Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

V kavarni ob tihi glasbi, za leseno majavo mizo, iscem trenutek, da bi osmislila, ulovila obcutek, ki se je rodil tedaj, ko sem izmenjala zvenece, srednje obtezene besede z njimi.

Rovarim po preteklih trenutkih, katerim sem priredila obetaven razvoj, in zelim popravit vtise, ki niso bili to, za kar so se izdajali.

Potem se je zgodilo nekaj…popolnoma nepricakovano. Ne vem kdaj sem nazadnje tako hitro reagirala, ne vem kdaj se je tako hitro in mocno izrazila zelja, srdita in hkrati ranljivo strastna, po dotiku z obcutkom. Kako se prenasa minimalisticen drazljaj po celotnem telesu, se preliva po plasteh notranjosti, hoce obnoreti um. Zares bi kricala. Dovolj je v cisti tisini vibracija zaradi blizine - precizno, nevidno se dotakne vratu, zleze v uho.
Dogodek, z nujnim koncem. Telesnost je dobila vsebino. Urgenten poseg brez nacrta. Skoraj pred izdihom. Lazje diham.

In pride nov dan…znana misel, da sem se vedno sredi nicesar, ceravno obdana v dogajanju.  Oci begajo, lovi se duse, isce se kondicija. Brezup je dolgocasen, zatorej se je iznicil. Namesto njega crvinci nestrpnost and here we go again…

Se odpravljam sanjarit o novi religiji.

Pomembna info je, da sem ze pomirjena s samoco oz popolno samostojnostjo. Normalno spim, nardila sem si eno improvozirano zaveso, ceravno me je se vedno…mickeno strah…ne predstavljam si biti brez zaves, kaj sele brez rolet, ampak tega v mojem domeku ni zarad upravicenih razlogov.

Od vseh premnogih, seveda tudi predragih hehe, znancev in kolegov, sem jih do sedaj uspela videt ze ene par. No, jutri si moram oblikovat novo agendo, da koga ne izpustim. In se vedno nisem sla zdet v Vale-Novak za par ur … kriminalno pravtako, da mi ni uspelo spravit pozadine  ne na grad, ne na Roznik….zares vuns hudica. Sicer pa se bodo priloznosti.

In se je zgodilo, da sem bila prvic v vlogi hostese. I WAS GOOD, to good to be true ;)
Kdo bi si mislil, da bom vse tako lahkotno obvladovala…. roko na srce, ni se mi bilo treba raztrgat na vse strani, sem pa imela zadolzitve, in naceloma je celotno potekalo delo brez kiksov; gospodje Veliki & Co. so z menoj lepo komunicirali, sodelovali - tisti seveda, ki so uspeli ali od mene kaj zeleli.
Ni mi usla pojedina , katere je ostalo prevec (doma imam chupavce, jogurtove strnjenke z jagodami, morske sadeze - v kuhinji bi vse to slo v smeti, s hrano pa se tako ne ravna heh; sicer pa je celotna zaloga ze skoraj posla )…a ti moski po novem gledajo kolk si dajo na kroznik? Saj res, bili so mali, desertni, ampak saj bi si lahko se dodali porcije….hm, morda pa so se veselili se boljse vecerje v hotelih?
Stati na stiklicah od sedmih zjutraj do petih popoldan ni macji kaselj… ob prihodu domov sem zares umirala na obroke, klicala na pomoc vesolje, da mi nameni nek vanzemaljski obliz…moja stopala so bila unicena. Torej, predstavljat si je treba, da bi podoziveli moje bolecine: nekdo ti kamenja nart in prste, potem ti v levo, desno zvija celotno stopalo, ti jih obtezi s kilogramom perja…sicer pa, kaj bi jamrali, ce pa nisem delala zastonj ;) .  Poleg tega je potrebno pohvaliti VSE ZENSKE, ki so bile odgovorne za celotno organizacijo, potek dogodka: Ullo, Simono, Eleno (elena,  sorry porque I did not say adios y gracias) in nenazadnje Nino, katera mi je omogocila delo. Super si! Upam, da se kmalu vidima

O dogodku: v dvorani sem bila “na pol” pri stvari, saj to ni moje podrocje….naceloma sem slisala: blablabla. Kar ne pomeni flancarije, temvec nekaj, kar me ni zanimalo. Sicer pa sem si svoje podrocje kaj hitro ustvarila z ocenjevanjem oblek - poslovnega oblacenja vseh prisotnih. Izredno pomembno, kako se predstavljati, pojavljati v takih okoljih, v taksnih situacijah…
Nekaj formalnosti: EU komisija je z Javnim skladom RS za podjetnistvo organizirala prvega izmed financnih dogodkov za mala in srednja podjetja. Namen: skupaj z nacional.financnimi posredniki informirati o evropskih financnih instrumetnih za MSP, razlicnih virih financiranja….
Sodelujoci, v gosteh, speakerji so bili: mr. Jose Fernando Figueiredo (tud sam je povedal kako jeban priimek ima, hja) - strasno simpaticen moski, saljivec, zgovoren, s svojim neformalnim, ne-zategnjenim obnasanjem pravi balzam za vse prisotne…Mr. Jose je tudi po svojem videzu skrajno apetitlih; ni se zacudit, glede na to od kod prihaja. Danes sem ga celo “srecala” z druzinco - je imel crna ocala, pa me ni prepoznal ;)  …mr. Jean Noel Durvy - francoz s sarmom. Starejsi gospod s pomenljivim nasmeskom, prijeten, nasmejan, hitro je vzpostavil kontakt z okolico in clovesko dosegljiv vsakomur, mr. Per-Ove Engelbrecht, mr. James Mc Ging, mr. Bernd Reichter ter mr. Alessandro Tappi. Seveda so bili tudi slovenski speakerji, toda na tem mestu ne bi vseh posebej omenjala, ker name ni naredil nihce vtisa (morda sem za dlje casa vrgla oko na gdc. Majo Tomanic - Vidovic, direktroico Slo podjet.sklada ter g. Mirana Pleterskega, generalnega direktorja - ministrrstvo za gospod.). Pac tako je. 
Moram reci, z izgovorom na moje oko sokolovo in izreden cut za prepoznavanje ter ocenjevanje attitudea , da so tuji predstavniki bili vidno bolj prisrcni, odprti, komunikativni  :)  Ne vem, kdo je bil g. Anglez (lahko bi mu prisodili, da je brat princa Charlesa), ki je, v casu korespondence z novinarko, sprosceno sedel na stolu, dejansko v napol lezecem polozaju :D  Sploh je to drzo s prekrizanimi stegnjenimi nogami poudaril, ko se je pustil fotografirat :)

Sicer je bilo vzdusje nevtralno ter obisk dokaj dober, ceravno je bilo kar nekaj povabljenih slovencev iz vodilnih polozajev “missing”. Med dogajanjem sem celo uspela prepoznati znanca - bivsega blogerja hehe (mislim, da sma se zaj 2. videla), ki je prisel kot predstavnik svoje organizacije…oba presenecena, kje se srecama…

Aham…zdi se, da sem preskocila poglavitni del tega posta. Saj bom kratka: ljudje se ne znajo, po domace, “gor nardit”. Potrebovali bi kurze glede poslovnega oblacenja in urejanja, saj je dokaj zalostno videti, kako se lahko tako povrsno in v nekaterih primerih celo neokusno pojavljajo na tovrstnih dogodkih. Zenske z neumiti lasmi, pri vecini prosto razpusceni ali zares v oci bodeci narastki…cevlji popolnoma v neskladju z obleko, celo nezlakirani, neocisceni. Kar pa je najbolj zabolelo moje srce so barva in vzorci kostumov.  Sama crnina, svina (s crtami ali pac brez); vrhunci klasike, ki je za povrh bila zares zastarela. Ni obcutka za eleganco. NE, ker obstaja CRNA, me ne bo zal nihce preprical, da je to visek elegance, SPLOH pa v primeru, ce kot taka ne pase vsakemu (locimo tipe ljudi tudi glede oblacenja - barve, kroji….). In vecini ne. Pogled na prisotne v dvorani je spominjal na pogreb. Dobesedno. Ni mi za pisat kaksne kombinacije barv bi si lahko predvsem zenske privoscile, hkrati z bolj finimi, postenimi tkaninami. Ob tem imam v mislih tudi to, da se pravila, ustaljena, lahko krsijo - v mejah normale. To pa pomeni, da bi si lahko gospe ter gdc. “drznile”, k monotoni opravi,  dodati “obarvane”, stilizirane rutke, uhane, nakit, torbice & co, ki bi razbile to mrtvilo ali celo! obleci svezino od kroja z volani, faltami, modernejsimi shivi…. Videz je pomemben in pika; poleg tega tudi nosenje (nacin) in drza.
Moski? So bili boljsi. Nimam posebne kritike. Le opazka, da jih je par imelo kravate v crtah mavricnih barv :D  In ves cas sem vonjala neko prijetno disavo…mosko seveda.

No, malo o tem…s tega vidika…vedno se najdejo lepe izjeme, ampak skoda, da so te izjeme ponavadi zastopane v malem stevilu. Z vsem uzitkom bi prisostvovala pri izbiranju garderobe za formalne priloznosti, katere v svojem bistvu niso tako formalne kot se zdi na prvi pogled. Saj…ta zrabljena formalnost nikomur posebej ne disi in ljudje tudi na takih dogodkih hitro najdejo poti, da bi omehcali, zrahljali atmosfero - skozi komunikacijo ali s svojo pojavo….

Za spremembo se je bilo fino “znajti” med ljudmi, ki pac niso tvoji vrstniki ali kolegi…kakor tudi glede na vsebino dogodka ter okoliscin, ki so zahtevale doloceno primerno vedenje…Pocutila sem se dobro in dobila od neke (zal imena ne vem) druge zenske ponudbo za se eno delo hostese na nekem dogodku meseca maja. Morda pa se ponovno odzovem

Sobota je. V Mariboru se na ta vecer obvezno veseljaci heh  Mene pa sedaj caka sproscanje…glavobol vztraja da se podam v horizontalo. Saj bi zaplesala, pa se ne poznam s sosedi :oops:  Ne bi rada, da me prijavijo, kot solo razgrajacico

Drugi dan. Vceraj sem bila totalno zivcna, nervozna, vznemirjena. Kdo bi si mislil…Ja no, ze doma, pred odhodom me je organizem spravil na wc - sicer se mi tole rado dogaja, da me zgrabi tam okoli popka, pravi krci, obcutki nekega strahu, torej kadar se odpravljam malo dlje od doma…ceravno sem do sedaj sla v kraje, ki jih dobro ali vsaj delno poznam, in cetudi poznam  tamkajsnje ljudi…recimo ko sem sla prvic sama na vlak smer Beograd in nato Podgorica, sem dobila solzne oci…v danem trenutku nisem imela utemeljenega razloga, samo tista neka stiska, cudna neprijetnost, ker sem SAMA, oziroma s tem korakom samostojna heh

Zelo z mislimi silim od domacnega okolja, od druzine, saj je to povsem naravna reakcija glede na leta…zanimivo, da se notranje ze dolgo tako upiram oz zelim umik, ker mi je “muka” (preprosto mam dost kokodakanja v kurniku), tako si zelim same sebe in miru, distanco: fizicno in duhovno od ljudi, ki jih imam seveda rada.
Toda, realnost je sedaj drugacna oziroma ocitno zadeva ni tako simpl…tudi ko sem ze davno prej prebirala o neizbeznih novostih, ki nastajajo pri spremembah bivanja ter poslusala ljudi, ki so dalo to skoz: akomodacija, privajanje, seznanjanja, sproscanja, udomacitev, mi je bilo vse tako “ja, seveda, normalno, to je to, gres skozi in si perajt”, ampak nisem racunala (tezko se je namrec vzivet v se ne dozivete obcutke) na druga kocljiva, neprijetna stanja in pocutja, ki se na novo rodijo v buci, v telesu.
Mislim, gre mi na smeh…posreceno no…ceravno se imam za dokaj  do zelo flexibilno, odprto, nezatezeno, prilagodljivo, komunikativno, sprosceno osebo, se v novem stanju pocutim ZMEDENO in zanekrat se CUDNO.

Prvic v zivljenju bom sama 3 tedne. Ne izolirana seveda, saj sem sredi metropole, kjer zive mnogi moji znanci in prijatelji, s katerimi se nameravam tudi videt….todaaa zaradi razlogov in planov sem v stanovanju s samo seboj, za vse skrbim jaz, gospodinjim, cuvam, sama spim (strasno neprijetna noc) …in poleg vsega tega je moj glavni namen intenzivno pisat diplomsko. V tem zazeljenem miru, kjer sama razporejam s casom, jaz - sefica vsega…pa se kar obotavljam, spet ta zmedenost, nemir, ko hodim po sobah, iscem neko delo, dinamiko, da se premikam heh, stopam ven na teraso in vsako minuto razmisljam, kako se bo vse izteklo. Ali bom naredila to, kar sem si zadala in kolk ur ali dnevov bo se minilo, da bom popolnoma sproscena.

Ker vem, da se ne vrnem domov cez 3 dni, se mi ze sedaj vsiljuje v zavest neko domotozje…pa ne to! haha   Norost!  Komaj sem cakala, da zbezim ven iz tega mojega morbidnega, bednega mesta. No, sej…privajam se….na vlogo biti zadostna sama sebi, iskati si sama pomoc, resitve, se uciti biti kar se da odgovorna za vse, organizirana do maximuma, pazit nase in sama sebi pridigat kaj se mora in kaj ne hehe

In se to…ne vem kaj se dogaja z mojimi potrebami, zeljami, hotenji do moskih. Komaj sem cakala, da se vidim s parimi, ki so v moji buci imeli neko obetavno sliko, pa mi je vse dol padlo…apaticna, se potreba po sexu se je sfizila. Morda pa je vse to cudno in skrajno nepricakovano stanje, kar se intime tice, taksno zaradi njihovih odzivov, vedenja …morda pa niso impresionirali moje srcike…pa si zelim, da bi me
Kake dobrosrcne zelje, pff.  Mislim, morda je se neprepoznano tiho razocaranje; clovek zdrave pameti pricakuje osnovne prijeme pri teh osvajalskih interakcijah ali pac tistih, ki se nagibajo v to smer…spletkanja in zblizevanja. Sploh ni samoinciative iz drugega brega (planeta al kaj ze!) ali pa je in je dandanes izredno drugacna, v obliki, ki je ne poznam….jaz vidim iz nasprotnikove strani samo neizraznost obcutenj, namer…cutim pretenderstvo ali morda celo neko igrackanje (morda pa ni ne eno, ne drugo in se motim), ki ga pac zal ne razumem in zatorej ne morem bit t.i direktna - spontana, kot sem tudi lahko. Potem pa vse ostane na neki bedni mrtvi tocki. Utrujena sem.
Ne da se mi razglabljat, ce sem prezahtevna. Itak, da moram met svoja pravila, da lahko izbiram. To vse sem v nekih humanih merah - vem, kaj je zame dobro, zase hocem kvaliteto, pristnost…ampak ta vec ni samoumevna, I see.
Zenska sem. Je to postal problem? Res, zadnje case si veckrat zelim biti nekaj znj-tega, da ne bi bil moj spol vecn problem, kakor tud nasprotni. Ta klinceva obremenjenost in oholost od drugih, ter moje utrujajoce, neizbezno, avtomatsko cekiranje ciljnih oseb…so dobre, niso dobre, pronicljivo citanje gibov, tona glasu, pogleda, izrazenih razmisljanj, drze, odkrivanje ali zna poslusat, ali zna primerno odreagirat, zna vodit komunikacijo, jo razvijat, je vedozeljen, je posten, je med zemljo in nebom, je odprt in razgledan, se zna salit na svoj racun, je obziren, je simpl, se poskusa vzivljat, poskusa razumet, je egocentricen, brezkompromisen, je prevzeten egoist, je skrajno ideolosko usmerjen, je morda fanatik…zna irazit obcutenja, ali zadrzuje sebe, je preracunljiv, nenasiten….IN POTEM POMISLIM NA BESEDNO ZVEZO:  NEZNOSNA LAHKOTNOST BIVANJA, katero izpodbija ta POPOLNOMA NORMALNI KAOS .

Uh.

Lep dan je…Stajerka je prinesla lepo vreme v sredisce. To me veseli

Imam en haklc…ki se prevesi v paradox…vsekakor pa je zakoličan v moji trmariji, ko želim na vsak način zvedet za sogovornikova leta. Leta o človeku povedo marsikaj in hkrati skorajda nič, če jih seveda povezujemo s pričakovano zrelostjo, “odraslostjo”, “modrostjo” etc. Torej imamo primere, kjer je človek s svojo bitjo “skladno” povezan tudi s svojimi leti, v večini primerov pa se izkaže, da biti star 36 let, nikakor ne pomeni biti fleksibilen, čuteč, bolj razumen, bolj izkušen & Co…no, tu nastopijo kot vzrok/razlog/posledica individualistični življenjski stili s psiho-socialnimi okoliščinami etc.

Pa vendar, ko zvem za leta sogovornika, ga imam pri sebi v “šahu”, pod nekim nenevarnim nadzorom, ko zvem za leta poskušam vzet v obzir marsikateri pogled, ki je lahko povezan s to številko in značilnostmi dialoga s ciljno osebo. Lahko sem previdnejša ali drznejša…bolj sproščena, ali distancirana. V večini primerov pa seveda rahljam vljudnostne relacije in stile komunikacije, saj mi povezava spoštovanja s starostjo ne gre v poštev…človek je univerzalen in neglede na leta ga tretiram kot enakega sebi, po osnovnih naravnih zakonih človeškosti. No, morda je s tem povezan moj “nagib” k temu, da ustvarjam v okolju čim manj formalnosti, visočanstva in avtomatske oholosti.

Nikakor pa ne bom razumela, kako je lahko človek skozi svoje “odraščanje” (v najširšem pomenu, ki zaobjema tud evolucijski razvoj, kakor kulturni) prišel do točke, kjer je nekaj najbolj naravnega in samoumevnega spridil in izumetničil - “izpoved” koliko smo stari PAČ NI LOGIČNA.(!?!?!) Predvsem se dam ne sprašuje, mnogo te jih celo nahruli, toda da ne bi bili pristranski, najdejo se tudi moški, ki se jim zdi predrzno, ko jih vprašaš “koliko pomladi štejejo”, bože ne daj “koliko jeseni ali zim”!!!
Torej, kako si nekdo upa, želi vedet, kako dolgo že hodim po tem planetu in kako dolgo sem že družbeno bitje. Jaz bi to spreobrnila v drug extrem od sile, ter zahtevala, da se povedo leta, sicer bo šiba pela…da bi ja tovrstne trde in obremenjene duše omehčali, jim dali malo vetra v lase in pozadino.

Še eno težko vprašanje:

kaj se dogaja v glavi in duši dveh posameznikov, ki sta bila v ljubezenskem razmerju ter sta naknadno ugotovila, da sta si v “pol sorodstvu”….take izpovedi še nisem nikjer izsledila in me strašno daje radovednost, če se najdejo kje blizu primerki, ki bi kaj več povedali o tovrstni izkušnji.

V zadnjem času sem prebrala toliko teorije o ljubezni, da se mi ne zdi več zabavno pisat o njej zavoljo dela, ki je delno tudi življenjsko pomemben za mojo nadaljno prihodnost. Ampak, kar se mora ni težko. Vem pa, da se iz ljubezni ne SME DOKTORIRAT!
Bi pa vseeno zapisala nekaj meni všečnega:

“Ljubezen je totalno soočenje z drugostjo človeka.” (si zelo poskušam predstavljat….se mi zdi, da lahko totalno razumem, podoživljam belino med besedami te misli).

“Zakaj bi morala biti prav spolnost tista, zaradi katere se razmerja med ljudmi prekinejo in povzroča tolikšno ljubosumje, ko pa lahko dober pogovor v dvoje gre toliko dlje in TV lahko ukrade veliko več tvoje pozornosti in ti šah lahko ljubimca odtegne za veliko več časa.” (Tea Hvala v Emzin 2000, letnik 10)

the wild rose by Floriana Barbu

Še mesec dni in sestrična bo po dolgem času ponovno začutila našo deželco - saj ne, da si jo je zapomnila kako izgleda…ampak bo verjetno tako kot njen brat (moj bratranec), “oduševljena” nad lepoto, urejenostjo, čistočo, jaz se bom strinjala z njenimi spoznanji…potem bo ponovila kako dobro živimo, pri tem se mi bo delno zataknilo v grlu, čeravno se bom predvsem strinjala, da nam ni “tak hudo”, kot drugje po svetu.
Verjetno pa bo v ozadju tičal velik AMPAK, TODA, s tragikomiko, da je socialno stanje predvsem nekje v analah…

Večkrat se mi zazdi, da je kakršnokoli jamranje totalno odveč, brezpredmetno. Sicer mi je jasno, kako hinavski in nečloveški so človečki nekje tam na ledenih vrhovih, ki npr delavcem uničujejo življenja, tako, da jim sekirancija vdari na psiho…in potem podmladki trpijo starševske tegobe, se še sami poleg obremenjujejo  ter zgubijo zdravo pamet….
No, zdi se mi pač, da bistvenih sprememb na bolje ne bo, generalno gledano, razen, da se zgodi padec vlade (kako bi to lahko zgledalo? imam več scenarijev, tudi brutalnih; mimo grede, a ni nasije povsem naravn in skrajen zadnji odziv človeka, ki se z nečim nemočno spopada, pa se zaveda, da bo svinjarije konec samo in le, če se nekaj odstrani - če ne gre zlepa…)?

Pada covek posle pica
Pada dusa od umora
I noc padne kad je zora

Pada pada pada pada
Sta to pada pada vlada
Vec su mnoge pale vlasti
Pa ces i ti dragi pasti …

Razmišljanja se nadaljujejo, in sicer da brezup tudi nima haska, temveč predvsem delati = živeti po svojih močeh. Pač, enostavno želeti si moraš ter od nekje črpat energijo za to, da ne stagniraš ali da nisi del sivega povprečja. Poudarjam sivega. Kaj vse to pomeni, ohranjam v buči.
Ne primerjš se z drugimi, v nobenem primeru: če načeloma živi bolje od tebe ali če živi slabše.

Recimo danes mi je prekipelo tako da sem poslala v 3pm vse, ki umirajo, vse, ki so lačni, ki so trpinčeni. Prišla sem do točke, ko sem odvrgla svojo obupno empatijo in sočutje, ki me je svoj čas enostavno dušilo…nisem imela namena dopovedat poslušalcema, da sem nedolžna ali samopomilujoča, ne…samo jasna sem bila, da imam samo eno življenje, da nočem umret, sploh (hahaha hohoho), da sem pomembna samo jaz in moja usoda in da nikakor ne morem bolj mislit na druge, posledično manj nase.

No, res je nekaj…večkrat me prime, da bi se šla asketstva. Človek bi moral marsikaj izkusit, da bi resnično vedel kaj vse JE življenje. Asketsvo je samo en izziv; ne bi se pritoževala (hm, recimo), če bi dala skozi najrazličnejše oblike in načine življenj. V bistvu sem zelo radovedna in strašno všeč so mi ljudje, popotniki, ki so se uspeli predat destinacijam, drugim kulturam, katere so jih za nekaj časa zadržale v svojih mejah ter jih pripravile do tega, da so živeli njihova življenja, dihali njihov zrak, jedli in pili “sranje” ter si napolnili srca…predvsem to. Z novimi spoznanji.

Recimo ena čist z drugega “konca”: ko si živ, te nič naj ne ubije, razen vboda v aorto ali sredino srca ali… Ko to ozavestiš (ker vse je v glavi, samo sam se morš dokopat do tega), si kaj hitro olajšaš stanje uma, bližnji prihodnost (”sovražim” zaupanje v prihodnost sicer; resnično me briga samo kar je sedaj, čeravno svoje napake upravičujem s tem, da je jutri/ki še ga ni in torej ni sedanjost/ dan, ko se bom lahko drugače, bolje odločala), potem ne vidim razloga, da bi življenje bilo breme ali nenehno pritoževanje nad vsemi tegobami. Kako naj to človek spremeni? Kako naj dojame, da ne obstaja samo dobro in lepo, in da je vse, kar je TAKO, KOT “MORA” BIT…vse to, kar doživljamo danes, je bilo neizbežno…res je - ni potrebe, da tako ostane, ampak kako prepričati lasten um, da se z nečim sprijazni ter razmišlja napredno, proaktivno in se ne ustavlja na preteklih porazih ali zamerah, kot to počno mnogi…

In res ne vidim smisla, razumskega delovanja, da obstajajo ideologije, močne polarnosti in da ob vsem tem obstaja narod, ki v to verjame…al levo al desno al v psa al mačko al v sonce al luno…zagovarjati in priznavati samo eno - neglede na področje, poleg tega kot jagoda na smetani še kako perverzijo, kriminal, ki predvsem škodi verujočim in ostalim. Slepc, bedneži. Kaj jih opraviči? Po mojem nič. Danes bi se mogli nagibat in predvsem dosegat uravnoteženost….bolj kot je govora o transparentosti meja, globalizaciji, sprejemanju drugačnosti, več je mržnje, prilivanja olja na ogenj, pogrevanja starih dogodkov….ni preseganja. Kako tisti, ki niso za takšne spremembe, ne pomislijo, da bi bila to ena izmed lepših rešitev? Preseganje starih vzorcev, starih dogodkov, ideologij, zapovedi.

Emancipacija. Enako se mi ježi koža ob tej besedi, kot pri ljubezni in pametnjakovičih, ki si je vsi enako močno želijo (al pa res ne?!?!) neglede na spol, pa nič ne mrdnejo, da bi jo zanetli.
Ne preseže se emancipacije. Ob njej se spotika ob vsaki priložnosti, opeva se, kar ni vredno opevanja, izkorišča se jo, tam, kjer ni potrebe…polastili pa so se je tako ž kot m, s tem, da še vedno najebemo Ž, ker si mečemo pesek v oči in se na umetelen način delamo borke. Tega sploh ne bi smelo biti - ne pravim, to kar je tradicionalno in ni dobro, naj se zakopa v zemljo, ampak, kot sem nekje že omenila je NEOBREMENJENOST Z LASTNIM IN NASPROTNIM SPOLOM tudi ena izmed tistih obetajočih pozitvnih sprememb v naših veleumnih možganih…ki vztrajno napredujejo na področju tehnologje in informatike, ostajamo pa največji butalci, ko je vprašanje naše biti, dušnega sveta (še vedno se premnogim ta tema zdi osladna, preveč asbtraktna, neresnična).

In potem ti Max Modic odobrava početje in fotke (naslajanje ob njih), ki kažejo revice ženske (vedno se osmešijo), kako cuzajo plastične pink zelene različice kurcev, ki to seveda niso. Mislim, da je smisel res nekje drugje

Ko je človek sit, se nad ničemer ne pritožuje. To je trditev, s katero se osebno popolnoma strinjam. In ob tej priliki, tem prekrasnem začetku, naj omenim, kako sem se zdaj najedla. Ne, nisem se basala, niti mi ni padalo iz ust, ne, nisem jedla več vrst jedi in veliki NE, ni bila klasika. ..me pa malce boli trebuh, drža se nagiba k drži nosečnice

Na radiču mešanica posušenih oliv, malancanov, buč in paradižnika z mozzarelo, s prelivom iz jogurta, malo gorčice, ščepca soli, tabasca in tistega odličnega olja od oliv, malancanov…na vrh vsega tega pa kuhani rakci. Temu se reče: adijo pamet!

Stanje je takšno, da imam ponovno par tematik, ki si jih želim načet, seveda pa se zna zgodit to, kar potihoma čutim…da ne bom pisala nič od tega. No, sicer pa smo iz sekunde v sekundo podvrženi nenadnim spremembam, tako, da se pustim presenetit.

Te dni sem razmišljala o nečem…o zelo občutljivi zadevi, občutljivi samo v tistem - tem primeru, ko se o tem piše javno, saj znajo zverine prit na plan in raztrgat ta razmišljanja, ker se ali počutijo ogrožene ali (po nekih nerazumljivih poteh) zapostavljene, zanje je a priori taka “resnica” (pod narekovaji zato, ker je resnica relativna, kakor vse na tem svetu in vedno dvomim vanjo) odraz oholosti, arogance, superiornosti in ne vem še česa, kot da želim s tem koga degradirat, užalit, pomanjšat…

da preidem k bistvu: prav zares sem v nekaj prepričana in to je, da zelo dost vem. Čak, zadeva ni preprosta. Ta vem pomeni, da veliko vsega razumem, veliko vsega mi je jasno, malo je pojavov, stvari, zadevščin, katerim se čudim ali se mi zdijo tuje, abnormalne (skorajda jih ni)…vse kar se zgodi lahko razumem in sprejmem iz večih različnih perspektiv, lahko se vživim v to in ono, brez večje podpore nekogaršnje dodatne razlage vem za vzroke in posledice, če se mi ponesreči, da delam zaključke in izpadem zarad impulzivnosti enostranska ali neprištevna, pri sebi potihoma vse spravim zelo hitro v balans…ali sama pridem do “realnosti” in dejanskosti ali pa mi drugi pomagajo na to pot. Ob tem se ne protivim. Čeravno z zamudo, si upam tudi priznati, da sem ga pofixala (ni nujno, da dam to vedet drugim, pomembno je, da sama spregledam pri sebi)….no bistvo je, da preveč vsega razumem v globljih plasteh, ob tem pa je problem, ker se zaradi premnogo zadev tudi obremenjujem, otežijo moj emocionalni povšter, ki se tak razširi od teh razmišljanj, spoznanj, da me boli celotno telo.
Štos je v tem, da tega nihče ne more zanikat v tem smislu, da bi kaj spremenil, izničit tega mojega prepričanja hehe To je zanimivo.
Seveda ob vsem tem zelo dvomim. Kaj dvomim? Dvomim, da je vse to, kar je, kar zaznavam, podoživljam “dejansko”, “najbolj resnično” in zagotovo —> nič ni tak, kot se zdi…upam si verjet, da sem v vsem zmotljiva, toda v danih trenutkih neomajno stojim za tem, kar si mislim. Štos je tudi ta, da ko nekaj ubesedim, ni to vse….še zdaleč ne, je samo en delček, če ne kje med najmanjšimi, ki odraža moje poglede…imam pa problem, da se mi ne ljubi vsega komplexno ubesedit, da bi me drugi razumeli, tako, kot jaz sebe in da bi izvedeli o vsem, kar zaobjemajo moje misli, miselne sheme…ugotovila sem, da moram bit izzvana. Ali v neposrednem dialogu ali pisno…recimo pri komentarjih v postih. Očitno je, da si dopustim, da pride do točke, ko me nekdo glede nečesa opredeli, označi ali celo napade NEUPRAVIČENO in hkrati upravičeno, ker mu pač nisem dala možnosti, da ima vpogled v vse sobane mojih razglabljanj, stališč, mnenj…in potem se mi dvigne pritisk, ker vidim, kako je udaril mimo, kako zahaja v napačne predstave o “delni” meni - to pa me moti, me iritira… seveda take slike ne morem dopustit hehe, torej na posrečen/ponesrečen način začnem pojasnjevat, kaj si dejansko mislim, ob tem pa si večina nesrečnežev (to je mišljeno bolj prisrčno kot ne) misli, kako se zgovarjam, sprenevedam, “ven vlečem”…oh, ko bi vedeli, kako se ne. No, zato je ta komunikacija fascinantna reč. Ne gre se samo za to, da si tolk neomejen, da si pustiš v miru prebrat vse možne vidike (ne da bi te kateri preveč iztiril), tud ni odgovor v tem, da si empatičen…poleg tega je pomembno, da si dopuščaš “na novo” mislit misli nekoga drugega, da si dopustiš, da te prevzamejo, pičijo v lastno bistvo, te rahlo prevetrijo (prerešetajo), ob tem avtomatsko vključiš olajševalne prijeme, ki ti ne dopustijo, da zapadeš v tipičen, zlajnan konflikt, ali se postaviš v obrambni položaj s poceni cinizmom…kot pravi Watzlawick: “Narava odnosov je pogojena z interpunkcijo komunikacijskih tokov, ki prihajajo od partnerjev oz. sogovornikov.”

Kaj to pomeni? V procesu komunikacije sporočamo o dogodkih, dogajanjih. Ob vsem tem lahko (ali pa tudi ne, dobro pa bi bilo) celostno navajamo vzroke, posledice, kaj je bilo najprej, kaj kasneje, kaj je čemu vzrok al le provocirajoči dejavnik, morda le nekaj naključnega, in ni vseeno ali govorimo “razmetano” ali postopno, v logičnem zaporedju…to se imenuje interpunkcija komunikacijskih tokov. Če imajo torej partnerji različne interpunk. tega, o čemer debatirajo, pride do nerazumevanja, konfliktov, motenj & cele štale.
Zato je fajn bit prizanesljiv recimo do vseh blogerjev in/ali komentatorjev… v smislu, da ne delamo na podlagi nekig odzivov velike grde zaključke ali smo preprosto neizprosni, strogi navzoči, ki se postavimo v vlogo največjega zla in hkrati vseobsegajočega pametnjakoviča. - sama sem se namreč znašla v tem položaju, nedavno nazaj, ko se je na vse možne načine obračala tema/dogodek/problem imenovan Kosovo. Sicer ne morem zanikat zgroženosti, osuplosti nad tistim, kar sem vse uspela prebrat, ampak kaj vse je te nergače in prizadete ljudi spravilo do tega, da so skorajda izdahnili svoje duše…
No, kar je zame osebno pomembno je, da sem se pomirila glede nekaterih misli do določenih ljudi, kakor tudi…občutke in mnenja sem razbremenila z mislijo, da kaj pa so vsi ti drugi napram mojemu življenju. Ko nastopi točka egoizma, se znajo zadeve v svojih krčih kaj hitro sprostit. Ta egoizem ni hinavske narave, je samo najboljša strategija, kako si olajšat življenje, če si vsega preveč ženeš k srcu

Všeč mi je, da mi je na sebi nekaj zelo všeč…ponavadi smo ljudje skrajno kritični do sebe, seveda pred drugimi zavzemamo zravnano držo, večina z dolgimi jeziki in lisičjimi očmi. Preprosto lepo je, ko sam sebi priznaš pozitivke in grenke cvetke…ko se počutiš neškodljivega za okolico, in ko čutiš, da navkljub na eni strani veliki krhkosti ter ranljivosti, nosiš vse potenciale, da pogumno, dostojanstveno zastopaš svoje malo bitje v množici ostalih “sotrpinov”.

Skorajda ne morem verjet realnosti. Vsedem se za comp, ponovno začnem…ne, nihče me ni v to prisilil, niti nisem imela priprav…kopičile so se mi misli nekako že ves dan - NA DEBELO, dobile so širine in dolžine, hotela sem, da se ubesedijo, ker se mi o njih ni dalo z nikomer razpravljat (no, z dvema domačima res ne bi imela danes, ko sta stresla malo slabe volje nad mano, kaj prijetnega za poreči)…..potem pa položim vseh deset na tipkovnico, dobesedno globlje vdihnem, si (zares) vmes rečem: začni z nebesedičenjem, in ZATROKIRAM na celi črti. To je sedaj vprašanje black outa ali pa moje lenobe

Na postelji me čaka knjiga, ki me nagovarja, da si je spola nekdo izmislil (si upam verjeti, da nisem ženska) ter da “...ko začne nekdo kričati “živela moja dežela”, bo njegov eros, ki to ni več, izražal neko afektivno ljubezen le do svojega tlačitelja, pri čemer mu ljudstvo ostalih dežel v najboljšem primeru sploh ne bo prišlo v zavest, v “normalnem” stanju bo pa do vsega tujega predsodkovno in bolj ali manj sovražno nastrojen.” Kakor tudi: “Oblast torej potrenuje nečloveka, nemoškega, ki se boji žensk in neženske, ki jih je strah moških. Ko se oboji med sabo ne bodo marali, ker jih loči strah, se bodo zasovražili, čeravno bodo istočasno hrepeneli eni po drugih. /…/ Do uniformiranosti pride zaradi kastriranosti, katere zdaj ne izvaja več oblast od zunaj, ampak začne izvajati nasilje nad sabo posameznik, za katerega etika ni več življenje, ampka zakon take ali drugačne oblasti, kateremu kastrirani sledijo ne glede na posledice, čez katere se ves čas pritožujejo in jih dojemajo tako, da jih ne razumejo, to pa zato, ker so prepolovljeni, to pa so zato, da smejo živeti mrtvo življenje.”
hmmm…

In še ena, ki je nujno čtivo.
Toda danes je sobota…imam nek čudn pritisk vsakič, ko pride…že od nekdaj (srednja šola —>): na ta dan se veseljači, se sprošča, se uživa. Nikakor se ne morem pripravit do tega, da bi bila delovna, zavoljo svoje bližnje -lepše- prihodnosti. Jutri je nov dan. Bom jutri.

Človek se zlahka prelisiči in ob tem se celo počuti iskreno krivega.

Zdravo meni… again