Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Včeraj smo se mama, sestra in jaz pogovarjale oz. bolje rečeno zgražale nad človeškimi debilizmi, neumnostjo in olesenelostjo (biti brez občutka za…); bilo je veliko smeha. To smo govorile v popolnem prepričanju, da smo me tri izredno občutljive za okolico, imamo občutek za soljudi in nismo jebivetri , ja res je. Gojimo skrb tudi do tistih, ki nas ne poznajo, sočustvujemo, se zamislimo, pazimo…V glavnem, vse preveč razumemo kakšen je lahko človek, kdaj je občutljiv, kako ga je treba tretirat. No, tako razumevajoče in dokaj prizanesljive smo do drugih, v medsebojnih interakcijah pa se zna že kje zaplest – tu smo v bistvu, po pravici povedano, surove in dokaj agresivne, hm. Verbalno, pa tudi negativno energijo strašno bliskamo naokoli s telesno govorico. S tem, da se kljub temu pretaka skozi bitke veliko ljubezni. Hehe.

Dnevno nas razhudijo premnoge cvetke posameznikov, ki so skrajno prepričani v svojo pojavnost, ekselenco, v zanosu zaposlenosti, jih slednja dela še močnejše, pomembnejše…všeč jim je ideja, da nimajo časa za druge in da je nedosegljivost nujna – uživajo v trenutkih, ko so drugim potrebni, pa jih lahko zavračajo ali ignorirajo. Potem so še tule »navadni mimoidoči«, kjerkoli, kadarkoli, ki nekako opozarjajo nase s svojim »neobčutkom« za okolico, so nerodni ali preprosto slepi in bikasti luftarji.

Recimo: lije kot iz škafa, na Štajerskem rečemo, da »hčije ko svija« (sicer ne vem kako lula prasička), močno piha veter, in dežnik ti preprosto ni v pomoč. Dež te hoče premočit, zato se postaviš, na avtobusni, pod streho, kjer so klopce…tam se gnetejo ljudje, utrujeni od šihta, na pol sitni, odsotni…večina jih je mirnih in togo gledajo predse…potem pa ti obvezno uleti nekdo, ki naredi zmedo, stopi na žulj vsem na njegovi desni, levi in za hrbtom…s svojim dežnikom opleta, stresa, hoče zabost mene, zadaj, v čelo in nato še v oko, se zaletava, na glas kašlja (drugo je če imaš napad kašlja) z odprtimi usti…AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Neotesanci! A ni to zoprno, ni to predrzno in malomarno! Niti obrne se ne, kaj šele da bi se v nasprotnem primeru »pardoniral« ali rekel kako prisrčno, da omehča kočljiv položaj….neee, to so prostaki. Pih!
Na avtobusu je cela štala. Predvsem ljudje radi smrdijo. Briga jih, če enim nam redkim, ki smrdimo NE (ljudje se potimo – ja, seveda – ampak imamo možnost poskrbet, da preprečimo smrad), gre na bruhanje, če nas zajame oblak tega smradu in tudi potem ko izstopimo domov prinesemo te jako »opojne substance«. Vsedeš se nekje od zadaj, gledaš skozi okno, in čez čas začutiš neko utesnjenost. Poleg tebe se postavi oseba (neglede na spol), ki nekako ne mara lagodne, komot stoje, ampak se ti približa z vso lastno bitjo, visi nad tabo in omejuje tvoj mali teritorij, da se komaj da sproščeno presedaš ali popraviš torbico…okoli ni gužve, torej ni potrebe se prit tako neznosno približat človeku, ki si srčno želi miru na poti domov.
Porodajalci. Recimo raje: študentje. Neglede na lokacijo, je bolje te ljudi poimenovat študenti, ker to dejansko so in na raznih mestih v večini primerov niso zaposleni strokovnjaki na svojem področju, temveč omenjeni – dotični. Ne razumem – ali se res morajo šolati za prodajalko ali natakarja, da se naučijo pravilno, humano, profesionalno vesti do strank?!?! No, sicer pa tudi šolani, če nimajo veselja do specifičnega strokovnega dela, ne dobijo nobenih lekcij, kar se da tudi navest kot primer …
Se namestimo v fensi-šmensi lokalu, ker v danem trenutku nismo imelo boljše odločitve…na vrtu streže en deklič, sicer je gostov polno…Naročimo koktajl: težko ga naročimo, ker ne vemo, katerega bi izbrali, saj nam je onemogočen vpogled v karto. Gostje jo prosimo, naj prinese oz. sama čez čas vpraša: Ali vam jo prinesem? Ne, gospa, ni potrebe, poznam vseh 20 koktajlov in njihove sestavine na pamet. Gospodična ne ve, ali je v koktajlu rum ali vodka – cinca, cinca, se ne znajde, se ne zna opravičit, da bo se šla pozanimat! Ne, njej se ZDI, da je rum, ampak »ni sigurna«.

Kdo mi je že nazadnje segel v roko? Hmmm, ne morem se spomnit konkretno osebe, vendar se mi je v spomin odlično zabeležil stisk roke in popolna odsotnost pri pozdravu. V roke sem dobila mrtvo ribo, jaz pa sem jo skoraj zmučkala ali bolje rečeno »zdrobila«. Malce mi je bilo nerodno, saj sem izpadla ko nek robustnež, ki je grob in brez občutka. Slabiči, pf!
Kjerkoli se pojaviš v mestu in si del množice ljudi, vsakič se najde persona, ki svoje oči na veliko izbuli in te gleda. Gleda te, opazuje, premeri vsak košček telesa in obleke, da čutiš kako se ustavlja na stopalih, na ušesih, na životu, na tazadnji…Potem jo pogledaš avtomatsko in tedaj ne odvrne pogleda, zavzameš se za to njeno početje, še enkrat namensko uperiš pogled vanjo, jo strelaš z očmi, pa še kar buli tako z neumnim pogledom, zabodeno in očitno. Našobim usta, priprem oči in pihnem skoz nos in dodam ccc, pa tega sploh ne registrira! Kako prepotentno in brez občutka. Diskrenost je izgubljena, človek pa ne more iz svoje kože, da bi tistega neotesanca prijel za kravatlc in mu podaril šamar ali ga verbalno podučil.

Izostren čut za soljudi je prelepa danost. Ko vidiš človeka, ga opaziš all over and trought. Ne vidiš kaj ima oblečeno, temveč prvo zaznaš počutje in njegove namere v naslednjih nekaj sekundah. Ko se z njim pozdraviš, te dejansko zanima kako je, ali če je molčeč, ga rade volje nagovoriš…Ko si v družbi, ki se nekako ne znajde v »druženju«, rešiš situacijo in presekaš nelagodje s pogovorom ali preprosto očitno motiviraš prisotne, da ne zaspijo (ne upajo si pogovora, a radi trpijo v tišini) – animiraš in potem so ti vsi hvaležni

Kadar človek očitno rabi pomoč, si med prvimi, ki mu jo ponudi. Na prste obeh rok lahko naštejem primere, kjer sem bila priča nezgodam, pa so ljudje (ne dva ali trije, temveč plus 5) – no, tu gre za zanimivo psihologijo množice – stali ko pribiti, se zbegano gledali in opazovali ponesrečence…ni bilo nagona po ukrepanju, po reševanju, po humani angažiranosti! No, me veseli, da sem bila prav jaz vedno rešiteljica
Pač ne smeš bit egoist, zagrenjen indivudalist s predsodki in komplexi, nevoščljiv in preračunljiv. Potem si na dobri poti in življenje je lepše, odnosi so zanimivi, dobri, pogosti in blagodejni.

Zdi se, da smo si ljudje velikokrat v napoto, pa smo, hudiča, iste vrste! Tekmovalnost in neka nepojasnljiva ogroženost nam sledita na vsakem koraku. Že dost se je omenjalo to sproščenost, ampak saj res nismo sproščeni. Jebano zagrenjeni ali umetelno naduto prepametni. Samo guruji torej oddajajo pozitivno energijo in samo psihologi, sociologi, pedagogi se ukvarjajo umsko-sociološko-duhovno-duševnimi zadevami, namesto, da bi to bila normalna praksa vsakega posameznika.

Oklepajo se sebe, tisti mnogi, nekateri…kar deluje popolnoma omejujoče in destruktivno, vodi k stagnaciji…nikjer ni šlifa, in ne želijo si komunikacije. Zavestno odklanjanje druženja, stop razvijanju socialnih veščin, ni volje, ni interesa, ni ČASA!?!?!!!! Kako se lahko SPLOH dolgočasimo, znamo pa ga tako grdo srat. Tu smo veliki umetniki.
Zelo všečno bi bilo – generalno razmišljanje – ko bi bili vsi enotni, enotni v mišljenju, v pogledu, da smo fascinirani nad življenjem, nad usodo, ki nam omogoča biti in ustvarjati, napredovati, v ozaveščenosti našega obstoja – da bi se bolj navduševali nad življenjem in ne bili tako ravnodušni, jamrajoči …

…in potem bi vsi imeli TE občutke.

*naslov by Harold Kushner