Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Že mora biti tako: dobro in slabo. Slabo je dober razlog, da človek vidi še drugo plat tega, kar se imenuje življenje. Slabo je odlična priložnost, da se zamisli in raste. Razvija obzorja, občuti še neobčuteno, širi zavest in doživlja nova spoznanja. Slabo navdihne človeka, enako močno kot dobro, ali še močneje.

Slabo me je v večini primerov brcnilo v pozadino. To v bistvu pomeni, da mi je dalo vetra. Nehala sem s samopomilovanjem, povzročilo je neopisljivo, “brez razloga” rojevajoče veselje, nekje v notranjosti sebe žgečkljivo vedrino.

Če se dvigneš nad vse in vsakogar, če si preprosto rečeš, da vse razumeš in da je vse kar je v našem okolju in izzven z nekim razlogom obstoječe, potem obsojanje takoj zgubi svojo moč. Tudi vsi predsodki zbledijo in pomisleki. Sprostiš se nerodnosti in sicer vedno brezpredmetne ogroženosti.

Verjamem v popolno preprostost - da je izvir bridke srečnosti, četudi v veliki mizeriji. Verjamem, da ti več denarja omogoči videti svet, lahko ti podari nov dom na drugi celini, novo vero in nova prijateljstva. Ampak kaj storiti, če ga toliko ne poseduješ, kaj biti, kako se imeti, če si preživel vojno, brutalno vzgojo, več smrti bližnjih, če si postal drugačen zaradi nesreče? V to se zares sočno, globoko, v vse ožine in globine vživet je enkratno doživetje. Je redko, ampak tedaj ko je - smiselno, osvobaja te neznosnih, brezvoljnih, zbeganih trenutkov, ki so v tem času med mnogimi ljudmi pogosti.

Včeraj sem imela trenutek strašnega odziva….skrajno negativnega in v sebi tiho agresivnega do početja, ki sem ga “udejanjala” in tega, kar mi je to početje dalo za akseptirat. Tako se mi je zagravžalo vse kar je povezano z mediji, predvsem pa ALARMANTNA vsakodnevna, kontinuirana, vsiljiva, bolana, prazna sporočila o ljudeh, ki so navadni smrtniki, pa vendar izpostavljeni kot blešče zvezde nad ostalimi, na nebu (zdijo se nam oddaljeni, nedotakljivi, vedno VIP, seveda pa se iz njih radi norčujemo, po drugi stran radi hrepenimo, ker so naš največji draž) - kaj so oblekli v četrtek, kako so si PRIVOŠČILI velik zalogaj fast fooda, kako so na košarkaški tekmi zgledali ZARES, AMPAK ZARES ZALJUBLJENI IN SREČNI, kako so šli SPET na zdravljenje, da so bili jako razvratni s poljubom pred nekim šopom, kako bodo res dobri in ljubeči starši, kako hočejo milijone dolarjev za slike svojih otrok, kaj si je drznil izustit predsednik in kako so se veselo igrali sredi sončnega dne v parku metropolitskega mesta.
In potem sledijo odzivi: bloger se repenči, kak je lahko tista najstnica postala zvezda, če je pa tako zanič in važna, ljudje se zgražajo nad nategnjeno in napihnjeno Seve, nesrečni nergači in nepopravljivi bolani patrioti se že miljontnič pritožujejo čez Jug, en nonstop goni o zgodovini ter samopomiluje in na vsakem koraku opravičuje svojo deželo, potem se zgražajo nad čudnimi prsti tiste z rdeče preproge, češ kako si jih je dovolila pokazat (ta isti pa ma verjetno hudičevo nastrelane zobe v ustnih - pa kaj), daljni vzhod je še vedno čudaški in hladen, vsi se pritožujemo čez oba, edina, spola, ki sta sicer neponovljiva ter čudež narave, pa kljub temu dejstvu načenjata naše živce…

Vse nam gre tako na živce, toliko motečih je elementov v naši okolici, marsikaj in še več zelo pogrešamo, sploh pa smo postali tako samozavestni, modri….zdi se, da je to prvič v zgodovini človeštva, da se povprečje, vsak posameznik raje (ali vsak drugi) zaveda svoje edinstvenosti in plemenitosti, pomembnosti, da si je avtomatsko zadosten in dovršen, v bistvu sploh ne ve, zakaj živi, ima pa čas se spravjlati na stvari izzven sebe. Ne vem, če se je toliko zemljanov kdajkoli poprej v zgodovini počutilo tako samosvoje, samovšečne, inteligentne in down to earth, hkrati pa živelo tako kontradiktorno. Nekoč je bil Casanova, pa Napoleon in Haydn, Marie Curie, Orleanska in Boucheron. Ne verjamem, da so se oni iz dneva v dan in tako na glas spraševali kaj je smisel življenja.

Danes je pomembno vprašanje slavnih (le po čem?!?!) kaj menijo o “estetskih” operacijah…vsakič znova, kar ne nehajo. Kaj nam želijo sporočit? Kdo kroji naša merila dobrega in zares osebnega življenja, bomo pomirjeni in potešeni, če slišimo, da se sicer puhloglavi ter mnogi plitki smetanasti poslužujejo istih prepričanj kot mi…ali pa samo dajejo priložnosti, da kresnejo mimo po narejenih novodobnih zdravih vrednotah ter načelih, pa da se slastno zgražamo….hkrati pa priznamo, kakor radi jih vidimo razgaljene?!

Pa smo v odobju, ko smo se našli ter hkrati tako zelo zgubili….ogromno je talentov in prodornežev, masa nadebudnežev in FREELANCEROV. Toliko je ŠIKA in še več bede.

Vsak brani svoj položaj, ponavadi surovo neizprosno in namerno tekmovalno, pridobitniško…ker se bojijo izgubiti, kaj zamuditi, ker morajo biti opaženi in občudovani…
Primerjajo se…pridejo do točke, ko “uvidijo”, kako niso nikamor napredovali, polni zanosa po nabiranju znanja, spoznavanju sveta, iskanja užitkov v družabnih dogodkih, dokazovanja, si zaželijo biti kot sosedovi: stardoavna idila. Otrok, delo, žena, mož. Mir. Nič zahtevnega. Manj “če-jev”, manj depresij, manj zahtev in pričakovanj. Ampak spet to nismo mi….kaos.

In potem imaš obodbja, ko hočeš osmislit svoje življenje, da bi bil ponosen nase, da bi verjel sebi, si zaupal in vzravnano hodil, brez plahosti: si doborodelen, delaš fixacije na svojem telesu, več bereš, bolj poslušaš in greš na tečaj učenja tujega jezika. Kupiš fitnes napravo, povabiš enkrat prijatelje na večerjo, odločiš se za generalko - prevetriš stanovanje in kupiš nove blazine, preizkusiš se v petju, pokažeš joške, se vrneš k skrajnim naturalijam. Iščeš male senzacije, ker se ti zdijo upravičene, potrebne in življenjske.

Da se namenja toliko pozornosti vsak dan VSEM DRUGIM je bolano, največja bedastoča na tem svetu. Lezenje v rit na grd ali osladno prisiljen način. Hvaljenje brezpredmentno, plasiranje nečesa na piedstal in vsiljevanje njegove jako visoke vrednosti…
No, to zdaj mislim, tako goreče heh in jezljivo. Tako uporniško … da si mislim: vsega tega se lahko v trenutku rešim, ne rabim tega, se ne odzivam, boljše mi bo.

Če imaš pred sabo na izbiro dobro in slabo, vedno izberi dobro.

Če ti gre slabo, podoživljaj še slabše, da boš videl kaj dejansko imaš in zakaj si lahko srečen.

Če ti nekaj ne paše, tega občutka ne ignoriraj. Sprejmi ga in se tako odzovi, ampak z občutkom do drugih. Nihče te ne bo tako razumel, kot ti samega sebe.

Nehaj si lastit. Ne počuti se ogroženega. Vsak ima na koncu dneva svoje težave, vse je čez dan v maskah…tvoja sreča je neprimerljiva s srečo drugih.
Ne posplošuj.
Pa daj že poskušaj najt v vsakem slabem dobro.
Ne sramuj se. Sramuj se samo namernih, slabih dejanj.

…kako se zaj poučujem…kar nabirajo se ti velelniki…haha…paše…ker površinskost ti enkrat v življenju ziher načne živce in prične razjedat občutljivo človeško bit. Tiste, ki to ne doleti, pa škoda…mi je žal, da o tem ne morejo razmišljat.

Po dolgem času se na koncu pisanja ne počutim patetično.

In kdo je zares fin, kdo je ta, ki mu to iskreno priznavamo, ga hkrati zahrbtno ne obsojamo, temveč sprejmemo ter uživamo to finočo? kakšna je in kdaj? Je zlagana kot fantazme o drugih rečeh…je to spet nek namišljen ideal? Jo prepoznamo in iščemo samo v drugih, pri sebi pač nikoli ne, ker imamo občutek, da se nismo z njo rodili?
Ali pa si takšen, ko živiš dobro: misliš, delaš dobro, se vedeš in reagiraš dobro, si srčen in doborodelen, si poln modrosti in topline, poln vseh metafizičnih, duhovnih, vanzemaljskih dobrot, živiš skromno, preprosto…brez senzacij.