Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Imam čas, da načnem kako polemiko ali zakompliciram, tam kjer ni potrebe.
Na delovnem mestu je bolj ali manj neprijetna tišina, polovica jih je na dopustu, jaz se ravno ne utapljam v delu, zadnje dni sem obžalovala neudeležbo na Exitu in ja, ugotovila, da imam novejšega simaptičnega “sodelavca”, ki pa ima seveda, obvezno tist zlati ring na levi roki. Kak dolgčas :roll:  Pa kaj jim je!? A je res še vedno tako samouevno in pričakovano, da življenje teče po kasličnih tirnicah, katere je postavila družba z raznimi opozorilnimi tablami, kako se naj po njih fura?

Si res toliko moških…in…am, ja, tudi žensk želi družino? Torej otroka? Je res najpomembnejši cilj ustvariti “varno” področje (boja), kjer nujno posedujemo par človečkov, na katere se zapriseženo navežemo in se zaradi jih počutimo zares izpolnjeno?

Razumem brezpogojno ljubezen, ki je edina možna v relaciji do otroka. Verjetno da novo življenje, ki ga ženska ustvari, res nek nov smisel…pa vendar…koliko je ta reprodukcija smiselna za osebno srečnost in lastno življenje, ki je pomembnejše od kogarkoli. Ali pa ni no…in vidijo drugi večji smisel posvetiti naslednjih 20 let drugim, ker so zase že dovolj skrbeli…
Čeprav, imeti otrok in poročiti se tudi ni potrebno postavljati v soj žarometov. V bistvu zakaj delat iz tega dramo?! Ampak iz tega ponavadi sledijo razdori, ločitve, več negodovanja in teroriziranja, zares več skrbi in slabšanje psihofizičnega zdravja. Ok, vsaka stvar ima dobro in slabo plat…

Enkrat sred dogajanja na Lentu (nedavno nazaj), sma na koncu večera (bila je že noč, no) ostala le jaz in moj bivši sošolec. Posrečena kombinacija, saj se pred tem nisma družla. Zgleda, da sem v obdobju oživljanja t.i. prijateljstev iz gimnazijskih dni. Lepo.
No, in sma spila malce več piva, kot bi smela…pa je naneslo na debato polno neke melanholije, mičkenega obžalovanja, zamišljenih pogledov, seciranja obstoječega stanja, malo zgražanja in samokaznovanja, zaničevanja lastnega življenja…bolj ali manj zaskbrljenost nad tem, kjer sma midva in kje par najinih iz OŠ, ki so pri 25 “srčno vezani, poročeni, starši, delavni” in jim dejansko prav nič ne manjka.

V nekem pogledu imajo veliko manj sekirancije in več olajševalnih okoliščin, kot mladi najinega profila. Niso podlegli individualiazciji, sledijo tradicijonalnim vrednotam, hodijo vsako leto za teden dni na morje, pač delajo, morda ženkice še niti ne…ampak ok, delujejo zares pomirjeni s samim seboj. Šolanje so zaključili pri 18ih, takoj našli svojo ljubezen. Ne vzamejo si časa za globoka razmišljanja, ki bij jih po možnosti zapsihirala, kakor naju dva…niso kritični do družbe in posledično se manj zgražajo, manj napenjajo zaradi okolice.

Našli so se. Midva in nama podobni pa se še kar iščemo. Iščemo sebe, lastni smisel, identitete so podvržene “neverending” oblikovanju. Smo hudičevo svobodni, vendar izpostavljeni množičnim tveganjem. Nisma niti prepričana, kaj nama dejansko “pripada”, kaj bi “morala” zares narediti, kaj je bistveno…ni organizacije, ni trde zravnane hrbtenice. Še vedno upam, da je to prolazno in da bodo sweet golden 30-eta popolnoma osvežujoča in umirjena. Zares zrela in produktivna.

Sicer pa vsak je sam sebi že dovolj poseben in raznolik, zakaj bi posploševali in se primerjali? No, P odgovori, zakaj pa ne. V nekem pogledu bi tudi meni tak način življenja pasal, verjetno bi bil bolj srečen.
Pol sem se trudla tako gurujsko in modro ugovarjat, da ima vsak SVOJO biografijo, samo njej se mora posvetit in vedno lahko dela spremembe. Manj se mora obremenjevat s tem, kaj bi bilo, če ….ustvarjat čim več priložnosti za proakcijo ter napredek. Iskati drobne cvetke, ki te stalno izpolnjujejo, se sprostit od napetosti, ki jih seka v nas okolica, se otrest želje po samoti, ki ti v nekem trenutku obljublja mir - toda odločiti se za asocialne tipe reševanja problemov, ne vodi nikamor.

Midva lahko potujema in to nama lahko širi zavest. Midva lahko bolj tekoče spoznavama nove ljudi in si dopuščama, da naju navdihujejo nove vezi. Lahko se bolj posvetima branju in zahtevnejši zabavi…prihodnost ni determinirana, pravtako sedanjost ne. Vse JE, nič ni potrebno, da nama uide, kar nama več ali ogromno pomeni.

Potem se bo našla tudi ljubezen. Pomirjenost s samim seboj in s srečnostjo napolnjen človeček pa je seveda predpogoj za druga tuzemska mogoča čuda.

V bistvu imam v buči še sto drugih razmišljanj in mnenje; kolebam. Misel o družini še ni zrela, zato toliko “ampakov” in “čejev”. Očitno se mora vsak sam po svoje znajt v ljubezni, v delu, skozi sebe in druge. Ni recepta.

 Momentalno sem sicer v jako razigranem vzdušju, pa včeraj sem se spet napolnila z zagonom pri pisanju dipl. Po dolgem času sem si naredila agendo, cap-cap-cap, to danes, to jutri, da se imam malo v okvirih.
Do konc leta je vse še tako nekje v zraku, tako nič določeno, razen oktoberskega zagovora. Vse drugo je zavito v bubo in bo sproti počasi počilo. Glede na to je potemtakem res asburdno skrbet za čas čez 2 ali 3 leta, ki zanekrat še sploh ne obstajajo.

Poletje je…baje vlada vzdušje summer romance goin on :mrgreen:  Zdi se, da sem tud jaz padla “not”. Ena temu primerna…