Dogaja se
Torej, danes je dan, ko bom zaključila s pisanejm teoretičnega dela diplome. HURA. Ja no, ali pa tudi ne tako hiter hura. Potrebn je dodatek k poglavju ljubezni v sociološki optiki…pa še nekaj mičkenega o zakonskih zvezah. Demokratizacijo osebnega življenja in nekaj o romantični ljubezni je treba pretipkat na comp…nato sledi prb. 10 dni za oblikovanje, ker je text surovo napisan. Čaka me še veliki empirični, s 180 vprašalniki. Boožžeee, me zanima kolk bodo rezultati relevantni…
Dogajalo se je tudi včeraj zvečer v mestnem parku. Jaz in N. Ah…usoda hoče drugače.
Vedno drzna, ko so v igri oni, pri njemu pa ne morem, nimam srca…preveč tuhtam, preveč težkam, morda si nekaj želim, pa želja ni realna al kako. Ne vem, katera opcija je prava in zdrava. Pa smo se šetkali in malo fotkali temno okolico, problematizirali naša mlada življenja, ki imajo zaenkrat še veliko možnosti izbire…ugotavljali pomembnost odnosa s starši v okviru naših odločitev…In pol smo šli domov, mislila sem si “nič”. Bolje, da si nič ne mislim. Ko človek preveč misli, ne pride nikamor. Problem je pač ta, da preveč razumem, izbrat pa ne znam, ker me zavajajo sile hedonizma, raztresenosti, čustvovanja, surove realnosti … …
Pravi, da je človek trenutka. Zanimivo, delno se imam za takšno tudi jaz…pa sem hotela biti “ćovjek trenutka” prav včeraj, vendar sem se bala izida. S čim se moram obremenjevat 
In zadrževat, ker ne želim človeka spravit v še bolj zmeden položaj; jako sem sočutna. Tu ne želim reskirat…več. Jebiga, klinc gleda to. (tako sedaj govorim, morda pa me prihodnjič nekaj piči - vedno presenečamo sami sebe, ko si najmanj mislimo)
(baje sem zadnji mesec zelo prostaška in nič fina)
Včerajšnje nebo ob 22.30:
Tema…nekje proti desnemu kotu zgoraj bi se morala šajnat mala pikica, zvezda, pa ni moj fotič zmogljiv razločit drugo realnost 
Sicer sem včeraj, preden sem vstopila v hišo, ponovno postala in se zagledala v nebo. To je moje početje…že od nekdaj…prevzame me neskončnost, ki je tako ne morem zaobjeti, vem pa zanjo, kot ostali.
Popolnoma se vživim v črnino, v vesolje, v to, kar mi je nedosegljivo, je mogočno in obstaja…nekako me sprosti, in vse okoli se “izbriše”, da ne vidim cestne svetilke, ne drevesa, ne ograje, ne strehe…zagledanost tja gor tako pomirja, da ponehajo krči na območju pelvisa, zarad klinčeve menzote.
Tudi to je moja sreča 
dodajam za Mavrično in Barbi:
Delam si plan. Potrebno se bo aktivirat. Vključiti projekt reflexivnega jaza. Sem na tistem razpotju, skozi katero gre načeloma vsak…prinaša viharje, orkane, moj bo kar poimenovan Ana, Gustav naj ostane na drugi strani oceana. Nujno bo treba počistit podstrešje, ga podpolcat, osvežit, dodam kakšno novo opremo, da bo bolj funkcionalno. Postajam sam svoj mojster in kmalu se bom potisnila v mzrlo vodo.
Kot sma se nekaj malega pomenkovale s fatalko, si bo potrebno vzeti čas samo zase. Kdaj ne, če ne sedaj, ko se začuti potreba. Koliko krat pa je večina ljudi ozaveščenih, da morajo sebe vsakič znova pilit, oblikovat, dopolnjevat, odkrivat…mislim, nič se ne “mora”, ampak bolje je tako….da se ve, da se živi in ne životari.
Oooooooommmmmmmm
3.09.2008 @ 09:20
Slike si uspela naložit, bravo;
čeveljci, ulalala;
N. … nije jedini, znaš, ima još riba u moru … pa i strpljenje nešto znaći …
oooommmmmm pomaga, akcija tudi, mogoče celo boljše od čokolade
Mavrična pravi,
3.09.2008 @ 14:35
Ni se mi treba zamislit … doživljam ….
če ne bo Ljubljana pomagala, bo pa pohorski pisker pomagal
Anna pravi,
3.09.2008 @ 15:33
POHORSKI PISKER.POHORSKI PISKER.POHORSKI PISKER. - new mantra
3.09.2008 @ 16:28
Dodatek: njami….
Človek trenutka: hm…
Diploma: če nimaš teksta v krempljastih grabljicah cirilice, 3 dni vrh glave za urejat, pol pa za 7 dni na urlaub raztegovat trenutke…
Anna pravi,
3.09.2008 @ 17:38
barbi..nimam občutka, kolk mi bo vzelo urejanje
Me veseli, da si tak optimist, ti zaupam 
človek trenutka…s tem je mišljeno, da delaš vse po momentalnih občutkih, si morda impulziven, daš prednost momentalnim “težnjam” glede na okoliščine… ko te nekaj prešine ali piči, to narediš
In jaz bi ga morala po teh pravilih recimo naskočit 
Pa ga nisem.
3.09.2008 @ 18:24
Sem razumela, ampak me ti nisi , impulzivc pač.
Predlog se je nanašal na to, da ustaviš žogico in ga pustiš za par momentov sredi ničega.
Zakaj pa pravzaprav ne bi igrala po tvojih pravilih? Začela sta že tako
Ženske smo res ubožice… vse naredimo, da se sploh igrajo z nami
Mavrična pravi,
3.09.2008 @ 23:04
pa saj verjetno valjda ziher morebiti čutiš in opaziš znake pri njemu. Če je ohlajen, ker je zanj vse mimo, pa si mu postala prijateljica, ali je samo na cajte vroč, ker si mu prijateljica, ki bi jo lahko porabil, če bo kriza, ali mi je vseeno, pa pač nima druge družbe, pa si ti dobra ….
na osnovi tega si postavi cilj, potem pa izberi pravo strategijo, pa do konca, do cilja.
Mavrična pravi,
3.09.2008 @ 23:06
tam mora bit .. ali mu je vseeno …. ne: ali mi je vseeno ….
4.09.2008 @ 12:27
Jao, po eni strani naj ne bi bila pogreta župa več dobra,
po drugi pa je uležano vino najboljše.
Nič, probat je treba.
Pohorski lonec je dost pomenljiva prilika
Anna pravi,
4.09.2008 @ 16:22
Danes iščem dobre razloge, da se ne pahnem v vanzemaljsko obžalovanje mojega “neodhoda” na Bregovića
:( Kar vrgla bi se na tla in začela jokati. (še vedno straši naokoli menzota)
Tega si ne odpustim…
ta z vinom pa je …všečna. nič, bomo probali. heh.
zaj pa grem na pojstlo…in z glavo v poušter tulit.
4.09.2008 @ 21:04
Anna, ne tuli … jaz bi rada na drugem koncu mesta spala. Cel teden že delam tudi pozno zvečer (odljubljanje = terapija z delom), danes pa je končno čas za spanje.
za pisker, se bova obe jokali zraven.
Lahko mi pa jutri prideš pomagat čebulo rezat
anna pravi,
4.09.2008 @ 22:58
sem že nehala
ker:
grem na “Gorile” jutri…samo pomembno je, da se bo nekaj dogajalo. Moram se končno počutit del skupnosti
pol v soboto zjutraj pride bratranec iz Črne gore s svojo žensko rokometno ekipo , zvečer pa tvoj Pohorski in druščina
ne boma se jokale hehe, kr sem jutri ob pol 8 že v metropoli.
Če bere to kakšn Ljubljančan, samo obveščam: ZA SONCE SE MENI ZAHVALITE
smo na vezi, ženšče
anna pravi,
4.09.2008 @ 22:59
aja, a bomo blogarji kolektivno smrdali v soboto…v naravi
(čebula in tak…)