Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Po petku, ki je bil daleč najboljši do sedaj (petki so zvečer v Mb sicer zelo zoprni), in si ga bom zapomnila po neumornem plesu (tudi s turki ) ter mojih prvih karaokah (hočem šee!!), se je zgodil včerajšnji, tudi zelo veseljaški, celodnevni dan na Hrvaškem, kjer sem se najedla božanskih dobrot, pleg tega imela prijeten pogovor z enim izmed povabljencev, starejšim gospodom polnega modrosti in človeške dobrote, na koncu dneva pa še delni vpogled v finalni izbor Evromaškaradevizijesonga.

Flash:

* KIKSI —> bedastoča od bedastoč in primitivizem komentatorja…seveda, kadar je govora o Balkanu, Slovenci vedno dodamo svojo grdo piko na i z iskanjem sranja, kritiziranja ob nepravem času na neokusen način - kot se spodobi; za dogodek, ki je v bilo kakršnem pogledu vse prej kot kaka pogrebna ceremonija  ali teroristično dejanje, kjer je kljub tragikomikam, cilj, da se ob glasbi združijo ljudje ter sprostijo  telo in duha,  NITI POD TOČKO RAZO ni primerno omenjat, obelodanjat “slabosti” države gostiteljice, ki se je na vsak način, enako kot vse prejšnje, močno trudila, da  “šov” izpade odlično-oh-sploh-super - tako, kot je treba. Kar ji je na koncu tudi uspelo, seveda.
In tako tip navrže cvetko, kako je LonelyPlanet (čist možno, da sem ga zdaj mimo vdarla, pa je bil nekdo drug) označil kot 3 najbolj pereče, slabe, negativne strani Beograda: kajenje (kjerkoli, kadarkoli) , kaos v prometu in “spomenik” ruševin od tistega časa bombardiranja. - Kako je imel srce to izustit….kot mašilo???…da prilije še malo olja na ogenj za tiste nacionaliste in naciste, ki se pasejo na takih in onakih “jakih dejstvih” Balkana ter še večajo razpoke v odnosih med državama. Sramota. Bedno, nazadnjaško in predrzno iskanje ter izpostavljanje “nelepega, nečednega, nedobrega”. Je za to bil vpoklican? To je njegovo delo?
Torej bi bilo ipak na svojem mestu, ko bi nek tuj komentator, našo državo, kot gostiteljico Evrosonga, označil recimo….takole: Slovenija je med drugim zelo znana pol zaprtih ljudeh, ki lažno izkazujejo gostoljubnost turistom, tudi v svojih krogih so veliki rivalci, nevoščljivi prevzetneži, vsako leto bolj in bolj postajajo mafijozarska država, ki pod pretvezo rasti v gospodarstvu nagravžno, kriminalno dela krivico lastnemu narodu….
in za nameček kot predsedujoča država EU ne premore moderne, velike dvorane za kulturno-športne dogodke!
A sedaj bomo ob takih  dogodkih postali odgovorni tudi za poročanje socialno-ekonomsko-političnega in še ne vem kakega stanja gostiteljice, ker samo hvaliti pa ne moremo - get real people, a ne! Prišel sem na kajmak, ga z veseljem maznil, ampak cigareti pa so res zelo negativna plat te države. Heh, jaooo, jaooo. Ni nam pomoči. Nikoli se ne bomo ozdravili tega…kar prežema našo vrlo  mentaliteto.
Kdo je tu pravi primitivec: narod, ki se ima za kulturno osveščenega in razvitega, pa je v svojih temeljih taka rit nevoščljiva.

* druge cvetke:

GORAN BREGOVIĆ je s trubači, onim mladeničem in folklorno skupino Kolo ustvaril rasturačino na 100 načina, šov, posladek,  povzročil je ježenje kože, vzdihovanje,vznemirjenje, veselje, milino in še kaj. Bil je fantastičen. Ampak naši VRLEŽI seveda NISO PRENAŠALI TEGA DELA, ker smo se gledalci mogli posvetiti daljšemu premoru z reklamami! Spet se človeku zatakne v grlu, hoče od sile psovat in se razburjat, ampak potem mu vse “dol pade” in preklopi na drugi program, kjer si dovoli privoščit tisto, kar mu kot gledalcu tega dogodka pripada, če je že vklopil TV ter dodal svoj delež penezov…

POSREČEN trenutek poln smeha je bil ob pogledu na Joksimovića in Divaca :lol:  Take primerjave med škratkom in velikanom že lep čas nisem videla. Šele zdaj je prišla do izraza Željkotova shujšanost in Divacova veličina. Simpatično.

Voditeljski par je sicer solidno vodil šov, ni pa bil prava izbira. Imeli so veliko drugih kandidatov, ki bi v vodenje vnesli več energije, karizmatičnosti in  šlifa! Treba je tudi vreči oko na njune obleke…bilo so precej mimo. Željko v premalem oz preozkem ter neizvirnem suknjiču, Jovanine obleke pravtako ponesrečene s kroji in barvami. Na njej je pač vse viselo, glede na njeno barvo las in višino bi tudi inteziteta barv oblek morala biti močnejša, bolj udarna.  Sicer je delovala prijetno sproščeno, s pravo firzuro in barvo dovolj sexy.

SCENA brez pripomb. Explozija barv, light show in oder, ki sem ga smiselno poimenovala po pesmi Bajage: Gde se Dunav sastao sa Savom.

Nastopajoči: DERONJE. V večini. Sem imela svoje 3 izbrance, ki bi lahko komot osvojili naslov zmagovalca “Songa”, ampak seveda je prestol bil predan kičeraju od vokala in pojavnosti.
Spet sem doživljala razžaloščenost ob glasovanju, ki je višek absurda. Kako se sploh to lahko še dogaja? Brez pardona, brez izjeme!, se podeljuje točke sosedom. Torej pod nobenim pogojem ne bo nihče upošteval dejansko “všečnost” pesmi, saj se ta del preprosto preskoči, ignorira. In potem slišiš eno izmed podeljevalk glasov: “aaaaaaaannnddddd 8 points goes toooooooooooooooooo…..(ona je iz Švedske recimo) ….FIIIIIINLAAAAAAND” Na tej stopnji zame Evrovizija propade. Je totalno brez pomena. Je en živ kaos in igralnica.

Izraelec je imel prelepo polt, postavo in ksiht vred z nasmehom . Glas v tem bogatem telesu pa žal šibek, vendar melodija pesmi vseeno zelo prijetna.

Turčin me je očaral z izvanrednim, fatalnim pogledom. Take “oblikovne” kombinacije oči in obrvi še nisem videla. Neverjetno karizmatične, strašljivo dobre, prav posebne.

Gusarji in Azerbajđanci - DERONJE. Eni so me spominjali na nemške jodlarske turbo folk spakedravščine, ta drugi na srce parajoče vreščanje, ki je presegalo meje dobrega okusa. Šlo je v anale.

Dve, tri lajnasto pojoče lutkice so spominjale na kopije Kyle Minogue…zgledale kot neke mutantke, nek 4. spol, hmm. Pretransformirane, izumetničene, strašljive podobe ženske (?). Žal. Sicer s fejst nogicami, toda z obupnim načinom nastopa (spominjale na Playboy dečvice med drugim). Kar se kopira je še vedno brez teže, in kar je očitno je avtomatsko dolgočasno.

Srbska zmagovalna pesem mi je tokrat bila prvič všeč, in me veseli, da se je dokaj visoko uvrstila.  Eden izmed redkih t.i. spodobnih komadov. Mladenka ima res mehko, lepo barvo glasu, čeravno mi komad ne deluje najbolj primern za Evrosong.

Torej, na koncu vseh koncev …  Sicer (vsako leto bolj) popačen Evro glasbeni dogodek, neka čudna različica “mjuzikla”, se je to leto zgodil v deželi, ki je bila in bo ostala na tem koncu Evrope prvoklasna, kar se tiče srčnega vzdušja, pristne sproščenosti, viška zabav in dobre atmosfere. Z Beogradom je Srbija v vseh svojih “plusih in minus”, z vsemi nasprotji edinstvena (kakor vsaka druga država), z narodom, ki jim je v krvi glasba in veseljačenje, pa prava gostiteljica tovrstnega dogodka.

Samo, da je glasba - katarzična:

Preživljam mučne čase. Sonce sije, pomlad je, kar naenkrat več ne hrepenim po resni zvezi , kar naenkrat ne hrepenim več po vikendaških večernih izhodih (sej sploh niso bili kaj prakticirani, ampak se je želja zmanjšala za 90%), ne mislim na nikogar (ja no, mala laž), doma zadnje čase v 5.prestavi jezikam, nevrodermitis in alergija me napadata, zato sem nervozna, razdražljiva,

seveda pa je GLAVNA TEŽA na leđima DIPLOMA! Maša joje spisala na grobo v 2 klinčevih tednih! Res je, da si je vzela dopust in je tipkarla po 10h na dan, ampak jaz si ga ne morem vzet
Spopadam se s samo seboj. Ni večje bitke, kot premagat sebe, ležernost, slabe navade. Največji izziv. Mesec maj se bliža h koncu, jaz pa si prav vsak dan pripravim, “popravim” mizo za branje in povzemanje. A ni človek nor! Tak, prav zares zna bit neumen. Sama sebi se zdim tragikomična, patetična. Ampak ko pa je tako težko. Res je.

Vem, VSE JE V GLAVI, moč misli je neverjetna - sem že izkusila razne premike in preskoke, toda tu sem še vedno zakoličena - sicer si vsak trenutek želim napredovat, toda…bemti…ob tej priliki bi si želela biti tisti nekdo drug, ki bi to opravil z levo roko, ruki cuki, brez pardona, brez stokanja.
Problem je v tem, da sedim na delu 8,5h, pred seboj imam comp. Pridem ob petih domov, ura je šest, ko lahko zadiham. Na kraj pameti mi ne pade, da se vsedem še enkrat za lastno mizo. Grem spat. Od kar delam, vsak dan po delu spim 3h ko top. Mrtva sem. Poleg tega mam težave z nogami, s pretokom, z žilnim sistemom in še torej tu preživljam kriminal. Večkrat se spomnim naredit streching - abnormalno paše. Ja in pol…pol se delno pripravim, da grem pisat…ampak ne vem kako in zakaj, od kje se zgodi čudn pojav, da čas pred mano zbledi, možgani, um, kot da ne obstajajo, vmes naredim 1893747832654143254693254325 drugih jako pomembnih opravkov (wc, muzika, kuhinja, kopalnica, knjiga, muzika…), ura je naenkrat 23.00, kar pomeni, da v tem času nisem sposobna več za PRAV NIČ, kar pomeni, da se moram spravit v horizontalo, ker manj kot 8h spanja zame pomeni katastrofo, saj sem nesposobna za delo drug dan…

prav zorpno mi je že vse skupaj!!!!!!!!!!! Na trenutke dobim tako močan navdih, nekje v sebi me nekaj vzpodbudi, da dobim vanzemaljsko motivacijo, zgodi se jeza in vžigalica je že pripravljena, da se zapali, da se prične akcija, potem me nekje zmanjka.
Ne predstavljam si, da dipl ne bo spisana do konc junija. Torej BO. Nekako bo. Vedno sem delala pod pritiskom. Celo srednjo šolo, delno tudi fax (na faxu sem celo dobro uspevala z 9kami, ampak kaj, ko se si sama najedala živce, namesto, da bi skozi vse obveznosti šla mirno).
Očitno to rabim, taka sem…takoj za tem se mi vmes sili misel naj se ne sprijaznim s takim tempom, bednim pristopom k delu….koncu konecv pa: klinac, očitno se tega pri meni spremeniti ne da. Delam vse zadnji hip, “uživam” v kaosu in trpinčenju, sanjarjenju, pol se, ko že na pol gori, usekam po buči, zbrcam rit, pa gre…

Toda…tokrat bi si želela drugače. Recimo, da zdaj grem pisat o poglavju, ki ga imam tako lepo pripravljenega prec sabo: Intimnost. Od navdušenja in trme pišem zadevo do kakih 2.zjutraj, dokler ne končam no. Jutri: jutri začnem že z naslednjim poglavjem,ponovim isto - ne pozabim se nalit s kavo in si pred sabo nastavit ALARME vseh barv, z ogromno pisavo, najbolj butaste aspiracije. Pa bo morda šlo…ker

ni več časa. Vem kaj bi rada počela septembra in tudi poletje, hočem, da je moje. Še nikoli nisem čez poletje počela kaj v zvezi s šolanjem, zatorej tudi letos ne bom.

Moja neomajnost je jebana. Na tem področju sem tako nihajoča, da človeka lahko srce zaboli, če ima pregled nad celotnim dogajanjem. No, vemo, da smo si različni…imamo velike organizatorje, vedno so na tekočem, skrbijo zase, za svoje mentalno in fizično zdravje, imamo zalte sredine, ki delajo primerne kixe, pol so še tisti nesrečneži, ki sem ji jebe za cel svet, pozabijo živet. Nisem pa omenila posebne vrste ljudi (tu sedaj nastopim jaz), ki ljubijo življenje, ki so sicer svobodnjaki, neki čudni boemi, ki si nikol ne dovolijo pritiska od zunaj (samo lastnega), ki jih veseli ogromno stvari, ki širijo svojo zavest, vedo, kaj pomeni napredovati (so do sedaj še vse dosegli, česar so se lotli, le na daljši rok, ampak še vedno niso tisti povprečni zabušanti, ki pokasirajo slabe rezultate; ne, oni so na koncu ipak zadovoljni), ampak imajo nek feler, ki jim življenje na vsake toliko časa zaustavi. Radi se spozabijo, preveč radi uživajo trenutke, pa si hitro preuredijo seznam prioritet. Šele na koncu dneva, tik preden zatisnejo oči, jih zalije občutek krivde, jeze, trmarije, ihte, razočaranja…

Torej, dragi dnevnik: grem zdaj. Grem se spravit k stvari. Prelagala sem jo mesec dni. Moram imet nekoga, ki me bo teral - sam ne moje mame! Vedno mora bit nekdo drug. Mamo mam že od rojstva poleg, se je že dovlolj napenjala, dovolj energije vložila vame, in ne, ne želim si je poslušat, ker mi ne deluje več efikasno za take pridige.
In treba si bo določit neke kazni.Preveč sem prizanesljiva do sebe. Bo treba hudičva izzvat v meni To bo še borba. Ampak čutim, da si bom na koncu junija čestitala.

Vse se začne v otroštvu…kasneje je skorajda prepozno: delavnost, vestnost, organiziranost, vztrajnost, neomajnost.

Ne, v bistvu ni nikoli prepozno Človek s takim razmišljanjem omejuje nekaj, kar ni potrebno omejevat. Vse se da, če se hoče.
Prej mi je mati navrgla, kaj bo šele tedaj, ko bom mela družino!?! - HA, kdo pa je rekel, da jo bom imela! (pol sem se začela ukvarajt še s to dilemo….ajooooj).

Šibam!

Pravkar sem se ustavila pri ne ravno pametnem početju: nažiranju s čokolado do slabosti. Ni PMS - na tega obvezno pozabim. Prvo nezavedno (to s čokolado), potem zavestno, ko že čutim na jeziku posilčn okus kakava v katerem prevladuje maslo in sladkor - jebeni Merci so…katastrofa od čokolade…ampak berem Bukowskega in poleg njegovih “pokvarjenih” zapisov rabim nekaj sladkosti.

Nedavno nazaj sem se dobla z mislijo o tem, kdaj se konkretno opazujem in kakšna sem DEJANSKO. Kako sem nekaj povsem drugega, ko stopim iz sebe, ko se poslušam, “opazujem”, čutim kot tretja oseba. To nisem jaz oz sem, ampak povsem nekaj neznanega, za kar mislim, da sem oz. večino časa ne mislim kako “izpadem”. Načeloma se same sebe sploh ne zavedam, kar je zanimivo. Mislim, da je to pri večini…a ni?
No, torej, bil je nek dialog ne vem več s kom, ko sem ugotovila, kako bedno, nevšečno se sliši moja govorica, način - verjetno sem kaj vročično razlagala ali se hudovala, pomembno je, da sem si šla strašno na živce. Popravila sem ton. Nato sem se probala začutit - držo in mimiko. Kera komedija To nisem bila jaz…no, spet: sem, ampak whos that girl, lallalallalalaa.?!?!
Pričela sem kontrolirat zapiranje in odpiranje vek - poskušala sem čim manj mežikat. “Opazovala” sem nasmeh, kako visoko sežejo kotički ustnic v lice, potem sem se zbala, da nimam kaj za zobmi.
Spomnila sem se enakomerneje dihat. Iz trebuha. Manj krat sem si popravila lase - bedn avtomatizem, ki prinaša samo slabost: hitrejše mastenje

No, in zgodilo se je včeraj…da sem bila po ne vem kolkem času snemana s kamero. Amm, če sicer dobro premislim so me nazadnje ujeli pred Pošto (bilo je prvič, da sem bila skrajno sproščena - pred kamerami imam strašanski odpor) in predzanjič po generalki za nastop orientalca (videlo me je kar nekaj ljudi, ki me poznajo), ko sem vsa prešvicana, ko kuhan rak, sesedno (saj sem se trudla zravnat hrbtenico) ždela na robu odra, hitro dihala in se trudila lepo odgovarjat, kako je plesat trebušnega…v glavnem, včeraj smo še malce praznovali mamin bday, med drugimi je ena od maminih kolegic prinesla kamero. S sestro sma se odpravljale v “lajf” (začela sem oživljat najin odnos). Oblekla se je v pravo mačko, nimam kaj za reči. Pa so se odločili posnet sisters na odhodu.
Danes semse imela možnost videt ter opazovat. Bože mili! Mislim, res je, da si nisem oporekala glede izgleda, torej nisem si šla na živce z držo in mimiko, ampak moj GLAS! Neprepoznavna. Barva glasu totalno bedna in neženstvena ‘Mam jaz nos za take stvari, kar avtomatsko zaznavam pri drugih!
Od kdaj tako govorim? Kako me slišijo drugi? Zoprno, ko sam hudič.

Kdaj se vedemo zafektirano? Kdaj smo sproščeni, pa vendar pod neko samokontrolo, kdaj se spozabimo? Oz. ZAKAJ??

Nedavno sem se v službi zasačla (v moji pisarni), kako sem afektirano, koketno (bemti, saj je že čas!) govorila (no, bilo je par besed) s tipom, ki mi je prinesel nekaj. Nisem se vsedla pri podpisu zadeve, ampak sem stala, nagnjena naprej na mizo. Nisem imela dekolteja, ki bi moškemu omogočal vpogled v tist del mehkobe, čeravno tud do vrata nisem bila zapeta (sicer nimam nagnjen ga bilo kdaj namensko kazat, ker se mi zdi to preprosto, nedolžno NERODNO in bedasto - niso mi tega vtepli v glavo ) Ampak v tistem položaju sem se počutila sproščeno, vodljivo…on je čakal name, jaz sem bila odgovorna za nekaj, in …ja…nekaj mi na sekunde ni bilo všeč - da me je opazoval. Le kako me je dojemal? Sigurno ne na enak način, kot jaz sebe. V bistvu sem bila rahlo nervozna oz. bolje rečeno nežno vznemirjena in to samo zato hahaha, ker sem se v tistem trenutku, ko je zapru vrata, spomnila na film The Secretary - midva pa v tišini sama v pisarni. Same poredne misli, jp. We like that. Don’t we?

Rada opazujem ljudi, ko so v “teku”, teku življenja, ko so z mojim očesom ujeti v trenutku nekega dogajanja. Seveda se ne zavedajo, da jih nekdo opazuje. In tudi, če bi se zavedali, da sem to jaz, žal ne bi mogli pravilno ocenit, da to počnem avtomatsko, brez nesramnih, negativnih namenov. Samo neznansko uživam pri analiziranju sosledja gibov, ki so si med seboj povezani, paralelno z okoliščinami.
Včasih imam komu željo povedat, da vidim, da se opazujejo, da delajo nekaj, kar sicer ne bi, pa mislijo, da lahko prikrijejo…ampak njihove begajoče oči, trezljaji z ustnicami, napete kretnje in položaji udov jih izdajo.

Na delovnem mestu se večkrat zabavam z opazovanjem “nadrejenih”. Mislijo, da so nadrejeni, čeprav niso. Ja, niso ne. No, v glavnem - posrečeni so moški, kakor tudi ženske. Lepo se da razločit, komu se da z mano bolj pomenkovat, komu ne, kdo bi si želel, pa ne upa, kdo me rad za dlje časa pogleda, kdo se dela, da to ni pametno, da mora dajat vtis pomembnega, zadržanega, vzvišenega in tako s svojim ksihtom hoče dajat vtis “hitečega hohštaplerja, ki nima časa namenit, niti po bontonu, človeškega pozdrava z očmi in zaprtim nasmeškom”. Tu so še direktorice raznih sektorjev, ki imajo seveda svoje finte. Večina je prijetnih, imam”o” pa že izbranko, ki zaseda prvo mesto za ponesrečenost in absurdnost. Težje prenaša mlajšo žensko (mene), vedno nasmejano, popolnoma sproščeno in vidno neobremenjeno z ničemer. Njen pogled je vražji - ko zapre vrata za sabo, mi gre na smeh. Iskren. Ker ne zna živet. Ker jo delovno okolje dela drugačno, v negativnem smislu. Njena vihravost ali v kakšnem drugem pogledu narejeno jebivetrstvo z delno ignoranco, ko gre mimo mene, so včasih zanimivi, sicer pa dolgočasni človeški prijemi, ki slabšajo medosebne odnose. Ne ve se, kje je tehten razlog za njihovo tovrstno vedenje.

torej, sem, pa nisem. Sem marsikaj. V senci takšna, na soncu spet drugačna, v pižami onaka, v petkah spet neko drugo čudo…s čopom, brez make-upa, nasmejana, otožna, jezljiva, trmasta, vznemirjena, srečna, potuhnjena, brezvoljna, energična, veseljaška, samozavestna, poklapana, s prstani in brez, s packo na robu majice, s platfusom, v prijetni ali čudaški družbi, ob house ali blues glasbi…s tem, kar sem, si lahk grem zelo na živce ali se zelo ljubim in posledično se iz trenutka v trenutek, iz ure v uro, iz dneva v dan glede na vsa ta moja razploženja drugače kažem okolici, sebi; z vedenjem zavestnim in nezavednim smo vsekakor tragikomična bitja. Naše misli pa delajo čudeže, vsakič ko se konkretizirajo…vplivajo na prav vse kar JE.

p.s.: nekaj smrdi-diši po nimfomanstvu…bittersweet simphony…spet narava nekaj hoče…

Ne vem kdaj sem prvič slišala za to besedo in za tem o njenem pomenu…ne vem, kdaj sem jo sprejela, jo ponotranjila in prvič »prakticirala«. Danes vem predvsem to, da je hinavska, pravo orožje za puhlo obrambo, modrovanje starejših, skratka zlorabljena na 100 in 1 način.
Razumem sledeče: spoštovati vsakogar prvo na osnovnem nivoju, kot bitje, ki mu je bilo dano življenje, katero je samo njegovo, eno in edino, spoštuješ »humanost« osebe, njegovo intimo, njegovo »malenkost« (spol seveda tu sploh ni v »igri«) in seveda poleg človeške vrste spoštuješ naravo, ki vključuje še živali.

Ljudi spoštujem na dveh nivojih, naravo in živali na enem (in edinem možnem). Drugi nivo spoštovanja ljudi je glede na njihove dosežke, glede na njihovo delovanje v okolju, katero je na kakršenkoli način pozitivno, dobro vplivalo na človeštvo. S slednjim ne mislim, da je nujno in samo moralo pozitivno vplivati na večjo množico ljudi, dovolj je že do ene osebe, ki seveda mora potrditi to dobroto, sicer ji ne verjamem – Torej pri tem dodatno, bi se reklo še bolj podmazano spoštujem – mah ta beseda mi ni všeč; se navdušujem/cenim (na) veličino osebe, nad njenim pogumom, širino, plemenitostjo duha, srčnostjo, čutom za soljudi…

Postavlja se vprašanje, kaj pomeni bolj spoštovati starše, kot prijatelje, bolj spoštovati sebe, kot prijatelje in razne druge kombinacije…namreč očitno so mi dali drugi nekateri vedet, da tako PAČ JE. In če se ljubica s tem ne strinjaš, boš najebala… v primeru, da se bom vedla po načelu, da smo si glede spoštovanja drug do drugega vsi enaki in da »zahtevam«, »pričakujem« enako mero spoštovanja do mene, kakor ga jaz imam do drugih.

Drugo vprašanje: kaj še pomeni spoštovati; verjamem da je definicija obsežna. To besedo in njej podobne bi bilo treba spet spravit v rešeto, preučit kaj si danes ljudje predstavljajo pod temi specifičnimi odnosi do drugih, ker mi je vse manj jasno, kaj si premnogi dovolijo, kako, na kakšen »način« spoštujejo ostale, predvsem sebi drugačne…

Včeraj me je babica spet opozarjala (kako mi to načne živce…kako se vidi tisto slepo trajbanje nekih starodavnih pravil, nelogičnih načel, brez argumentacije zakaj bi naj blo temu tako in tak; kako je zvesta svojemu obdobju odraščanja in se ne želi otresti omejenih prepričanj ter v večini primerov zgrešene tradicionalne vzgoje – kar hkrati ne pomeni, da je postmoderna v vsakem pogledu boljša) kako si drznem tako ugovarjat očetu, kako nimam do njega bolj spoštljiv odnos, kako si upam tako jezikat nazaj, zakaj sem zajedljiva – da si ona tega nikoli ni dovolila do svojih staršev, da je imela gromozanski rešpekt, da sta starša tako ažurno ukrepala na SVOJ PRAVI STROGI način, če je bila Nespoštljiva; upošteval si vsak nasvet, misel, zahtevo, željo starša in to S-P-O-Š-T-O-V-A-L (ker sta te rodila, ker ti dajeta streho nad glavo in vso, morebitno, ljubezen ter varnost). Btw: razumem, da sem lahko za to vse hvaležna – ampak hvaležna sem predvsem usodi…saj se mi takoj poraja v mislih tista »a sem prosla za to koga?«
Kaj pa potem, ko je starš do otroka nečloveški ali v drugih lažjih oblikah »ni nikoli pri stvari«, če je posmehljiv, žaljiv, odsoten, ko je vprašanje odnosa do lastnega sina ali hčere…kako ob tem ostat indiferenten, kako zaustavit svoje mišljenje, kako se delat omejenega in brez lastne hrbtenice, kako se ne postavit zase in kako preprečit jasno izražanje nestrinjanja…Kako zastopat sebe pred starši (predvsem v obdobju, ko si na točki vedno večje osveščenosti samega sebe in svoje biti) in drugimi, ter ne izpast kot upornik brez razloga…ker moji babici je to en grdi lari fari, moje pojasnjevanje zakaj se mi zdi nedopustno, da sem v razmerju do staršev v podrejenem položaju, zakaj se mi zdi nedopustljivo, da se do mene starš vede v kakršnemkoli pogledu »ne-dobro« (preobsežen seznam pojasnjevanja kaj vse to lahko pomeni). Sploh mi je tako rangiranje in predalčkanje povsem tuje. Če že, bom sama od sebe vzgojila občutek iskrenega, upravičenega spoštovanja do najbližjih (in ga imam; to, da vem, čutim, da ju imam rada ostaja nespremenjeno, nesporno, ampak nima neposredno veze z vseobsežnim, avtomatskim, veličastnim spoštovanjem), ampak to ne bo moje vodilo skozi vsakdanje odnose. Odnosi so živi, spremenljivi, občutljivi in nikakor ne podvrženi načelom.

Njena večna brezkompromisnost in postavljanje sebe na piedstal za vsako ceno sta kriminal, in kako je res, da je takih kar veliko (v mojem dometu poznanstev).

Spoštovanje ostarelih…neglede na to kako se vedejo, ker so dali že svoje (ponavadi težko) življenje skozi…??? …kje živim(o)?? Tudi jaz sem človek, tudi jaz bom nekoč stara in kot vsako človeško bitje bom delala felerje in dobre stvari, pa zaradi prvih ne bom spoštovana, če bodo vzrok za slabe odnose z drugimi!
Kako straši predstavljajo spoštovanje svojim otrokom? Kako jih navajajo na uporabo te besede? Kdaj jim jo zažugajo in kako jo živijo med 4 stenami, kakor tudi v zunanjem svetu – na delovnih in drugih javnih mestih, kjer so v stiku z ostalimi ljudmi…?
Spoštovanje v debatah v blogosferi. To se je nekje izgubilo…niti ne na začetku, ampak že davno prej. Še tisti ljudje, ki so slepo od nekoga oboževani in »spoštovani«, se v naslednjem trenutku drznejo vesti v čisto kontra smeri. Preprosto vprašanje: kje je tu logika? In, a se kdaj vprašajo, posumijo v svojo »humanost«, v to za kar se predstavljajo? Ne. Njihova naslednja možna poteza je komplexno argumentirat svojo »nekrivdo«, nezmoljivost (besedičit, pametovat in vmes seveda vplest občutek manjvrednosti drugega) in se oddaljevat od odgovornosti….smešno. Človeško ja.

…prevzetnost, brezkompromisnost, nepravičnost, egoizem so tisti načini v odnosih, ki si ne zaslužijo nobene pozornosti, hkrati pa bi človek želel ustaviti tako »nasilje«, se nagonsko branit in zmagat »bitko«, kjer bi dosegel uravnoteženje, priznanje »grešenja«…imaš voljo se še prerekat, ker si nočeš predstavljat, da bi si nekdo drznil še dalje uveljavljat nehumane prijeme, s katerimi tako uživaško škoduje. Na koncu vseh koncev je prav solidno, če prideš do spoznanja, da se tovrstni ljudje ne bodo spremenili v teh pogledih, oboroženi z vsem sranjem, ki ga premorejo; tako bodo spoštovali priložnostno, diplomatsko in v svoji superironosti jebivetrsko stopili preko meje humanosti ob vsaki priliki – zate pa je bolje, da »vržeš to čez ramo«, »iz enega ušesa, skozi drugo«, greš dalje, jih pozabiš, in se ne ustavljaš pri bedastočah, ki jih sproducirajo tiste duše, ki ti, analitično (hinavsko) gledano, nič ne pomenijo.

“Our inner strengths, experiences, and truths cannot be lost, destroyed, or taken away. Every person has an inborn worth and can contribute to the human community. We all can treat one another with dignity and respect, provide opportunities to grow toward our fullest lives and help one another discover and develop our unique gifts. We each deserve this and we all can extend it to others.”

Bilo je na vlaku. V nedeljo, ko sem se vračala iz Ljubljane.
Brez kupejev, najhitrejši, poln potnikov…kot ponavadi se je dogajal “čeking” bitij okoli mene, in nisem bila edina, tudi drugi okoli mene so “snemali” okolico. To je povsem naravno, pričakovano - moraš pregledat, preučit, se asimlirat na lokaciji, da ti postane domača, da prepoznaš prijetne in morebitne “sovražnike” (beri: zoprne), ki te bodo spremljali na delčku tvoje življenjske poti, ki bo tokrat na neki točki minevanja trajala uro in pol, v zaprtem prostoru….Življenje bo teklo, vred z vlakom, in film se bo odvijal z veliko hitrostjo, ko boš pogledoval skozi okno. Včasih sem si želela ulovit določene kadre, tisto, kar je prijalo mojemu očesu, pa je že v naslednji sekundi bilo izgubljeno.

Izpod obrvi, preko očal, me je, na videz strogo, pogledoval nek starejši moški (nos je imel ravno zašiljen in rdeč), ki je sedel diagonalno, par sedežev pred mano, nasproti. Njegova faca mi ni bila tuja, mogla sem ga videti že nekje drugje. Vem kakšna reakcija je to - na vidiku je imel samo mene, delček mene - od pasu do vrha glave sem visela naslonjena na naslonjalo in si na vsake tlko časa premetavala lase iz ene na drugo stran. Imam že prav dolge, pa me motijo, ko so spuščeni, pri spetih pa me prične hitro glava bolet…kakorkoli: tip me je moral “spoznat”, se me navadit, moral je hote, nehote ugotovit, kaj mu na meni ugaja, kaj ne, morda je dobil zaradi mene kakšno asociacijo, pa me je v nadaljnje zaradi tega, ker sem ga morda spomnila na kak lep spomin, še kar pogledoval. Niti me ni motilo, le hecno je bilo, ko sma se spogledala. Oči se ujamejo in včash je tako nevzdržno, da morš pogledat še enkrat - brez pravega razloga. Morda, ker je nekaj živega pred tabo…živo zna bit vedno zanimivo.

Vsedla sem se poleg visokega moškega, ki je il s svojim sicer bolj mehkim trebuhom, izredno privlačen - veliko telo z močnimi udi, temna polt, ravno prav komast ; tip sploh ni trznil, ko sem prisedla, kot da sem duh…morda pa se je zalotil v kčljivewm trenutku, ko mu je bilo nerodno se spogledat z mano - lahk bi bila tud moški, saj vseeno. Mnogim ljudem je nerodno spregovorit s “tujci”, kaj šele se sproščeno smejat na javnih mestih med množico..na vlaku pa, kot, da se mora strogo mirovat. No, vsekakor težim tudi jaz k temu, da se sproščam in počivam.
Ta visok moški, ki mu do sedaj še nism pogledala prav v glavo, ker bi bilo preveč očitno, saj bi se morala pošteno obrnit, direkt par cm stran od njegovega profila (sem pa nategovala pogled levo, da so me oči bolele), je čital nek računač.magazin…šele kriminalno smrčanje ženske, ki je sedela za nama, je dalo priliko, da sma se nasmehnila in posledično spogledala, češ “ubitačno, najraje bo jo ven vrgli na naslednji postaji”. Ja no, ne čist tako…Ženska, ki je načenjala živce celotnega vagona, je bila zelo zelo debela - žal ne morem reči močna, ampak obupno prehranjena, da me je srce bolelo ob pogledu na tisto, kar mi je uspelo videt skozi režo med dvema sedežema…roke so ji počivale v višini nekje na polovici zračne poti med prsmi in ključnico. Visoko. Komaj je dihala in bila je mlajša, okoli 30.
Seveda, potem, ko sem zagledala obraz mojega soseda na levi, me je hitro minilo…amm, minilo do vznemirjenega sedenja poleg moškega, ker je bil njegov obraz dobesedno bebav. Žal je bilo tako. Na velikem, močnem, postavnem telesu tako ponesrečen, mehkužen obraz, s čudnim izrazom, ki me sicer ni iritiral, le tista stara, umazana očala so me znejevoljila, še najbolj pa pogled na njegove ogabno mastne lase. Potem so se čuti še dodatno izostrili in sem pričela vonjat nek smrad…

Čez čas je situacija zgledala takole - kar sem uspela “pomembno” ocenit. V moji liniji, na desni, sta sedela starejši moški, ob oknu ženska. Mlada, plavuša. Njuno starost sem ocenila v podobnem razmerju moje in sosedove. Nista se poznala in nekako sta na prvi pogled pasala skupaj. Po višiniter početju. Delala nista nič. No, gledala sta vsak v svojo smer, potovala…midva sma na videz tud bila skladna, oba visoka, z materialom v roki. Brala sma. S tem, da sem jaz dišala (to navajam, kot eno izmed btw razlik) in se neprestano presedala…zoprno mi je sedet v utesnjenem prostoru, moj sosed pa ni mrdal s svojimi dolgimi nogami. Mene je bolela pozadina, malo trtica, na določenih točkah na mečih sem čutila pritiske, ko sem imela prekiržane noge, tako, da sem jih na čase postavila paralelno na tla…mislim tečka sem ratala. AMPAK knjiga, ki me je posrkala vase, je imela pozitiven efekt. Otroci Patrasa. Odlično.

dobila sem en preblisk ob branju te knjige, ki ima tako prefinjen slog, privlačen, mamljiv, čuten, da imaš mnog trenutkov kontemplacije, vznemirjenja, brez porblemov se stopiš z mislimi ter občutenji glavnega akterja. Ja, moški. Me like that.
Preblisk: namesto klasične, zoprne, večne zaskrbljenosti, razočaranj, jeze, zgroženosti, brezvoljnosti, bi samo morali zaupati NARAVI in USODI. Kako jalovo je moledovanje, modrovanje, pridiganje in moraliziranje. Kako tragikomičn je, ko poskušamo vse razložit, pri vsem najti vzrok (knjiga Vzrok vsega - 1A!) , razlog, da bi ja bili brez slabe vesti, brez občutka krivde. In kako nebogljeni smo, ko se v vsaki dekadi zalotimo v krču, ko ne vemo, kaj bi, smo nemočni, zmedeni, ne znamo prepoznati čustev, ne ločimo smisla od balasta, ker preprosto nismo sposobni. In potem skrbimo, se trpinčimo.
Kdaj bomo popolnoma zaupali naravi, usodi in močnemu, neverjetnemu zakonu privlačnosti, ki je na delu zmeraj, kjerkoli, kadarkoli.?

Zanimivo. V moje trenutno življenje se je naselilo nekaj moških duš. Kar radi bi, hočejo, si želijo. Testosteron se je prebudil, al pa so se bube razvile v metulje in zdaj hočejo metulji delat prijetne zdrahe, ki so v večini primerov brezpredmetne, ko bi imele kje kakšno korist. Ker baje v prav v vsaki stvari lahk najdeš nekaj dobrega. Ampak mora se nam dogajat, ne sme nam bit dolgčas, ne smemo se počutit nedejavne. Stremimo k temu, da skoz podoživljamo neke vrhunce…ali pa predolg čas stagniramo in kakor je v mojem primeru sedaj: spet počimo.
Strast je vsepovsod. Vznemirja, iztirja.

Zgodil se je Nikola. JA! Ko bi vsaj sanjala o tem, pa tud to nisem. Bil je kot jagoda na smetani, po vsem tem…po 3 tednski Ljubljani in po “majklu iz nju đersija”, po vikendaški Ljubljani zadnji vikend. Kar spomnil se je, narisal…,mi spodnesel tla pod nogami, za malo; tokrat me je držal, da nisem padla. Pohorje nama je bilo naklonjeno, jaz pa sem spet vzdihovala o tem, kako čudovit je občutek in hkrati grozljivo boleč, ko absolutno čutiš, ko si srdito prepričan v to, da imaš ob sebi človeka, s katerim bi preživel preostanek življenja.
Globoko diham, brez cmoka v grlu. Vesela, da sma lahko skupaj rezala svež zrak ob sprehodu navzgor in navzdol, da sma bila oba enako močno nostalgična in popolno sproščena, brez občutka obremenjenosti ali nerodnosti med spoloma.
Usoda že ve, kaj dela. Sama pa dobro napredujem s tehtnico, na kateri se zibajo močni emocijonalni centri in razum

Zakaj bi se KDAJKOLI v življenju spraševal, čemu nečesa nimaš, čemu ti nekaj ni dano, namesto, da bi razmišljal o tem, kaj si želiš in samo pogumno, nadebudno stremel k temu, da se ti uresniči?
Vsakršno hrepenenje, obžalovanje, hlipanje, fantaziranje brez trdne hrbtenice prinaša izgubo energije, ki jo vsak poseduje v sebi, da lahkotno živi. Izgublja se čas, izgubljajo se trdnost, samozavest, nove priložnosti.

Za na konec preskok…Človek mora mislit na vse in še več. Tako pač je. Sploh v tej postmoderni, ko imamo tolk vsega, obkroženi s tisočerimi signali, predmeti, obveznostmi, must have, must do-ji…primorani smo biti organizirani, pripravljeni na vse. Med drugim obstajajo tudi krizne situacije. Veliko časa preživimo na poti, v avtomobilu. A si kdaj pomislil, kaj vse bi bilo dobro, nujno, pametno, pomembno imeti s seboj “bilo kaj se zgodi”?
No, takle mamo:

* veliko koco - deko
* športno obuvalo
* solzilec
* pilico
* vodo
* wc papir
* bivacin
* vodič z osnovnimi rešitvami pri tehn.problemih v/na avtomobilu
* telefonsko od vlečne službe in european emergency Noumber - 112
* svetilko z rezervnimi baterijami
* švicarski nož
* najbolj omiljen CD
* poušter
* čokolado

še kaj?

- V SRCE!

p.s.: danes sem posvetila Pearj Jame vsem siolovim blogarjem na radiu SI. Le kaj mi je bilo
p.s.: po novem imam v sanjah moškega, ljubimca. Samo moj je
Kako lepo, da lahko živimo še drugo relanost vsako noč
amo z miselnimi preskoki, nekje v globočinah…nezavedno…pa vseeno tako živo. V sanjah sem, pa nisem - “undone”; kot ena mala začinka, protiutež temu, kar podoživljam sedaj.
p.s.: všeč mi je misel, da je ČAS ILUZIJA in da se vse dogaja SIMULTANO.