Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Nekam pozna sem danes, in začuda se mi ljubi tipkat. Od kar imam “nov” blog, mi je vedno težje pisat. Imam ogromno za ubesedit, pa se mi preprosto ne da vsest za comp. Pol me prime, da bi imela s seboj dialoge, ker to je fajn. Ker nihče ne ugovarja, ker nihče ne gleda prazno vame, ker nihče ne daje klasičnih odgovorov in ker nihče ne govori, ko navit samo o sebi…

In drugič se je zgodilo, da sem si ogledala on film. Dans smo bile 4. Slučajno, slučajno. Pred tem smo si pogasile žejo pod Niagarskimi slapovi, kamor “mi” je bil odposlan moj bivši. Končno. Že celo večnost sem si ga želela videt. Samo to. Vse druge nežnosti z njim, vsa emocionalno obarvana občutenja so passe že 3 leta, ampak da si osvežim spomin o njem in da si naredim kak bedn “lušt”…to sem hotela. Vsi moji so ga videli že xx krat, jaz pa pač ne. In pol pride s svojim bratrancem gledat tekmo. Razveselim se ga ko stara znanka. Sproščeno mu pomaham in pokažem zobe. Ne vem, ali sem ga presenetla…al je bil pač bolj ali manj odsoten, niti ne ravnodušen, ampak odsoten. Hm. Nisma spregovorila več kot 10 besed…spet je postal stric in ja, moji so te včeraj videli…vem, G. Ne zgledaš slabo. Tega ne sliši. Sicer pa mi nobena delček moje biti ne trza. Fiiino. Vsedel se je na skrajno desno. Nisem ga niti enkrat konkretno pogledala, melo pa me je…mičkeno se me je polaščal nemir, ker sem začutla in kasneje videla, da me opazuje. Nisem dolgo rabla - zašamarila sem kozares dizla, da se je popolnoma spraznil. Z leve mi je Tinin dragi takoj ponudil novo pijačo, s katero sta se s kolegom krepko založla, da bi lažje prebavljala tekmo v dežju.

Zakaj je že tako, da so nogometaši pravi mačori (seveda mislim samo na videz) ? In da so redki  za spregledat… V tistem današnjem dežju, premočeni do kosti…zadihani, valjajoči se v božanskih bolečinah po napiti travi…too much sexy. Za skočit v platno!
Sicer pa, naj se ženejo za tisto žogo in naj zabijajo v mrežo, naj doživljajo katarze…nič impresije. Me je že minlo. Ha-ha.

Spet me je melo, da bi pisala. Da napišem sebi knjigo, da obnovim pisanje z lepim penkalom, v zvezek - knjigo iz kokosovega lesa, z natur listi, ki oddajajo poseben vonj. Črke, besede, povedi bi se nizale po ritmu misli, ki so prav vsakič kaotične, zapletene zaradi milijontih asociacij in prekinjene zaradi mnogoterih spominov… Ne vem, če bi toliko obujala tisto doživeto, kolikor bi verjetno po dolgem in po čez namišljala, kaj bi vse lahko doživela, s kom, kje, na kakšen način…na vse pretege bi se trudila ubesedit neoprijemljivo, tisto vanzemaljsko, poskušala bi najti ljubezen na papirju.

Danes sem imela avto - noč ima svojo moč, sploh, kadar si sam za volanom. Ko sem se vračala proti domu, se je zgodil tisti trenutek srečnosti, ki se rodi nekje v notranjosti. Ne znam opredelit položaja, niti ne pravega vzroka. Temno mesto, nikjer nikogar, po Tržaški vozim 70 in navijem do konca Bajago. Ježi se mi koža. Smejim se sebi, pogledam se na hitro v ogledalo. Odprem levo okno in pustim, da se glasba razleže po zraku do oblakov. Derem se,  brezam, da upočasnim na 40, ker hočem slišat moji dve pesmi do konca, še preden zavijem v ulico. Kaj mi dela glasba! Neopisljivo. Popolna sprostitev, dobesedno zgubim razum, obremenitve se razblinijo, kar naenkrat se počutm za 10kg lažjo in ne skrbi me za prihodnost.
Čutim, da se bom z Momćilom še enkrat bližnje srečala. Vem!

Bliža se vikend in moj obisk metropole. Again and again and again and again.
Srčno upam, da mi uspe zrolat vsaj en čevap, morda bom pela z Mojco karaoke (sam še tega ne ve), pa rada bi videla Kimija. JA, prav zares no.  Saj me malo pogreša, vem.
Ja, in verjetno bom po dolgem času ponovno videla tebe.
Skoraj me je neka sila prisila v to, da se pripravim, pa me je neka druga sila razorožila, razbremenila, tak, da ne bom “projektna” in formalna. Saj ne vem, zakaj sem si to za hip želela. Ja, morda del spomina, ki je grenak, pa me je hotel narediti zlobno z nasmeškom na obrazu.
Vem, da bom hotela slišat nekaj, o čemer ti nikakor ne bo za govorit, ampak boš moral nekako. Ker sicer ne bo ok, jaz ne bom ok, stvar ne bo dobila epiloga, pa mislim, da si “zaslužim” neko človeško repliko na tisto, kar je bilo. Ob misli na tisto sem vznemirjena, ker sem vse podoživljala tako pompozno, tragiromantično, kriminalnosurovo. Hm, kot, da sem za to prosla, pa nisem, ampak sem morala podoživet še nedoživeto…samo brala sem o tem. Krepka izkušnja, čustva so ostra, percepcija dobro podmazana za vsak mičken dražljaj.
Vprašala te bom KAKO SI, in res me zanima odgovor. Vprašala te bom, če si srečen in če ljubiš. Če bo odgovor na oboje pritrdilen, sem bom naslajala na tujih ugodjih, mazohistično mi bo pasalo, da je nekdo bolj srečen, kot jaz, bolj zadovOljen in zadovoljEn. Verjetno si bom mislila: hm, očitno že tako mora bit. Saj super. Lepo. Ampak, a še kdaj pomisliš name?

Ne, to ne pomeni, da bi se rada vrnila nazaj v lanski februar.

No, zdi se, da bom res šla v Gučo. Verjetno bom tam dušo dala …iz sebe. Z njo bom polnila trube in one bodo mene. Verjetno, da bom plesala nekje nad vsemi. Misel na hordo ljudi, ki se skupaj veseli, raduje zarad iste zadeve, me čist vznemirja, kar meče me (v sebi), razganja…ko se bo prepletala strast med vsemi, pozitivna energija in skupna želja po zabavi.
Provansa. A mi jo bo uspelo še letos doživet z Barbaro?
Zagovor. Mater me daje firbec - kdaj bo?!

In spet sem pozna. Skočim se na hitro osvežit, potem pa v obvezn položaj, ko se telo umiri,  razbremeni - pade v drugo realnost. Tam sem šele domača. Upam, da me še vedno čaka moj izbranec. Hm, med drugim prav pogrešam sanje, ko se vozim po ulici z bivšim modrim yugecom, ne da bi sama šofirala.
Če komu uspe priti do mene v čas&prostor “pod vekami”, bo pred velikim izzivom. Vse se bo odvijalo z neznansko hitrostjo, vse se bo podoživljalo, vendar vedno brez konca…