Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Anbelivbl…fajn je, ko se dogaja. Je redko, toda neverjetno. Ni novo, ni nemogoče, ni pa tako lahko opisljivo. Je v zraku, je med dvema. Tega ni še nihče raziskal, niti ni potrebno…očitno je, da imajo prste vmes vanzemaljske sile, in tiste medčloveške. Ni zaljubljenost. HA-HAAAA. Sploh ni vprašanje globine. Ni potrebno iskati kompleksnosti, ta je relativna. Želim si marsikaj. Enkrat tak, drugič onak. Odvisno od trenutka, usode, razpoloženja…

Vem, kaj me lahko čaka, s kakšnim ozadjem, nameni…naredim lahko enačaj, da boma v ravnovesju. In že tako se mi ne da, ker vem DA NI…what I’m talking about

Zagledaš.
Veš.
Ni druge opcije.
Želiš si. Nič ne delaš, samo stojiš in slediš. Na tak način - brez projektnosti - je prišel do mene tudi Momćilo Bajaga. Keri moment.
In potem se zgodi - VEM, vsakič….bolje rečeno ČUTIM. Ne čutim “na glas”, ampak nekje  globoko v sebi…ne opominjam se na to, da se bo znalo zgodit, ampak pustim, da samo JE. Vsakič se je odvilo tako, kot smo si zares, dobesedno potihoma, močno želeli.
I’m alive again. Vprašanje je le, ali so ti moji vrhunci vrhunci življenja, ali so to tiste sorte, ko se zares počutim aktivno in živo.
1,95. Enough

ampak v naslednjem trenutku lahko izpade le kot ena pomladanska muha enodnevnica, ki v bistvu še ni dejansko preživela 24h, je uspela samo parkrat zamahnit s krili…
Življenje je preveč spremeniljivo, da bi se lahko na kaj zanašala ali se česa preveč veselila.

Zdaj, ko je v hiši 100% Montenegrian spirit, je vse tako utečeno, gibko, smejoče, raziskovalno. Po dolgem času sem doživela Ptuj in se celo prvič sprehodila po jedru tega romantičnega mesteca, prvič videla od blizu grad in se navduševala nad zidom, katerega so krasile neke ljubke miniaturne modro-lila rožice, ki so v slapovih prekrivale neživo. Morala sem z roko podrsat po obzidju in se zabuljit v romantiko. Ta uspeva samo skozi oči narave…težko je, da bi jo ustvaril človek. Redko mu uspe.
In “potovanje” z gondolo na Pohorje. Raje ga imam “odozgo”, čeravno je hoja po gozdni poti do vrha pravtako očarljiva, sploh ob sedmih zjutraj med vikendom, ko si sam z zemljo, pticami, nebom in drevesi.
Prelep razgled - kot, da se kopaš med svežino zelenih dreves, kipečih od ponovnega preporoda.

Od kar redno delam, mi je popolnoma padel interes do računlanika. Noro! :D  Kdo bi si mislil. Zdaj sem zbrala še zadnje moči od preteklega tedna, vred z današnjim izletniškim dnem, da sem zabeležila, kar se zabeležiti da. Da ne pozabim. Da v nekaj minutak še enkrat podoživim bližnjo preteklost. Poskušam napovedat, kaj se bo dogajalo v naslednjem tednu, vendar bo težka. Vem le to, da bom 8h skrajno odgovorna in tempirana, da se bom trudila vzdržeavt dober mood…ja, in malo si želim

Sem se pripravljala, da bi napisala kakšno komplexno na eno izmed premnogih problematičnih tem, ki se nas polašča vsak dan…ampak enostavno ne vidim smisla polemizirat o nečem, kar bo jutri še dalje enako in kar mi na koncu vseh koncev ne bo prineslo nič koristnega. Treba je imeti korist, treba je iskat zadovoljstvo - to naj bi bil vedno in povsod cilj. -  Ne da se mi, iskreno rečeno. Still, I’m montenegrian too heh. Raje spesnim kakšno, da se zgodi katarza, da se sprostijo čuti in zrahlja mišična napetost.
Najbolje bo, da grem v horizontalo. Jutri je nov dan. Čudovita resnica.

a

Končno sprememba. “Ujeta” v sistem, v 8h, odgovornost, nenapisana prisega.
Moj drugi dan, ko oddajam blago energijo sodelavcem, širim razumevanje, prijaznost, sproščenost. hehe
Drugi dan, ko sem vsem poročala, kako še nisem naredila nobenega felerja….ccc…tedaj je bila ura pred dvanajsto. Šla sem na malico, se sprehajala po mestu, si želela podarit skodelico - specijalno, samo mojo, novo, iz katere bom vsako jutro pila južno kafico. V svoji pisarni. In potem zavijem v trgovino s torbami, zagledam moj komad, še vedno ne-prodan (mimo grede, včeraj v Lj, ko sem že xx-ič vrgla oko na vogal Name, da zadržim nekaj sekundni pogled na moji, več kot 500 evr vredni, zeleni torbi, se to namreč ni zgodilo: levo in desno sta na polički “obtičali” drugi dve zeleni, manj všečni, mojo pa že nosi neko žensko bitje ), se odločam, da ga kupim, cincam sto let - meni podobno, zadnji hip pogledam na uro in ugotovim, da mi čez 2 min poteče pavza….se zaženem proti Pošti…zadihana vsedem na stol….vstopi moja mentorica in mi namigne, kje imam malico za direktorico. !?!?!?!?!?!?!!?
Hot dog je bil z 20min zamudo dostavljen v pičlih 3 min. I was damn fast.

Ne vem, včasih se mi dozdeva, da nisem rojena za ta planet. Marsikomu se marsikaj dozdeva. Vem.
Med drugim se mi redno porajajo banalna vprašanja (tako jih sodi večina), “čudna” čudenja, uporniški odzivi, vse pa ostaja v moji buči, ne da bi kakšno tako zinla okolici. Kakšn svež veterc bi to bil. Ljudje niso vajeni nenavadnih dnevov, ljudi, idej, komunikacije, načinov reagiranja, mišljenja. Vajeni so navad - seveda, rutin - seveda!, domače jim je tisto, kar poznajo, kar so že tisočkrat videli in slišali, na kar so sami sposobni pomislit…vse drugo je izven njihovega dometa. Recimo, da grem do moje direktorice,in jaz, njena tajnica, ji iz momentalnega dolgčasa načnem: “Ste se kdaj vprašali, ZAKAJ VAM MORAM VSAK DAN SKUHAT KAVO IN PRINEST MALICO? A SE TO POČNE ŠE V 21.STOL?”

To mi je tuje. Sem že omenila. Avtoriteta, podrejenost, nadrejenost. To v mojem svetu ne obstaja. Ali pa, toda na povsem drug način. Nikakor pa ne v smislu, da se komu služi. Najmanj pa osebi, ki mi ni krvno ali prijateljsko blizu. Čudaško in nazadnjaško se mi zdi, da nosim malico in kuham kavo ter da oboje dostavljam.
Kralj…služabniki…Plemstvo…tlačani….sužnji….no, to so prve asociacije.
Zakaj se ne dopuščajo svoboda (ja, ja, občutljiv pojem), spoštovanje, ozaveščenost, širina duha, modrost, življenjskost? Direktorica je prijazna. Kaj to pomeni? Nekaj, ne pa vsega. Ni zajebana. Za povrh še dobro zgleda. Ampak that’s it.
Ne, v konfliktu sem (spet vse ostaja za možgansko skorjo)  glede te “dejavnosti”. A ne pove to veliko o medčloveških odnosih? ČLOVEŠKIH, HUMANIH, ENAKOPRAVNIH, NOVODOBNIH? Kakšen je to sistem in hierarhija?

Ko sem delala v eni izmed španskih trgovin tule pri nas, so me, v času, ko se je šef približeval skladišču, kjer smo nalagali novo robo, vsakič sodelavke (grozljivka) vznemirjeno in potuhnjeno, ponižno opozarjale: Tiho, tiho, hitro delaj, šef pride! - Haaaaa???? Kako????? kakšn je to rešpekt, kakšno je to moje delo, kakšne so moje pravice, kakšna je to narava dela, atmosfera, sistem, kje je “go with a flow”? Ko me je šef videl, sma takoj vzpostavila novo, skupno, valovno dolžino - kolikor nama je to dopuščalo delovno okolje. Ostala sem svoja (naj se sliši še tako osladno), smejala sem se, se pogovarjala med delom, sproščeno dihala, nisem ga gledala z nikakršnim strahospoštovanjem, ker tega ne zmorem, celo ogovarjala sem ga, in reševala komunikacijske vozle med drugimi…

Tudi tukaj, na novem delovnem mestu, preko telefona razorožujem napetosti in potencialne zaplete. Simpatičnost, lahkotnost, smeh - najboljša “obramba”. Preprosto se moraš osvobodit strahu (zaradi ne vem česa, koga), se “naredit” samozavestnega (če ti to ravno ni v krvi - zapališ se pa gre), verjeti v pozitiven izid ter se vzpodbujat z besedno zvezo: lahkotnost življenja

Sto zadevščin še nisem usvojila, veliko me še čaka memoriziranja in usvajanja nekih obveznosti - po dolgem času nekaj skrrrraaaajno resnega, hkrati pa si to težino zbijam s svojo filozofijo, ki jo prežema pozitivna plat ležernosti in jebivetrstva

…nikoli, nikomur nikdar ne bi določila, zaukazala ali ga lisičje prosila, da mi dnevno streže. Sramota. Kriminal.
Kava, ki jo sicer mami rada pripravljam, je famozna, žal pa ne more priti do izraza, ker jo moja naposredna okolica, sedaj v t.i. poslovnih vodah, pije brez sladkorja in mleka…dolgčas.

Spet sem med kupom žensk. Vzdržale so dva dni s svojo dobrosrčnostjo; nezategnjenost je bila tudi uspešno pogrešana. Niso fobične pred novimi prišleki, pred novo ženščadjo - mlado!, ki se sedaj sprehaja po njihovih pisarnah, uporablja “njihov” pisarniški material, inventar etc. Poskušam vzdržat distanco do navdušenja, v kako odličen kolektiv sem padla, namreč, sem na novo “prepičana”, da me moja rasa še vedno lahko močno preseneča, kljub temu, da “je vse človeško/normalno, kar človel misli in stori”.
Moje oko sokolvo še ni zaznalo nobenega junca, nobenega krapa…morda se pri enem narava trudi, da bi ga naredila všečnega, ampak še nism mogla v dveh dneh overit te opazke. Težka bo.
In še nekaj - roko na srce, i’m weird, ampak najlepše sem oblečena v tem komplexu, v celotni javni ustanovi. Saj se sliši smšeno in samovšečno, ampak resnično ne mislim tako - moja duša je čista , toda, ker sem po naravi estet ter pikolovska glede poslovnega oblačenja, sem se zgrozila (ponovno) nad oblačili direktorjev in direktoric, nad njihovimi namestniki in glavnimi poslovnimi sekretarkami. To je višek vsega, moje srce trpi. Najraje bi jih slekla na licu mesta. V kaj se ti ljudje oblačijo!!!! Boože mili. Seveda pa piedstal še vedno, po klasiki, zasedajo ženske frizure. Preprosto ogabno, kriminalno.

Bom poskušala v pisarni “uvest”: good holistic mood, mood with good vibrations Razmišljam, da bi si na poličko postavila dišeče olje, katero pogreva svečka V njej je med drugim bolj ali manj zatohlo, neonke pa so itak moje največje sovražnice - kakšna sivka bi prav dobro dela.

Kar se mora, ni težko. Ampak za nič na svetu si ne bom dopustila po diplomi delovnika do štirih ali petih! To preprosto ni življenje. Zdaj razumem ljudi, ki nimajo energije živet po tem, ko se prilazijo domov, čaka pa jih morda še družina. Jaz sem zmozgana. Zdaj vem, čutim, vidim. Še huje pa je, koliko ljudi dela nekreativno delo. Znorim, da moram celo življenje sedeti v pisarni in se zajebavat s papirji. Kakšno je to delo? Kaj narediš zase dobrega? Kje je tu veselje in užitek? Pogodbe, potrjevanje, dopisi, kopiranje, sestanki, pogajanja, prepošiljanja, mnenja, podpisovanje, pregledovanje, pogodbe again, roki, gužva, papirji again. S tem imajo opravka prav si zaposleni v takih in onakih javnih ustanovah. Večina jih ne živi.
Zdaj se delam malce nerazumno, ker iz inata gledam na takšnee poklice izrecno iz svoje biti, svoje perspektive, v senci svojih želja, vrendot in prioritet…pa vendar, vse to mora obstaja, nekdo to mora počet…ampak brez mene v prihodnosti.
V bistvu se že psihično pripravljam na konc meseca, ko bom imela dela čez vrh glave, toda ne na način, kot ga imajo redno zaposleni okoli mene, temveč na način: meni se to preprosto ne da, to ni smiselno, to je noro, to je brezpredmetno
Ugotavljam, da si je človek izmislil preveč balasta ter pregloboko zašel v kompliciranje, tako s poimenovanji, kot sistematizacijo in organizacijo dela. Vsega tega, kar imamo, nam ni treba - sami sebe trpinčimo.

Vztrajam pri tem, da bi se večino dneva moralo uživat To si seveda razlagam na svoj **** način.

Definitivno pa je v vsaki stvari nekaj dobrega - bilo česar se lotiš (ne mislim no absolutno vsega). Je, je, verjamem - to me rešuje od možne demotivacije in stagnacije. Poleg tega vem tudi to, iz izkušenj, da vsako novo okolje, z novimi ljudmi, prinaša nova pestra doživetja in tista “nenaključja”, ki so kot naročena v prav tistem nekem obdobju…

Vprašanje, koliko so se moje nočne erozije misli spremenile od takrat, ko sem dokaj redno štepala “nočne”, tiste, ki imajo svojo moč.

Z dvema “dizloma” & cheesburgerjem v želodcu, ob radioatorju, ki se nekaj dela da bi grel ( preden sem prišla je nekdo od mojih moral nastavit na manj stopinj ccc), v temi in ob svetlobi, ki jo oddaja le monitor, mi mozag nekam ne deluje, kot bi si morda želela. Ponavadi sem bila lirično navdahnjena ali sem fliknila eno umetniško slikco ter v navezavi nanjo quote mojih ljubljenih. Noč ma tokrat čudne namere…sili me v horizontalo, vest se mi že oglaša…

Zdaj bi “morala” po vseh zaobljubah ( sebi in celotnemu Mariboru), iz tistih časov, plesat na mizah Trusta… Zdaj bi se morala nekje v kotu lupčkat in znorevat od zaljubljenosti. Vse to so bila močna prepričanja nekoč 17-letne plesoče lovilke duš, ki tedaj še ni vedela, kaj si natančno želi, le brez pardona je čutila, da bo tako “4 eva”, danes pa ni na nič boljši točki, le starejša je in še vedno nezavedno po pravilih magnetizma vabi k sebi…na nek čuden način: doma za 4 stenami heeeh

Prej smo se malo šalili… poudarjen trebuh je pri moških brez pardona sprejemljiv (tud sama sem že o tem tako razmišljala), pri ženskah je že vprašljiv.(???)
Ko je bil “tisti prej”, sem se spraševala ali bi morala preživljat čas z drugimi ljudmi, na drugem koncu sveta…Vmes sem se smejala, na čase bolj posilčno, poleg sem čutila napetost ličnic in razgaljene zobe, ogledovala sem si bedro desne noge in opazila da je za nekaj cm širša z notranje strani. MOJE oko SOKOLOVO! Zdaj bo šiba pela heh

In kako zgledam, ko mi je delno vseeno?
Le kaj to pomeni…kot da bi morala dokončat stavek. Pa saj je. Včasih mi je popolnoma vseeno in si ne ravno čiste lase spnem v punđo, močno, da mi zategne nazaj kožo ob sencah, namerno pozabim matirat kožo, losijon za telo ostane neporabljen, zgornji del je enak kot popoldan… včasih sem srednji jebiveter - današnja: trepalnice ostale brez filma, parfum pa je že vedel, da se mora razdišat ob pravem času. Le nohti so brezihbno nalakirani, temno lila. Sijoči. In končno prave dolžine.

The Secretary. Prej sem dobila fantazijsko vizijo: s ponedeljkom postanem na sveže vražja, kot Maggie. OMG

Noč*

Iztekajo se dnevi bivanja v Ljubljani. In našla sem prvi tehtni razlog, zakaj je dobro živeti v Mb - zaradi odlične geografske lege. Ker nas do zdaj še niso zajele poplave - imamo terase, ker slabo vreme nikol ne zahinavi, ker imam naravne “resorse” pri roki in to takšne, ki mi res ustrezajo. Zadnji teden je bil v “fetiš” mestu dokaj ubitačen - sitno, ko sam hudič s kilavim vremenom. Pač sem občutljiva za marsikaj - občasn picajzl in lepo vreme enormno vpliva na moje razpoloženje. S soncem, toplino, lahnim vetričem, izi moodom sem ko prerojena.
Kaj drugega pa ne bi mogla najt….hmmm…še vedno sem mnenja, da se mi tule v metropoli prav zares vedno dogaja, da imajo zame kotičke, ki odražajo vso ljubkost, estetiko, udobje, všečnost, privlačnost in zadostijo vsem mojim čutom. No, seveda pa je dobra družba na prvem mestu, tudi zgoščena v sredini naše deželce. (verjetno tehten razlog, da se selim med zelene )

Doživela sem marsikaj, tudi manj lepe trenutke, ki so bili sicer negativno presenečenje, vendar nič kaj vanzemaljskega. Vse je človeško, anede
Predvsem sem si sama naredila dramo, vsekakor pa nisem prizanesljiva do akterjev, ki so go fixali po dolgem in po čez. Žalim slučaj, ker se ne zavedajo, da so se osramotili in da si sedaj o njih ne mislim prav nič dobrega.
Življenje gre naprej.
Res je…prineslo mi je tudi prijetna snidenja, dolge klepete, pjuckanje in malo pomenljivih rukzakanj. Zares sem spet oživela Moja občutljivost (v dobrem smislu) pač nima meja.

Včeraj (petek) se je zgodil družabni večer - blogarjev. Mi smo zakon Tokrat sem en mičken pogrešala malo več “zajebancije”, sicer pa sem zelo vesela, da se jih je udeležilo toliko…kolkr jih je pač bilo
Hvala Mojci in Sosedu za vabilo, hvala sebi za pobudo , hvala Sosedu za božanske mafine (ja, saj mi je jasno, da niso bili samo zame, ampak jaz sem jih najbolj vento pričakovala hehe). Priznam, hudičevo okusni so bili, voljni, da te kap. Še kdaj

Moja diplomska napreduje. Ne bi se pa spuščala v detajle: KAKO napreduje? Delam. In všeč mi je, da se vmes čudim, sama s sabo razglabljam, se sprašujem, odkrivam svoje meje razumevanja, spoznavanja, mišljenja. Morda bo to delo dobro vplivalo na moje delovanje na intimnem področju. Slednje kot najbolj občutljiva, ranljiva, nedoumljiva prvina vsakogaršnje biti, mi predstavlja eno izmed najpomembnejših okupacij, kjer se pretok energije enako močno porablja kot na novo nastaja, kjer se prebujam in vznemirjam, pustim prav vsem čustvom, da se izživljajo ter preizkušajo mojo vzdržljivost, razmevanje, emocionalno stabilnost in inteligenco…pravi izziv.

Rada bi neko spremembo, ko se vrnem domov…čutim, da bi se morala zgodit, pa je še nisem dobro predvidela, določila. Morda si kasneje sestavim osebni horoskop , kjer bo verjetno marsikaj možno.

Znova ugotavljam, da se VSE DOGAJA Z NEKIM RAZLOGOM, da mi usoda na pot prinaša ljudi, ki z mano vzpostavljajo generalno gledano odnose, ki so mi vsakič v izziv. Prav zares je v vsakem nekaj dobrega, in nima smisla, da bi iz slabih situacij in dogodov ustvarjal dodatne drame in tragedije. Vse se sprejme, se prebavi, se obdela, pogleda iz drugih zornih kotov…

moram it na enega izmed zadnjih kafejev Zadnje vtise in druga razmišljanja raje zdržim zase.
Le eno grenko za na konec: zakaj so dobri moški vedno oddani ( ženskam, ki zanje niso najboljše predstavnice ŽŽ - to je nujno ocena ženske, ki ji je všeč oddan moški in ki se sprašuje, kje je kompatibilnost z izbranko…bi se še veselila zanj, če bi presodila, da je prava za njegov karakter ; njegovo dejansko srečnost in zadovoljstvo pa mora spregledat, da ji ne uniči popolnoma vseh sanjarij )? In zakaj še vsakič o njih fantaziram tik predspanjem? Gre namreč za zelo mučilno početje…
Vse se vrti samo okoli tega. Oni gor, oni dol… penisači (Sirenina skovanka) so središče ženske galaksije. Niti gospodinjit ne morem tekoče…vsakič znova se zaletavam in skušam “prit k sebi”…da ne bi kdo poželenja, uničevalnega, občutil na lastni koži, da se ne bi ob tem naslajal, ko bi ga moje oči nemočno požirale…V tem primeru predlagam kakšn skok čez rob z odprtim razmerjem ammm, da bi morebiti okusili, kaj zamujajo, ko se pustijo greti napačnim objemom

v popolni zmoti…

Mislila sem, da sem nekaj, pa dejansko (še) nisem.
V vrtincu želja in potreb sem bila klišejsko naivna, veseljaška, impulzivna, hoteča, neučakana, zaslepljena.

Vprašanje, kdaj se bo zgodil klik, preblisk, kdaj se bo izrodilo tisto, kar posedujem, pa je bilo do sedaj še neizkoriščeno.
Problem mojega lika je, da se uničujem, po tem, ko “pride vse naprej”, ko začenjam vse razumeti, vem za vzroke, razloge, osebno psihologijo imam v mezincu…če ne bi bila sposobna vsega tega prepoznat pri sebi, me ne bi tako bolelo, me ne bi uničevalo, ne bi mi  srkalo energije, ne bi se obremenjevala, ne trpinčla.

Ko človek resno jemlje to življenje, si ga preprosto zajebe.
Ne moreš bit resen, ne smeš.
Prvič: moraš imeti distanco do vsega,
drugič: ne smeš poveličevat, oboževat odnose,
tretjič: brez tendenc biti do vsakega enako odprt, odkritosrčen,
četrtič: nikomur ne zaupaj, in v vse NUJNO dvomi.

 Skrajno slabičarsko, bedno in bogo je koliko ljudi se rado šali. Nesramno. Skozi načeloma preprosto komunikacijo. Skozi proces spoznavanja. Kako se radi zezljajo, ovijajo svoje besede v pajčevine…ne upajo si biti ISKRENI, neposredni. Iskrenost je tako tečna beseda kakor ljubezen in romantičnost, ampak je TUZEMSKA, OBSTAJA, JE ČLOVEŠKA, JE MOŽNA, JE PRISTNA, JE POMEMBNA.
To so maske. Končno vem, kdo stoji za masko, čemu. Ampak še vedno se mi poraja vprašanje in ogorčenost: kaj zavraga ma dotična oseba od tega, da jebe v glavo nedolžno človeško bitje, ki si najbolj na svetu želi prijetnih, prisrčnih, dobrih, zabavnih odnosov?

Paradox: bolj si jasen, bolj si analitičen, bolj si konkreten, bolj se trudis pojasnit, bolj se hoces vzivet v nekoga…slabše je. Ja, nihče me ne sili v takšno početje - to sem jaz. In ne, ne morem postat jebiveter. Ampak od kod mi ideja, da si še drznem prevzemat odgovornost, ki pade sicer na druge? Kako si upam pomislit reševat absurdne situacije; kaj mi je, da si na vsak način želim prit na zeleno vejo z drugim in zakaj verjamem v vsakega? A se temu reče naivnost? A se danes res tako lahkotno zaključuje, da je svet pač krut in da so vedno tisti drugi egoisti, egocentrični, zajebani, zavrti, škodoželjni, prazni zarukanci. Bi se bilo treba s tem sprijaznit? In pol mi bo lažje, my ass.
A je res vsak drug preprosto: butalec? A je to - to, kar življenje ponuja?  To je vse, kar človek 21.st zmore - preveč misli. Njegove misli so iluzija, um en velik mit. Res je.
Saj pol pa ni čudno, zakaj je toliko klanja, kregarij, depresij, zamer, varanja, ljubosumja, plitkosti, jamranja, nemoči, zbeganosti, omejenosti, stigmatizacije, nevoščljivosti, preračunljivosti.
Nikomur se več ne ljubi…Slediti samemu sebi je dobro, če misliš in delaš dobro, slediti svojim neumnim, bolanim stališčem in prepričanjem, nameram in nebulozam pa je kriminal - izigravanje brez upravičenega razloga.Kako to kaznovati? Heh, kaznovati ali grajati? Ko bi se mi dalo, ko bi videla smisel v takšni reakcijah. Kako spremenit odnos do ljudi, da ne bi prišlo več do tovrstnih dogodkov, ki se ponavadi kar verižno zvrstijo ter razžirajo nekaj, kar bi moralo v miru, z veseljem dalje živet?;  podarit šamar, ki bo pustil odtis…v opomin, da tisti eni tega ne odobravamo, ne sprejemamo, se nam zdi nedopustno. Kaj me uči zgodovina? Maščevanje. Prosto …po človeško. Pa mi bo uspelo? Si to želim? Je to pravi način do reševanja ahhh teh tipičnih problemov današnje zahodnjaške, visoke moderne družbe?
Ne poznam teh občutkov, ko nekomu gledaš v obraz ali v monitor in govoriš oz pišeš laži. Kako jim to uspeva, bemti?!?! To je zabava? To je želja? In začuda, da so takšni odnosi najbolj očitni, bombastični, predrzni ter samoumevni med nasprotnima spoloma. Kar ne more se preseči rutin, pokvarjenosti in determiniranosti. Nobena knjiga, nobena vera, nobena pridiga…samo lastna izkušnja, šok, padec bo spreobrnil nesrečneže na pravo pot.

Kakšni so občutki, ko hočeš naredit rezime dnevu, in ugotoviti, kaj si danes živel, čeravno si ga večinoma prespal in se vmes, kot srednje topel tok, sprehodil med množico ljudi, v opomin, da nisi en in edini?

Dan je bil brez ozaveščenih 24. ur.

Videla sem noč, jutro, sonce, mrak, noč v svetlobni hitrosti. Z dvema trenoma vek se je občutil začetek in konec.

Prvič v življenju sem si naredila izjemno okusno kosilo. Čebula je postala moja zaveznica. Solata najboljša prijateljica.
Kislo zelje je zgnililo v celoti, tudi domača skuta ni doživela lepega konca - v mojem prebavnem traktu…vse gre sistematično v biološke smeti. Pogled v kanto je: plastične vrečke polne živil. 
Bila sem delno pokvarjena: eno vrečko se mi je ljubilo spraznit in jo nato odvreči med plastiko&Co. , drugo vrgla v kompletu z ostanki hrane.

Imela sem pogovor z znancem (žica line). Ni mu bilo prijetno. Ni se znašel heh 
Besede: intima, dobri odnosi, čustvena in duhovna povezanost, odgovornost, ljubezen  so mu šli v anale, tudi v nos. Se razume (žal).
Morda, je bil njegov odgovor na moje spoznanje, da so tovrstni pogovori za moške utrujajoči in zoprni. Je pozabil biti direkten…pa mi je “uspelo” mu odvzeti malo energije. Včasih me ima, da zelo vztrajam pri razlaganju svojih stališč in pogledov na to temo, ker upam, da se bo kateri z mano strinjal in se poistovetil. Its not that easy.
Zaenkrat se premnogim enostavno ne da (ali pa ne vedo “kako to gre”) globinsko spoznavat osebe, s katero si želijo stika. Razočarani, brez volje, brez interesa. V mislih pa skoz oživljajo, intenzivno gojijo zoprno in uničevalno prepričanje, da so konci na vsakem koraku, da so “resne” zadeve iluzija. Trmasto se upirajo misli na popolno razmerje, kot, da eni ne “vemo”, da takšno sicer ne obstaja, in vztrajajo v živem nasprotju ter se lahkotno zadovoljijo s plitvinami, vzporedno temu pa se ne upajo potopit kakih 50m nižje…bojijo se zapletov, spoznavanj, odkrivanj, navezanosti. Nočejo segati po boljšem, kvalitetnejšem (no, seveda si zakrivajo oči - seveda hoče njihova človeškost vse tiste nežnosti in komplexnosti, ampak so uporniki brez razloga). Slabiči.

Fino je, da si lahko grem na živce. Tisti, ki še na to niso nikdar pomislili, ne vedo kaj zamujajo! Torej samokritičnost, picajzlarstvo in režanje samemu sebi v ksiht…tiha priznanja, ki jih včasih tudi na blog ne moreš napisat, ker si morda le ne želiš, da bi vsi vedeli, kako se znaš trpinčit ali kaznovat… pošteno delat norca iz sebe - vse to je katarzično, dobrodošlo za spoznanja…s tem se človek otrese možnosti, da postane zoprn, vase zagledan butalec, z omejenimi obzorji, težak & Co.

Ja, Nikola me je zmedel. Zanimivo, kaj dela narava. Totalno smo brez moči, in volja vred z umom postaneta ničevi. Nekaj sem frfotala, oh ah-ala, se zvijala v krčih, hodila na sekret, si vrtela razne filme v buči, kaj vse lahko prihodnost prinese…predvsem brezupno, jalovo, brezpredmetno. Zdaj: zeeeh

Recimo, da nekaj razodenem…že ko sem pisala, sem čutila kako pretiravam, ampak iz tistega položaja več nisem mogla…amm, nazaj. Nekako mi je bil všeč tist popoldanski šokec, res je, da so oči hotele malo družbe solz in so meglile pogled, toda vse skup se mi je zdelo taaakoooo brezveze. Vedela sem, da mi ne bo po tisti “expresiji” lažje, je pa res, da sem morala nekje zabeležit to bližnje srečanje. Za žensko je to pomembno - treba je izdavit, nekje pač…
Vzbudi se uničena želja, ki je nekoč živela … bila je pristna, nič sanjska in dejansko uresničena. Ker pa je svoj čas že dolgo ni bilo, se ustvari bombastičnost, ihta, trmasto hrepenenje. Hitro bi si želela zadovoljitve te želje….nuja, da se mi vrže v objem. Pol pa lahko gre? Ha. Kera drama.

Skoraj bi me melo, da zbrišem prvoaprilsko. Ampak ne vidim večjega smisla - predvsem in samo dokaz, kako je naše razpoloženje spremenljivo, kako smo nepredvidljivi, kako sem lahko nenačelna, nedeterminirana, impulzivna, zmedena, življenjska, vihrava.

Včasih mi ni čist jasno, kako sem sposobna napisat take na videz zlajnane osladnosti in ob tem nisem sposobna pomislit ali mi je to všeč, kako vse doživljam, kako se izražam. Res pa je, da se ne zadržujem…kar mi je v bistvu všeč…ne vprašam se ali bo koga to motilo, komu šlo v nos, kako si bo nekdo tako besedičenje razlagal. Bolje je tako, in da kasneje ugotovim, ocenim kje sem ga pihala mimo ter pojasnim čemu to in ono - vsaj vidim, da se poskušam razumet in “popravljat”. Ne ostanem ena, ne ostanem tista…v enem prizoru, situaciji, trenutku sem toliko časa, kolkr je to mogoče, potem se spremenim - po naravnih zakonih seveda. Ne, ne bi temu rekla menjavanje mask. Maska pomeni vedno nekaj umetelnega, načrtnega, planiranega, zaradi nekoga ali nečesa….

Ja, nisem racionalno bitje. Sem čustveno. Svobodno emocionalno izražanje mehča morebitne zaplete, kar se psihofizičnega stanja tiče. In kako če ne na tak način, skozi ubeseditev neoprijemljivega, se lahko urim, utrjujem, spoznavam.?
V afektu counts. S tem da moram biti sama, saj se zna zgodit, da komu zamorim ali okolica postane zame vred s kompanjeri nerealna, jo zapostavim.

Konflikt s samo seboj je dobrodošel, sicer pa je vedno na dnevni agendi, tako, da ga ne pogrešam. Danes se udarjam z glavo ob zid, kako sem lahko bila tako out of my mind, drugi dan mi hočejo skozi popek poletet metulji. Kako bi se lahko vedno razumel, ko se dogajajo take diametralne zadevščine…kaj šele okolica!? In hecno, da se to dogaja tudi drugim - saj nisem vanzemaljska…s tem, da se drugi ne zavedajo, kako je to vse normalno in naše. Pa se radi usajajo ob druge, ker sebi ne znajo dat šamar…gre jim na živce pri drugih, kar je del njih, pa je samo njihovo in s tem nedotakljivo…radi se spregledajo.

Hecno je, kako lahkotno, jebivetrsko živijo svoje podobe, vmes pa redko kdaj pomislijo, da so lahko zmotljivi, neaktualni, nepomembni, odveč. (težko govorim v prvi osebi množine, ker se ne počutim, da sem med takimi )
Najbolj kisla je ta: sem to, kar sem. S tem se odpoveš odgovornosti do sebe in okolice. Oziroma s tem ne bi bilo še nič narobe, če bi imeli za to trditvijo mišljenje, vedenje, da smo marsikaj več od tega, kar se da zaznat, torej nikoli nismo 100%, ampak si dopustimo biti grajani, skritizirani, oporečni & Co., smo lahko spremenljivi in si pustimo, da vplivajo drugi pozitivno na nas, da nismo samozadostni…misel, prevzetna, da je vsak posameznik Car odbija in uničuje odnose. Biti obseden s samo eno podobo o sebi, je zgrešeno in to me pri takih ljudeh dolgočasi.
Sam ne vedo, da sem prizanesljiva…

Videla sem ga!  (ne da se opisat kaj vse se dogaja v meni za tem stavkom, ne da se opisat….niti mojega ksihta, stanja v očeh in globočinah)

Kako pride prav, da je “od doli”, da se ob pozdravu vedno objameva & poljubiva na lice.
Vidim ga 2 krat na leto…vsakic neplanirano…vsakic, ko sem v Lj, vsakic na istem mestu. (!?!?!)
Kako mi je blizu, ko se pogovarjama v najinem (mojem drugem) jeziku.

Nemudoma mi spodnese tla pod nogami…samo da je blizu.
Do danes edini v mojem zivljenju, v katerega sem bila zaljubljena vanzemaljsko in tedaj je usoda celo hotela, da sem se ga dotikala večkrat, da mi je strastno mršil lase…

Hudo zmedena sem. Spet bi se lahko zaljubila vanj. To je noro. Zmedel me je, predober razlog zakaj ne morem sedaj nadaljevat z diplomsko o klinčevi ljubezni in intimnosti.

…težko meni.

Usoda sicer ubira drugo pot. Bo ostal neizpolnjena želja med nebom in zemljo.
Obujanje spominov na tiste mesece….ni prijetno,  ker se želja veča - ne da se jih izničit. Pa saj so lepi.

Moja malenkost je dobila krila…jalovo leti naokoli od vznemirjenja, toda primorana sem pogasiti to, kar se je zanetilo - samo iz moje strani. Kako predvidljivo.

Kako to, da ga vedno moje oči najdejo v vsej tej množici…!?!?!?!

Celo za novo leto 08 sma stala v Bg na istem trgu, vsak na drugi strani…obema je pel v živo Bajaga. Ko bi to tedaj vedela…ah.

Že hudičevo dolgo nisem bila tako zbegana zaradi moškega (nazadnje tedaj, ko sem ga spoznala, ko sem ga imela zase par mesecev).
Čudno je…in vsa raznežena…pa otožna hkrati.
Pismo!, je ta nemoč utrudljiva, vso energijo mi je posrkal. Upam, da preživim.

…take melodije so zdaj v srce, doh!

Začenjajo se fizične reakcije na to srečanje. Moram na wc. Pa to ni res, Nikola!

Mislim…res je težko.
Čeravno si vsakič lajšam neprijetne okoliščine in dogodke z “vse se dogaja z nekim razlogom”, tokrat ne vidim nič obetavnega.