Annina mama si želi, da bi hči mislila, delala tisto in ono, moja mama vse to od mene dobi, je dobila, je občutila; tako je še vedno. Pregled in analiza odnosa med mano in njo pravita, pričata, da se so prava toplina, čuječnost, vzajemnost, povezanost, sodelovanje vzpostavili, rodili, spletli.
Namreč sploh ni nujno, ni imperativ, da vsi otroci vzljubijo starše ali da se, še več, globinsko povežejo z njimi še na drugih ravneh.

Še zadnji teden - naslednji teden - delam na OŠ, podaljšano bivanje. 3.r. V petek bomo imeli Pojedino. Pojedina se sliši pošteno. Ne vem še kako bo izpadlo vse skupaj. Stroga planiranja so pri deci itak zaman, in tudi ni gušt, da bi si začrtal jasno določene poteke…Vem, da si vsi radi zmišljajo, kaj radi jedo in kaj ne. Prosila sem, naj starše angažirajo ter skupaj spečejo “nekaj malega, sladkega” ter da poleg prinese vsak še dva kosa sadja. Bomo bovlo delali, s čokoladnim prelivom. Če ne bi omenla slednjega, bi vsi povesli nosove.

Ne vem, kakšna usoda me čaka v naslednjih mesecih. Baje si jo sami oblikujemo, baje ni potrebno, da se prepuščamo. Sej, nihče se ne more popolnoma, ker vedno naredimo nek korak: naprej ali nazaj. Vedno se odločamo. Ne preostane nam drugega. Lahko smo še le proaktivni. Da naredimo več, kot sicer, mimo ustaljenega. Da poskušamo s presežki. Da ne obupamo. To je najslabša izbira življenja.

Si grem namazat trepalnice, po daljšem času natural looka. Večinoma se počutim brez nje (maskare) gola, enako, če ne nosim uhanov. Končno sem se otresla alergije za to leto. Oči so bile letos na udaru.
In preden skočim na busa, še xxxxx-ič odposlušam Bežiš od mene. Ne vem, očitno je spet nastopilo obdobje, ko poslušam le en komad, cele dneve. In vsakič v njem najdem, slišim, občutim nekaj novega.

Navdušena nad pesmimi iz srbske serije Vratiće se rode. Nisem je še uspela videt… Pesmi so extra za mojo dušo in še morda za katero…uživaj tisti, ki boš poslušal.

sledi ena izmed mojih najljubših balad…topim se ko šećer

in Rambo Amadeus Extra!

Naslednja v sodelovanju s Sabanom, baje njegov zadnji komad…

in THE END: relaxacijska…

INSERT IZ SERIJE:

Dva krat je bilo, da sem v afektih in nekih posebnih uporniških stanjih zaprla to, elektronsko, vrsto dnevnika. Potem sem prišla do točke, ko nisem imela razloga, da ga zbrišem, vendar se je smisel, zakaj sem pisati, predrugačil, no, zgubil se je, pa še pripisala sem si status starega mačka na tem področju in entuziazem je izpuhtel. Nič pretresljivega, nič čudnega.

Sedaj pa sem od nekod nabrala energijo, interes ter z, po dolgem času, nalakiranimi nohti (daje nekako fensi pridih celemu pisanju ) pričela s pisanjem postiča. Zanimivo, kako mi je bilo svoj čas POMEMBNO brati bloge, kako nisem mogla “preskočit” tedaj nekaterih mojih cvetk, pustit darilce v obliki komentarja…danes se mi zdi to početje skrajno dolgočasno, me ne zanima, se mi ne zdi pomembno, sem indiferentna. Ne pomislim niti na tiste nekatere jako dobre vpise…Le tu pa tam se zgodi, da pustim sledi tam, kjer je najmanj vredno, heh. No, in tudi tokratni vpis je le oaza sredi puščave. Meni paše.

Od zadnjega vpisa do danes me je življenje naučilo par novih, POMEMBNIH, dejstev. Ali morda resnic.
V tem času sem bila kar se tiče stanja temperamenta veliko bolj umirjena, paralelno bolj resna, zaskrbljena, tudi brezvoljna, jezljiva, pobita, hipermaximalno vesela in vzburjena. Extremi. Tud to me ne preseneča, to sem jaz.
Priznala sem si, da z diplomskim delom ni diplomirala moja čustvena inteligenca, je pa v tem procesu, ki je, zdaj vem, veliko daljši in zahtevnejši. Najlažje je biti “pameten, priden, raziskovalen, kritičen” in stipkat text, seveda pa je najtežje živeti vse to napisano, živeti modrosti. Pa sem se znašla kot del praktičnega primera, opazovala moje reakcije, uvidela tisto, kar je prej bilo zasenčeno, sprenevedajoče in pogumno zrla vase, direkt v srž svojih felerjev. Nič slabega, le resničnega in čakajoč na rekonstrukcijo, na restartanje, na duhovno - duševno kirurgijo. Nujno za vsakega od nas…s tem smo na dobri poti k uresničevanju našega bistva in cilja.

Bolj kot kdajkoli poprej sem si začela priznavat manjke in slabosti, ki škodijo mojemu življenjskemu stilu…ki je še, roko na srce, v fazi oblikovanja. Ni dokončen. Imam napade, ko strašno vem, kaj se mi prilega, kje je moje mesto, na kakšen način bom supersrečnazadovoljna…pa padem na izpitih, tistih vsakodnevnih in se tepkam po glavi, zakaj se iz napak ne učim tako, kot je baje treba.

Ugotovila sem, amm, nova spoznanja, ki se tičejo teme: prijateljstva. Naenkrat mi je jasno marsikaj, občutenja so mešana…na eni strani prevzetni egoizem,v katerem se prebuja pomembnost lastne biti, mešana z jezo in sebičnostjo, na drugi strani pa še vedno nedolžna, srčna želja po tistih odnosih, ki so stalni, ki se jih neguje, za katere se vlaga čas, energijo, ljubezen, radost in od katerih dobivaš feedback v obliki samih pozitivk…vendar sta za tak razultat potrebna vedno dva, ne samo eden. Obkroža me virus individualizma, strupenega. Ljudje se danes tako močno zavedajo stresa, problemov in vsega sranja, da ne vidijo preko tega, ne znajo preseči ta stanja, ki iz njih delajo sužnje sistemov, olesenijo in zatrejo obzorja, občutek za sločoveka, skrb zanj, zatrejo še zadnjo željo po vzajemnem razdajanju…Saj vem, naša narava deluje v smislu: uporabi le po potrebi. Ker če je ni, se pozabi na vse drugo :rolleyes:

Kakor so se prej, pa morda nisem tako dobro uvidela, tako se še dalje stanja spreminjajo. Nič ni determinirano. Novosti so vsakič na obzorju, le to je, da jih preprosto ne moremo uvidet. In tedaj, v tistem trenutku, ko se zavemo, da nam ne gre, kot bi si želeli, pa si želimo boljše, lepše, je pravi pokazatelj, da bo slednje prispelo do nas, ko bomo prebavili tisto momentalno, manj prijetno. Eno za drugim, prvo zima, pol pomlad. Prehitevanje terja žrtve. Razočaranja. Slabosti. Meni se je jasno poznalo tasko fizično, kot psihično. Klasično za zahodnjaškega človečka. Ampak se upiram. In marsikaj se mi ne zdi več sprejemljivo, kot se mi je še nedavno. Začneš mislit, pač na nekovnecionalen, na nezapovedan način. Normalnost je izgubila svojo integriteto, ker je bila že zdavnaj popačena, nas je zavajala.
Zakaj se moram obnašat tako tipično, reagirat na tak način, kot večina…zakaj podoživljat spremembe in razna življenjska stanja na tak dramatičen, ali pesimističen ali prevzeten način. Zakaj se samo zgražat, iskat bedne razloge, zakaj se obremenjevat in ustvarjat problem na problem? Zakaj si prigovarjat da si le dobro ali da si pač, saj veš, primerno današnjim krizam…zakaj torej slediti informacijam iz okolja, ki so le en velik, grd, strupen manipulant?

No, od kar se je zgodil Iški Vintgar, “davnega avgusta 2008″ , si postavljam ta vprašanja, se bockam s poloma Egota, z nezavednim in drugimi višinami ter globočinami. Pred sabo imam zrcalo, katerega imam neznansko rada in mi je hkrati v veliko pomoč. Je moja protiutež na nekaterih osebnostih področjih, je polnovredno dopolnilo, ki mi ponuja tisto, kar še ni v meni vzkliko, je pa posajeno.
Verjetno in skorajda res je, da potrebuješ sočloveka ali pa celo družbo (tako pozitivno in napredno, če obstaja), ki dela spremembe v tebi. Sam s sabo….zamišljam si…sama in daleč naokoli nikogar. Saj se ne moreš spoznat v celoti, nimaš možnosti se odkrivat v toliko plasteh…ne moreš napredovat, se razvijat.

No, še nekaj spoznanj za konec, za vsakega:

* kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih romanc, ljubezni
* kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih načinov ljubljena in intimnosti
* večkrat se zaveš trenutka in obstoja in samega sebe, bolj si navdušen in vedoželjen nad lastnim življenjem
* spopadaš se lahko konkretno le s sedanjostjo, prihodnost je prazna. Načrti za daljno prihodnost so nesmisel
* film Paris je svež vetrc med poplavo stripovskih, vohunskih in osladnih romantično komedijantskih filmov
* nič ni bolj neumnega in neobetavnega kot pesimizem. Zahteva veliko lastne prevzetnosti, da se fopaš s tem. Kakor tudi z egoizmom in cinizmom.
* misli na druge v povezavi s seboj
* posušeni paradižniki so višek dobrote in aromatičnosti
* prirojem humor in prirojena lahkotnost bivanja sta najbolj privlačni del naše narave
* vedno moderno bo delati spremembe v sebi ter spreminjati navade
* res je, da je večina mlajših generacij danes predčasno za v smeti, ampak vztrajnost in ljubeč odnos, trmasto, naivno optimističen, vseeno obrodi sadove
* ne rojevat otrok, ker jih (baje) morate imeti. Ker je vam bilo podarjeno življenje, še ne pomeni, da so vas s tem obremenili z obveznostjo do ustvarjanja novega potomostva - ogromno škode ste že naredili z novimi mladimi generacijami, v katerih ni kančka človeškosti. Oropani vsega, kar bi jih naredilo humane in neškodljive. Preverjeno.
* ne se met za pametne in izkušene. Škodi… Imejmo se le za živa bitja, ki bodo vedno rastla, zorela…
* ne jest nesezonskega sadja
* v delu je moč
* v branju prav tako (iščem ponovni navdih za požrešno branje hehehe)
* in v bližnjih odnosih. Ne se jih otepat.

Dogaja se in jaz se veselim…repenčim…navdihujem…hudujem…dajam komplimente…..iskreno, upravičeno kritiziram…zadnje čase predvsem doživljam več sranja od ljudi. Toliko pokvarjenosti, hinavskosti, domišljavosti in prevzetnosti še nisem mela čast podoživet….in jaz, ki nočem nikomu nič hudega, ki imam toliko občutka za marsikaj, ki razmišljam namesto drugih, ki se zadržujem, ki popapcam to in ono, da se ne bi razvilo v bedastoče, ki bi mi najedale živce….se zdrznem, presenečena napnem telo, zavre mi v ksiht in prisežem, priznam, brez heca: imam željo po tem, da bi, amm, z vso močjo izrazila jezo s pomočjo klofut, sočnih, čvrstih in drenjem na vse pretege…da bi živalsko lajala po ljudeh brez OBČUTKA!!!, brez manir, brez spoštovanja…AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Pokvarjen svet. Zares postaja ogabn.

Zanima me, čemu so namenjeni študentski servisi? Sprejemajo oglase delodajalcev, ki iščejo študente = strokovnjake z večletnimi izkušnjami, s super extra znanjem angleščine, z obvladanjem računalnika v “nulo”, so za povrh LEPEGA IZGLEDA (4gotsejk!?!?!), prijetni, simpatični - kako prosim?…..

SEM VEČ KOT PRIJETNA.
VEČ KOT SIMPATIČNA.
VEČ KOT KOMUNIKATIVNA.
VEČ KOT ISKRENA in SPONTANA.
VEČ KOT NORMALNA (torej tudi NORA in v temu je čar, bemti!).
ZNAM TO IN ONO.
PREDVSEM ZNAM Z LJUDMI! In to danes več kot šteje. Ampak nak, umislijo si psihologe, ki presodijo po pisavi, če sem dihtig ali ne…

- vendar to ne pride v poštev…sej nima teže.

Sicer pa zaposlujejo same hudiče in hudičevke (preverjeno)! »Produktivne« ljudi, ki si upajo dret na osebo, s katero niso niti krav pasle skupaj….ki si drznejo dvignit glas v času, ko njihovo telo prežema živčnost z lastnimi komplexi, ki butajo ob nepredvidenih časovnih razmikih v prostor in delajo ozračje napeto…..ki so freh, brezkompromisni in bolano tekmovalni…..ki so tragikomično hitro užaljeni in v svojih globočinah nacionalisti ter lokal patrioti – BOLANO.

No, potem se sprašujem le po katerem kriteriju izberejo najboljšega kandidata. V čem blesti, s čim je očaral, kaj si je namislil o svojih preteklih izkušnjah….
In sprašujem se, kako se glasneje ne govori o tistih delodajalcih, ki dajo na štud.servis oglas, ti jim pošlješ prošnjo, še brez CVja…pa ne odgovorijo…kaj šele zlate pogoste primerje, kjer čez pol h že majo izbranega kandidata!?!?! Ker so ga vzeli med svoje, kar tako preko telefona, a ne?!?!

A naj prihodnjič izvedem eno točko, plesno-gibalno? Ali vas šarmiram, neglede na to ali ste-ica ali -tor? Vam rečem, da sem najboljše, kar ste kdaj doživeli? Vam naj razlagam, da nujno potrebujem delo, ker se med drugim sama financiram in da se hočem obdržat v LJ? - in poleg mene je še podobnih primerkov polno a ne….pa kaj…v mojem svetu sem edina pomembna jaz, jaz moram hlastat po tem trgu dela, ki se dela, da je zahteven….večinoma pa je sestavljen iz zelo plitkih ljudi

….”punca, to je realnost” - Ja, in? Je s tem kaj rešeno?…Nimam posebne želje se sprijaznit s tem, hkrati pa si ne uničevat svoje življenje, ki mi mineva…ampak to je res višek vsega. Samo to - višek vsega. Začaran krog.

Še ena žalostna stvar: OŠ — nekatere, zahtevajo od prof. razrednega pouka, da ima opravljen program zgodnjega poučevanja angleščine. V Slo mamo dve univerzi, mariborsko in ljubljansko. V mojem prelepem Mbju študentke nismo mele možnosti to opravit tekom študija, le prvo leto so nekaj mučkali, pa je vse propadlo, ker ministrstvo naj ne bi financiralo programa…ampak glej ga zlomka, v Lj pa to imajo, deluje in študentke, ki so diplomirale iz RPja v Središču majo prednost pred mano - prišlekom, ki si z vsem upanjem išče delo na OŠ…. DISKRIMINACIJA ali kako bi to lahko fino poimenovali, obrazložili? …ki upa, da jo vzamejo brez pripravništva in strokovnega, ker obojega ni mogla opravit…..ker ji še ni omogočeno in bogvekdaj ji bo….moj študij mi 100% ne omogoča opravljanja ciljne profesije, s tem mislim tole, da moraš imeti srečo, da dobiš pripravništvo….volunterskega si pač ne morem privoščit! Ampak dobre duše ravnateljske so tiste, ki te zaposlijo in v tem času narediš hkrati pripravništvo, ki ti ga oni plačajo, in pač ne ministrsvo. No, to so redki primeri.

Kakorkoli - padla sem v tisti tok življenja, ki so nam ga celo mladost napovedovali starši…nekateri so morda bili modro tiho, pa je nekatera deca sedaj šokirana…redki so se znašli, redki imajo tiste krajše poti do svojih zaželjenih stolčkov…vsakemu svoje, jp.

Razmišljam o eni Slovenki, ki je sedaj pri 31-ih na Havajih…neplanirano se je pred leti na vrat na nos odločila, da po turističnem obisku tam tudi ostane…živi veliko manj zakomplicirano življenje…kje namreč piše, da se mora delat SKRAJNO ZAPOSLENO IN zagnano DELOVNO 12h/day? - kjer se dela zato, da bi mel vsaj 1500evr, pa poleg trpiš psihofizične poškodbe…Le žal ji je baje, da svoja dva otroka ni naučila govoriti njen materni jezik, sicer pa strašno uživa v precejšnjem miru. Kul. Tako je treba.
Najti mir tudi v taki đungli, kot je naša, slovenska. To bo še projekt. Ni vse v ljubezni namreč, ugotavljam. Vse je v skupku vsega, predvsem pa, da živiš v takij okoliščinah, ki so razlog za notranji mir ter zadovoljstvo.

No in zdaj preskok k tistemu, kar bi naj bilo začetek in konec posta, bolj posrečeno kot ne, pa naj bo za ne tako zoprn, ne-jezljiv konec:

vsak ima neke svoje cvetke iz otroštva, ki sicer niso vredne toliko, da bi jih lahko ovekovečili za najkvalitetnejše, najboljše, z največ globine….sicer pa se da uživat tudi v pojavih, ki vse to niso, pa nam vzbujajo iz nevemkakih razlogov ugodje…

v času OŠ sta primerka sledeča:

…spomnim se, kako sma s kolegico plesale na te ritme so called “pralni strojček”…tisti, ki ste gledali Seleno (film), boste vedeli o čem govorim…ritem je pač zame povsem ourajt za miganje skozi celo noč
Še vedno mi je posrečeno všečn njen (žal bivši, ker… es muerta) imiđ s pajkicami in modrci ter postopanje, vrtenje, kot je treba za JA ritme…Odpeti znam skoraj vse njene hite

Sledeč komad sem se nedavno DRLA v avtu poleg mojega G. Moškega…v bistvu sem doživela nek šus v telo…zaživela sem, malo se mi je odpeljalo, razlezlo se mi je nepojasnljvio veselje, nostalgija in zadovoljstvo trenutka…pela sem tako dolgo - KRIČALA in se metala v tistem obsegu privezana z varnostnim pasom - dokler nisem prasnila v krohot v spremstvu s solzami. Drugače se temu reče: jokala sem od smeha
Spomin seže recimo v mestni mariborski park, pod enim drevesom…zaključek 1.letnika…vsaj en je imel kitaro…in smo si peli na travci, vmes pa pili ogabne mešanice najbolj poceni vina s kokakolo heh

p.s.: zadnja lepa stvar od dece, ki sem jo prejela je Spiderman, narisan in izrezan posebej zame od pravega malega talenta in umetnika po duši…sineta Cavazzinega

“Ovo je rat, a ne snimanje filma”.

Včerajšnji neplaniran in prav zaradi tega všečn odhod v kino z mamo se je končal več kot superdobro. Rekle sma, da grema gledat prvi film, ki pride na spored ob uri, ko prispema. Imele sma na voljo Lakota in TurneJa. Zgodbe kot so Lakota, smo že videli - prežete s temačnostjo, krutostjo in nasiljem ter vsemogočnim potenciranjem niso kaj prida za petkov večer. Pa vendar, sma se odločile za film, katerega zgodba je pravtako tragična in grozljiva, vendar prežeta s humorjem. Takšnim življenjskim, ki ga znajo uprizorit le naši (moji) južni bratje. Veselje do ogleda filma, za katerega še pred včerajšnjim dnem nisem slišala, se je stopnjevalo in na koncu bilo tudi upravičeno.

Film Turneja je nastal pod “taktirko” Gorana Markovića, pred tem je imel še odrsko predstavitev. Projekt si je zamislil že pred 14 leti kot reakcijo na grozovita dogajanja s časa vojne “nedavno nazaj”, vendar v tistem času preprosto ni mogel tega realizirat.
Tekom ogleda lokacij, kjer bi naj snemali film, so se odločili za naprimernejši kraj in sicer v Republiki Srpski - celotna zgodba se večji del dogaja prav tam.

Po besedah Markovića je vojna ponižujoča. Film nima namena rekonstruirat zgodovinsko-političnega dogajanja, temveč ju prikaže skozi oči skupine beograjskih igralcev (vloga kot igralci), ki se (naivno, nadebudno) podajo na “turnejo” v času vojne v Republiko Srpsko. Vso dogajanje, je dejal Marković, je resnobno, celo depresivno, vendar prikazano na komičen način.
Tragikomičen, pravim, kakor je tragikomično življenje. Da grozoto doživljamo skozi tiste vrste humor, ki omili pritisk in strašljive občutke. Humor, ki morda tudi pojasnjuje, da včasih “nič ni tako, kot se zdi, da so poti”, “da je lahko še hujše” in da preprosto moraš vztrajat ter preživet. Veliko bolj “okusno”, sproščeno in zanimivo si je ogledati tak “vojni” film, kot pa ameriške klasične vojne drame, ki so sicer polne patetike in tudi prikrojenih resnic.

Greh se mi zdi brati slovenske podnapise srbskih (in drugih Yu) filmov, ker se popolnoma uniči njihov sočen, slikovit besednjak, zgubi se pomen….in seveda se mora zgdotit, da naši prevajalci namerno ali malomarno prevedejo določene besedne zveze povsem napačno, tako da v slovenskem prevodu marsikateri dialog ne izpade komično, kot sicer, če ga gledamo in poslušamo v izvirniku.
Recimo: ajmo, deca, so prevedli v “ajmo, ljudje” - Hmm, ne. Ravno ta prisrčno piker nagovor, ki ga je oseba, kot neka očetovska figura/starosta/veteran izrekla ostali druščini, svojim “sotrpinom”, pride do izraza prav s to DECO.
Naslednji primer je bil “…da se koncetrišemo za…”, oni prevedejo, “da se pripravimo na…”. Spet, ne. Glede na okoliščine, v katerih so se nahajali, je “se pripravimo” neprimeren, ne razume se na prav način… Nahajali so se namreč v podrtiji od improviziranega bolnišničnega prostora za “intenzivno nego”, naokoli pa so švigale bombe ter streljanje…Če bi želeli, bi sami avtorji filma to izrekli s “, da se pripremimo”, ampak je posrečen “skoncetrišemo” meril prav na “očitek” na kaotične, zvočno neprimerne, kočljive okoliščine tistega “bolnišničnega” prostora…

Zgodba je presunljiva in posrečena…grenka in ganljiva, ostra in surova, vendar z vsako njihovo kretnjo tudi komična; ko misliš, da boš naslednjih 15min valil iz oči krokodilje solze, ko misliš, da se ti bo koža neprijetno ježila tja v nedogled, sprostijo napetost in ogorčenost trenutki/przori/dialogi, ki zarišejo smejalne gubice. Strašno všečno uprizorjena igra skozi oči umetnikov, ki s svojimi dramatičnimi predstavami dejansko padejo v objem prav tako dramatičnega realnega stanja (vojne), v katerem so se znašli…z igro v obupnih razmerah (zimski čas, na snegu, v gozdu…) “komunicirajo” z vojaki & Co., jih rotijo, jih pozivajo, prosijo, predstavljajo, razkrivajo občutenja, želje, potrebe po miru, spravi, bolečini, banalnostih, izkoriščanju & Co. Na eni strani se kaže njihova razgledanost, duhovna širina, osebnostna moč ter na drugi otopelost, omejenost vojakov, njihova nemoč podoživljat vsebino zaigranega, ki ima konkretno kompleksno sporočilo ter se nanaša prav na njihova dejanja…Vendar igralcem uspe…zgodijo se trenutki, ko se obe strani začutita, ko se zamislijo, celo spremenijo neke strašljive namere, se omehčajo srca, izvabijo se izpovedi…Ostaja pa v ozadju grenki priokus nemilosti vojne in njihovih izvršiteljev.

Izpostavila bi prizor, kjer se eden izmed mlajših te igralske skupine upre vzdušju, ki veje v danem tenutku; doživi rahel “živčni zlom”, izbruhne iz njega srd, bolečina z jezo….ker se mu zagabi banalno, lažno, pogubno in bedno poveličevanje njegovega lastnega naroda, upre se mu do živega vzvišenost patriotizma in njegova vsiljivost… In se zadere tam sred gozda, da ni Srb, ampak le igralec!
Drug vtis iz prizora, kjer steče krajši monolog o tem, kako so vsi nasprotniki v tej vojni drug drugemu isti: Muslimani, Srbi, Hrvati…vsi isto oblečeni, podobnega videza, istega jezika, z istimi občutki…

V glavnem, več kot vščen film, katerega si nas je ogledalo pičlih 10 ljudi. K temu bi vzporedno postavila film Težko je biti fin (BiH). Priporočam ogled. In še vedno čakam na Hadersfild. Rada bi ga gledala na velikem platnu.

in eden izmed manj prijetnih prizorov…z odpeto pesmijo še bolj pretresljivih…

In sem ga dočakala. Nestrpno ga čakam vsako leto. Je razlog, da se spomnim nase, na čudež življenja, na žensko, ki je imela veliko željo ustvarit in podarit novo življenje ter ga napolnit z brezpogojno ljubeznijo. Danes je moj in mamin dan (ja, tud očetov in sestrin heh). Hecno, da me marsikdo v šali zbada, kako le, da se veselim 25. leta….čist si upam verjeti, da je v tej šali nekaj krčev, malo sitnosti in klasične neželje po staranju. Jaz pa skačem od veselja, da mam rojstni dan, in sploh ne pomislim v bistvu na to, koliko let že diham ta zrak na tem planetu.

Sploh pa ne razumem povsem tistih duš, ki svojega življenja ne slavijo…tista, da ga slavijo vsak dan, je enako bullshitu, ker je nemogoče slediti samemu sebi 24h/dan, se tega zavedati in se hkrati vsako minuto neizmerno veseliti. Prav dan, ko smo prvič ugledali svetlobo, ko smo vdihnili zemeljski zrak (zrak porodnišnične sobe nasičen z vlago, kriki in velikimi očmi heheheee), zakričali, se pretegnili in prvič vzpostavili najbolj blagodejen stik s kožo sočloveka - naše mame…..je NEPRECENLJIV. Pretiravam? Mah, kje.
Vem, ves dan bom polna spominov, za vsako leto nazaj, za dogodke iz otroštva (pol dneva me bodo obkrožali mali sladki pamži). Že drugo leto je namreč, ko nisem ves dan doma. Lansko leto, sem bila kot statistka na snemanju filma Vampir iz Gorjancev, tokrat živim v Ljubljani in delam. Nisem dočakala tradicionalne mamine budnice že ob 7.00 zjutraj, ko se nad mano sklanja s šopkom rož ali lončnico s posvetilom….za začetek. Potem sledi NAJ zajtrk, pa pogovori in skupno obujanje mojega odraščanja. Nato je čas za NAJ kosilo in čez dan se zvrstijo še obiski. Rada imam polno hišo in najbližje okoli sebe. Ko si v središču pozornosti, ko se tisti drugi zavedajo tebe/mene. Si pomemben. Kot človek, kot ženska, kot jaz - Ana. It feels divine

Tokrat bom Moj dan preživela z mojim G. Moškim. Vesela kot še nikoli.

In priznam: otročje vesela sem daril. Za rojstni dan so nekako upravičena Obožujem tista, ki so del mene.

Sej bi naredila en gromozanski party za vse, ki se mamo radi tako in drugače…ampak se zgovarjam na recesijo

Vsem tistim, ki danes, 17.2., praznujete svoje življenje, THUMBS UP! - WE’RE SO COOL
Za nekaj zanimivosti, kdo se je rodil in umrl na ta dan: …Moliere je umrl, Ruth Rendell se je rodila…

Všečno to, da se počutim skrajno neobremenjeno. Po dolgem času delno do pretežno jebivetrsko oz. res začenjam upoštevat oz. ŠE BOLJE: vedno bolj živim imperativ: Živi trenutek, živi za danes, ne jutri Kaj delajo izkušnje, jaooooj! Kaj dela um, kaj kuhajo možgani, miselne sheme, tehtanja, manipulacije sebstva, lastnih nazorov, “načel” in čudnih navad.

Intenzvino, še vedno iščm delo. Jebano je, prisrčno rečeno heh. Kera konkurenca v vrsti! (ob tem se hinavsko, zaničevalno smehljam). Opazujem se, kako se vedem pred osebo, ki išče novega sodelavca - opazujem sebe pred delodajalcem. Zanimivo početje, zabavno, včasih strašljivo, ker ne slišim morebitnega bodočega delčka hierarhije, o čem govori. Včasih mi izstopijo konture obraza, nje ali njega, ki zaseda poslovno držo…jaz pa sem vse hkrati, v enem trenutku…sam da omenjeni tega ne zaznajo, ali pa, vendar dobro skrivajo čitanje moje malenkosti (to je samo avtomatsko rečeno, klišejsko hoho, v bistvu se mam za vsemogočno ) V glavnem, stvar je taka, da sem spoznala tudi prisrčne ljudi, to so bili povečini podmladki ali bližnjo sodelujoči direktorjev, s predvsem humanim, realnim pristopom. Vmes mi seveda uide in opazujem, kako so oblečeni. 99% (neka moja preverjena statistika) nima pojma o uskaljevaju vzorcev, barv, tkanin in stila. VELIK MINUS. Sicer pa… bistvo je v vsebini delane, kajne. In njihovi produktivnosti ter v moji, potencialni.

Zadnje čase sem delala z deco v vrtcih. Prečudovita bitjeca. Predšolski so vuns hudiča, naravno naravni, človeški oz. predvsem prvinski, originalni, simpatični, ljubki, ganljivi, diplomatski, filozofski, “lisičji” in hkrati nebogljeni. Kako edinstven je občutek, ko se mi zaderejo: KAKAL/A SEM! - To namreč pomeni: PRIDI MI RITKO BRISAAAT! - In pridem do wcja, mini wcja Gledam pikico kak se tesno in sigurno oprijema školjke, s celimi dlanmi zaobjame tud od znotraj, tam kjer je kaos bacilov, ampak mora se držat, da not ne pade, da ji ne zdrsne hihihihi Potem se nagne naprej, z bučko se dotika tal in čaka, da že opravim to, kar sama še ne zmore. Diham skozi usta ampak počutim se skrbno, materinsko, dobro, ker nudim pomoč, ker s tem učim. Nešteto tisočkrat vzklikam naj si rokice umijejo TEMELJITO (vmes se nekdo oglasi in vpraša: kaj to pomeni?), vedno demonstriram potek umivanja dlani in strašno všeč jim je, ko se mi spomnijo naslednji dan pokazat, kako drgnejo milo  s prstkov in zapestja. V skupinci, kjer sem (kmalu bila) pomočnica, je navada, da skoraj vsako dete preden začne s pripovedjo (da, ponavadi predšolski pripovedujejo ali poudarjeno poročajo, kaj počnejo, kaj se jim je zgodilo) vpraša: A LAHKO NEKI POVEM?! - Nekateri so celo tako nestrpni in občutljivi, da to ponovijo par krat, s tem, da višajo ton hahaha  Zgodi se seveda verižna, ko se usuje plaz mnenj vseh ostalih, ampak to je res erozija glasovnih sporočil! V moji glavi, ki je zadnje dnji ožarčena in so ušesa zaradi prehlada občutljiva, samo doni in odzvanja :D  Potem samozavestno, v skrajnem primeru, odprem moje glasilke in izdavim tist širok HALO, da lepo zadoni. Ni grob, je le močan in SLIŠEN :D  Vse je ok. Predšolski tamali so me do sedaj v vseh 3 vrtcih takoj vzljubili. Posebej veselo, da so takšni tudi dečki.
Igrajo se s kockami, zidajo, gradijo, sestavljajo….potem se odločijo, da bo vreme (namišljeno seveda) povzročilo neko spremembo. Popolnoma se vživijo. Iznenada se nekaj raztrešči, ko se uzrem proti mizici in vidim kocke na tleh. Eden izmed gradbenih inženirjev in delavcev. heh, mi razloži, da je zapihal tornado ter da je nastalo razdejanje. Drugi pride k meni z željo, da mu preberem kratko pripovedko…Presladki so!

No, valovi me mečejo k drugi temi…zadnje čase sem strašno sproščena glede mojih financ, prilivov & Co. Sicer sem še nedavno gojila skrb do NEPOJMLJIVO resnega ŠPARANJA  (v kar so me prisile okoliščine, in sploh mi ni težko), pa vendar sem klonila materializmu heh  Končno nekaj novega, nekaj še ne uporabljenega, videnega. Razprodaje sem prvič koristila tak zares. kar ne pomeni, da sem hodila iz šopov z vrečkami, ki bi mi povzročile zareze v dlaneh….pač pa sem si kupila najlepšo bundo ever, z vzorcem, s super modelom in barvo. In sedaj se spogledujem še z mojo “sanjsko” uro, ki je znižana na “okoli” 100evr. Glede na to, da sploh nisem stabilna z delom, bi si smela drzniti samo sanjati o njej, ampak morda me piči, morda me preglasi notranji krik ali pač nek preblisk, da se le enkrat živi heheee  Se ne obremenjujem, no. Sicer pa imam v torek rojstni dan in morda mi ta, najlepši praznik v mojem življenju ,omogoči obdaritev same sebe.

Mimo grede, ko smo že pri nakupih….in da se izvlečem iz materializma z omembo omamnih, katarzičnih, vanzemaljskih dišav/ parfemov, ki jim pripisujem graciozen pomen (kakor do glasbe, tako do vonjav gojim posebn odnos) - moj G. Moški si je kupil parfem WOOD by Dsquared. Zmagovaln vonj (tudi steklenička z lesom) za ta trenutek, za vse prejšnje, ki jih je moj nos uspel zavonjat in za mnogo prihodnjih. Fenomenalen, nekovencionalen, totalno drugačen. Sem vprašala prodajalko ali imajo tudi žensko različico, pa je rekla, da ne obstaja. Seveda se je motila. Le ne vem, kje jo najdem.
Poleg mnogih tem (ki jih življenje ponuja), raznovrstnih poklicev ter proizvedenih barvitih drobtinic družbe, me navdušujejo tudi dobre reklame, recimo za parfeme DAISY BY Marc Jacobs je daleč najlepša zadnje čase. Romantična, naturele, mehka, blaga, nežna, privlačna in končno brez obraza/telesa modela . Kot da me je že prepričala, da je izbran skupek not primeren za moje čute. Bomo videli…Še vedno sem navdušena nad FENDIJEM…in mojo klasiko: Gucci Rush; nenavadno nad Oilylijem, “modra” stekeneička, pa novi zeleni Bvlgari je slasten. Vendar zakaj hudiča ni dobavitelja za Hermes!?!?!

Strašno na živce so mi šle zadnje čase objave, polemike, debate in članki na temo Eme, koncerta grandioznega Plestenjaka ter ponavljajoče zgodbe nekaterih peripetij “zvezdnikov”. Zelo na živce. Tako zelo, da sem se počutila z vsakim odporom več do njih strašno močno in svojo heheee.
(spet, btw: priporočam branje bloga artmistakes: http://www.artmistakes.com/)
In ko smo že pri pisani besedi…v meni, med drugimi željami (ki bodo morda ostale neizpolnjene, ker sem preveč ležerna la kako, al pa še ni priče tist nek čas) tli ta, da bi pisala za revijo. In sem mela že priložnost, pa sem vsakič prelagala, ni se mi dalo, naenkrat sem imela black oute ali pa….sem prišla do OČITNEGA, JASNEGA vzroka, zakaj se nisem spravila pisat jebane, zoprne, dolgočasne, neresne, natepaške, butaste, prežvečene članke o lifestylu (moda, sex, delo, self-esteem, smernice….) - AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! Čudovita ugotovitev je ta, da preprosto ne morem početi tistega, kar me dolgočasi, kar se mi zdi banalno, groteskno, zoprno oz. do česar imam negativno kritičen odnos. Ne morem početi tega, četudi mi ponudijo velike denarce. Sliši se osladno, zlagano, ampak je več kot res. Zato sem že večkrat pomislila: kaj ko bi se v meni rodila ideja za revijo, ki je mimo vseh teh naših in tujih, ki zavzemajo področje pop kulture ter so totalno skomercializirane. Skušam se spomnit revije iz Srbije, naslova in vsebine, pa mi sedaj nesramno uhaja iz buče….vem, da me je navudšila. Podobno recimo Prestup. In sigurna sem, da obstajajo revije, ki združujejo več različnih tem, sicer večini moderne populacije ne-tako-zelo domačih, obogatene z dobrimi fotografijami in všečnimi texti, s slogom, ki nagovarja čitalca, ki je bolj osebni in hkrati nedomišljav, odprt, svetovljanski, s prvinami naravnega humorja ali preproste privlačnosti.

Blogorola je recimo izredno dolgočasna, z izjemo horoskopa.
In še vedno menim, da je politika vred z gospodarstvom lahko zelo všečno spregledana. Pa tudi klinčevi, destruktivni, banalni napotki kako sexati in osvajati!
Morda pa se zgodi….neka tiha, skrita zamisel, da bi ustvarila lastno revijo in imela ob sebi “posadko” sodelujočih iz različnih koncev dogajanja, dela, s pestro paleto življenjskegi stilov…
Morda se zgodi tudi skrita tiha zamisel svetovalke za opramljanje interierjev ali pa le odprem plesno - gibalni klub.

Imam potrebo prebrati STRAŠNO DOBRO BERLJIVO PRIVLAČNO knjigo. Tako, ki bi me povsem prevzela, me pahnila v kontemplacijo in identifikacijo. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da sta me med mojimi “prvaki” zelo sunila v srčiko od Fowlesa Zbiratelj metuljev ter Monzov Vzrok vsega.

Zaljubljena sem. Še vedno

Za moj krepajoč smeh in še morda za nekogaršnji…

Za moje uho in še morda nekogaršnjo…

p.s.: utihnite s tem Valentinovim. Umislite si kaj novega!