Popolnoma normalni kaos

Lepa reč…zdi se, da bom, ko se poleže moj kaos pri zaključevanju diplomske naloge, zanimive rezultate predstavila kar na blogu in naj se debate pol razvijejo.
No, in zasledim članek na Siol.net glede monogamnosti in njenega pomena pri Britancih, pa mi je misel takoj naneslo na eno izmed mojih trditev, s katero so anketiranci lahko dogovorili: se popolnoma strinjam, se strinjam, niti – niti, se ne strinjam, se popolnoma ne strinjam.

Trditev se glasi: Monogamija ni edina možna izbira za dober partnerski odnos.

Rezultati:
…………………………………Frequency Percent
Popolnoma se strinjam…………17………….14,3
Se strinjam………………………39………….32,8
Niti-niti…………………………..17…………..14,3
Se ne strinjam…………………..26…………..21,8
Popolnoma se ne strinjam……..20…………..16
Total……………………………..119…………100,0

Dodaten komentar pa podam kasneje….mudi se mi z analizo ostalih tabel…

*** dodajam sledeče za v razmislek ali spoznanje :

Hitzler in Honer (1994) z izrazom »brkljarije« pojasnjujeta eksistenco individuuma, ki vpliva na vedno bolj pogoste kaotične življenjske stile, kjer se posameznik konstantno skuša v novih socialnih vlogah. Pri tem ne gre za proces konstrukcije, temveč predvsem posnemanje raznih modnih trendov, ki se dotikajo načina kako živeti nek življenjski stil le za določen čas. Te stilske brkljarije nimajo namena globlje segati v subjekt, njihova narava je predvsem živahna ter inovativna; namen je predvsem uresničevati hipne fantazme o samorealizaciji (Ule, 2000, str. 283).

Kot mi je že od samih začetkov znano, mi ni v navadi, da pišem o kakšnih aktualnih cvetkah, ki se tičejo bolj ali manj širše javnosti…Ampak tale današnji “happenning” ti da pač mislit in zaveš se, kako je svet, s svojimi umetno ustvarejnimi družbenim redi in njihovimi raznoraznimi “vrhovniki”, ki se nikol ne spustijo v dolino niti za mesec dni, tudi jako bedn.
Torej nekoč so bili podložniki in glavarji, carji in sužnji, kralji in kraljice in bil je čas, ko se je na eni strani usmiljeno, prisiljeno živelo, na drugi pa basalo in redilo ter ukazovalo in izkoriščalo – neusmiljeno. Saj danes nismo popolnoma daleč od tega, le to je, da imamo možnost reči: I don’t give a shit in celo pljuneš lahko po tleh, na blog napišeš, kdo je neumen in primitiven, kdo dela krivico in kdo ima bolj prav…

Mediji bi lahko bili čisti frajerji. Mediji bi lahko bili osvežilni, gore premikajoči, originalni, uporniški, kritični in pozitivno vzpodbujevalni, nedestruktivni in nezavajajoči, in vse tisto, kar je pokvarjena smetana za množice predvsem ubogega vodljivega naroda, bi lahko razkosali ter pokazali kako ničvredno je….vendar NE. Dogaja se vse prej, kot to….dogaja se zeeeh klasika, kjer se eden do drugega ponavljajo in štancajo na enak način o tej vrli gospe iz Otoka, recimo.
Višek (ne)človeškosti se mi zdi, da se DANES!, v 21.stol., gremo take ceremonije, ki za sabo nosijo en kup balasta, tragikomike, sramote, nesmisla, degradacije in hinavščine. Take igrice bi se jaz šla z otroci na dan Pusta ali na kak drugi tematski, interaktivni dan, ko bi spoznavali zgodovino in njene razne poteke…pa bi si dajali gor rokavičke in frake in klobuke in knjigo bi nosli na glavi…pa klanjali bi se in čakali na povode visočanstev….igrali bi se igre vlog ter se poskušali vživeti v vse dobro in slabo tedanjega časa, ko si je človeštvo privoščlo kraljevine in cesarstva…

DANES je marsikaj obstalo. Ta ženska namreč ….ki mi sicer ni zoprna…je postala središče slovenskega vesoljstva. Ne razumem v čem je čar in pomembnost celotnega protokola in dogodka. In kako si vsi možni mediji manejo roke ob dolgih spisih in morebitnih skrivnostnih ugibanjih ter vročih VI novičkah, v vednosti, da bodo ostali “nemedijski” to pograbli, hlastali in si širili nova znanja ter ostali sveži s spremljanjem tovrstnih dogajanj.
Sedaj se marsikateri delavec joče in obupava…ker je bil ali še bo odpuščen…ker ne dela po novem več ob petkih in ker ne ve, kako bo odplačeval osnovne položnice, kaj šele kredite v naslednjih mesecih…hkrati pa se porablja denar in ustvarja ugodje za plehkost, površinskost in koristoljubne odnose tistih, ki vodijo. Jebe se njim v bistvu za spremembe. Saj bo tudi gospa iz Anglije pozabljena čez par dni…ampak kaj ko bi naredili en tak šou koristen za naše državljane, tiste, ki so potrebni pomoči in pozitivnih korenitih sprememb…?!?!
Nekje sem zasledila da g. Janković ni bil del tega živ-žava. Srčno upam, da je razlog zdrav razum in ne kakšna druga neprestavljiva obveznost.

“In ljudje ji bodo lahko na prešercu pomahali….ter jo pozdravili…” NE, če bi eni bili po naključju tedaj tam in bi to opazili, bi koj preusmerili pozornost v prelepo sonce, se zleknili nazaj na klop in se prepustili žarkom, da nas objemajo…

In sedaj k tistim resnim zadevam, ki se mene tičejo neposredno. Sledi vprašanje, ki ima zares svojo težo in kar kipi od … zaskrbljenosti: KAJ JE IN KAJ ŠELE BO S TEMI OTROCI V OŠ?

Niti slučajno nočem slišat naštevanja dobre strani te moje profesije, ker je so far ni take, ki bi imela svojo težo. In niti slučajno nočem več od nikogar (prepotnetnih nevednežev) slišat, da gre učiteljem dobro in da je njihov poklic več kot lahkoten in neprimerljiv s kakšnim doktorskim npr.
Končno sem padla v sistem…na lastni koži čutim “živost” notranjega dogajanja, sem v zakulisju in sem tudi na odru. To, kar spoznavam, doživljam je seveda za spoznanje odlično, hkrati pa me žalosti, ker me je dejansko odvrnilo od opravljanja tega poklica v daljni prihodnosti. Z bližnjo se bom na tem področju še spoprijela, ampak NO, thx for anykind of stress like this, ker hočem ostat človeška, prijetna, vesela, zadovoljna persona, in niti pod točko razno si ne bom dopustila, da me neko tako okolje, ki ga sicer polnijo “mila” bitja, spreobrne v vanzemaljsko nevrotično in depresivno razvalino. Ker te posrka vase in NE, ne pomaga upiranje ali ubiranje nekih extra novih odrešilnih poti…

Dajmo opisat “to vrsto” ljudi iz povsem surovega vidika…torej ne mislimo sedaj KDO JE KRIV za to, kar so…
Otrok v šoli, prva in druga triada:

* prvič je treba kaj takega brat z zelo širokim srcem in razumevanjem, brez kakršnekoli naperjenosti, stereotipnosti, obremenjenosti in napadalnosti…da bi občutil resničnost te pripovedi
* moje delo obsega VARSTVO
* VARSTVO ima svoj potek dela in ni enak poučevanju, ki ga izvaja prof. razrednega pouka
* varstvo imam ob 5.45 pa on 7.15 in OPB = podaljšano bivanje (po pouku do 16.h)
* jasno je, da se otroci drugače vedejo v času “resnega pouka” in v času varstva
* toda VARSTVO ne pomeni igralnice, varstvo je nekje v drugem, tretjem planu svojevrstna igralnica, ki pa ima tudi določena pravila
* naslednje dejstvo je, da ni več izjem (to skorajda velja na vseh področjih naših življenj po novem), kar pomeni, da beseda VEČINA pomeni VEČINO, več kot 50% od celote
* vsak sledeč opis zajema deco brez izjem od 1. – 5. razreda

* večina otrok nima v sebi več pravega otroškega duha, to so popolnoma kaotična bitja, brez repa in glave (ob tem ko to tako pišem, še vedno v sebi gojim ljubezen in naklonjenost do njih), ti otroci nimajo KANČKA OBČUTKA za okolico in sočloveka, nimajo razvitih najbolj osnovnih manir in nujno potrebnih socialnih veščin primerne njihovi starosti. Ti otroci izkazujejo v večini popolno nezanimanje za otroške dejavnosti (pravljice, družabne igre, petje, gledanje lutkovne predstave itd itd) je zanje ŠPANSKA VAS, TOTAAAAALNO BREZVEZE IN TEČNO. Večina je ZASVOJENA Z RAČUNALNIKOM, IGRICAMI ZGOLJ na računalniku, z REBELDE ter OBREMENJENA in ZASIPANA do vratu s športnimi aktivnostmi, do katerih nimajo nobenega odnosa, ker jih je preveč in ker so jih starši v to prisili, da bi bili “čim bolj dejavni in v pravo smer usmerjeni”.

* večina otrok nima v zavesti opredeljeno razliko med šolskim in domačim okoljem.
* oni lahko TIKAJO in kličejo učitelja po imenu
* zaenkrat je očividno tako, da večino ne moreš motivirat na kompleksen, pozitiven, nemanipluatorski način
* ti otroci se ti REŽIJO v obraz, prekrižajo roke, SOVRAŽNO gledajo v oči, PLANEJO V JOK IN HISTERIČNI napad, rečejo JASNO IN GLASNO NE neglede na vrsto prošnje ali ukaza, zagrozijo ti ali/in ozmerjajo
* v vsakodnevnem poteku je celo tako, da ti “napovejo”, kako ti bodo žarnico stisnili v rit, da tega in onega niso navajeni na tak način, da jim njihovi starši tega ne dovolijo, da je on učitelj boljši (ker seveda ne mrdne ob kakršnem koli nemiru), da SE JIM NE DA itd itd.
* tem otrokom ne zaleže vsakodmnevni umirjen pogovor na slikovit način, ki vsebuje modrosti in opozorila v njihovo dobro. Ne pomaga jim vodenje, ker je onemogočeno
* ti otroci so prišli na tisti nivo z zavestjo, ko zavestno nočejo akspetirat nikakršnega reda in pravil, novih znanj. To bi morali opazovat, da bi razumeli…Gledajo te v oči, eni mirno in “kao” zaprepadeno, drugi ti jasno vmes zavija z očmi, ali se odplazi v kot ali se spakuje (to ni podobno otroškemu igrivemu spontanemu spakovanju) ….v naslednjih 5min nastane KAOS. TA KAOS JE UBIJALSKE NARAVE. Kaj to pomeni, kako to zgleda:
* kaos ki se dogaja iz dneva v dan, iz ure v uro zajema PREDVSEM NASILJE. Torej, starši, OTROCI ne samo da se besedno intenzivno nenehno zmerjajo (od 1.razreda dalje s “ciganka, bosanka, grdosa, kičkugla” – glede na narodnost, zunanji izgled….), ampak se MLATIJO, davijo, grizejo, nevarno porivajo, špukajo, lasajo, spotikajo (po stopnicah), udarjajo…NJIM JE TUJA BESEDA SOŽITJE, MIR, DOBRO … prikazano na njim primeren način. Toliko otrok je POLNIH AGRESIJE, da je to skorajd težko opazovat, torej NADZOR PA JE POPOLNOMA NEMOGOČ. Nekdo se mora presneto grdo hecat, ko reče, da je treba s takimi otroki znati ter jih obvladat….to NI MOGOČE (zakaj ne, kasneje ali drugič)
* ti otroci prihajajo iz družin, kjer vlada nasilje ( od A do Ž) – TEGA JE VSAK DAN VEDNO VEČ. Kako vem zagotovo? VAŠI OTROCI MI TO POVEDO….na 100 in 1 način.
* ob vsem tem naj vmes navržem, da se to dogaja recimo učiteljem, ki ne samo, da se trudijo z otrokom, ampak so nadobudni, optimisti, z raznoraznimi prijemi, poskušajo biti holističen, pa ne pridejo niti do 3.koraka, to se dogaja učiteljem, ki ne rjovejo na deco, ki je ne pošiljajo v kot ali pred razred, ki ne grozijo…
* ti otroci v neki luči izgledajo brezkompromisni vladarji, ki jim prav nihče nič ne more (razen starš), večkrat delujejo že prav strašljivo, namreč kolikor hočeš in se trudiš prigovarjat, da so v nekih pogledih še “tabula rasa”, prilagodljivi, vodljivi, voljni za spremembe in odprti za nova znanja, dobiš nazaj neprijetno resnico…
* učitelj pri takih otrokih ni zmožen VZGAJATI. Učitelj je vred z otroki del začaranega kroga. Kaj to pomeni, vsak ve, ki se vsaj malo spozna na to vrsto poklica
* ti otroci nimajo nobenega rešpekta in odnosa do materiala, neke lastnine, okolja. Torej NIMAJO. PIKA. 365 dni v letu delaš na tem, vzameš v zakup, da jim je treba večkrat povedat, razložit itd., ampak do njih to ne pride, se ne usede, ne usvoji…ti otroci so razpuščeni. POPOLNOMA
* to, kar meni starš kvasi (tedaj kvasijo, da z vso pomembnostjo in pevzetnostjo), da DOMA NI TAK in da je v nekem drugem okolju povsem drugačen, je seveda dal dreku focn in si meče pesek v oči. NOČE verjet in sprejet, da je njegov otrok preprosto rečeno mini monstrum, s katerim se ne da v šoli počet NIČ šolskega.
* večina teh otrok čuti, se zaveda protekcije iz domačega okolja ali pa so tisti, ki pridejo iz takih družin, kjer niso deležni kančka pozornosti, pa v šoli izkazujejo svoja boga stanja na druge težke načine in so popolnoma zaprti za omehčanje

Ob vsem tem se postavlja vprašanje: kdo je tu bolj nor? Vred z mano, je kar nekaj, ne pa veliko, učiteljev, ki bi radi naredili to in ono, organizirali tako in tako, povzdignili glas in povedali svoj vidik, pokazali zgroženost in kruto realnost…ampak zaenkrat zgleda, da res nima nobenega smisla. Še tako vztrajna, ko sem z mislimi in namerami, me kolegice toplo opozorijo, kaj vse me lahko čaka…in kaj se dogaja…
Luknje so vsepovsod…vendar so GLAVNI PROBLEM STARŠI. Najraje bi dala poziv, naj se OMEJI ROJEVANJE OTROK, ker vsak drug človek, par dokazuje, da nima pojma o starševstvu in o zdravih, še količkaj uravnovešenih vrednotah ter vzgojnih stilih. To se naštepa ubogo novo življenje in se ga pahne v gnoj, da se v njem sam kopa in nabira trdvraten smrad…

* preveč je vsega za povedat v enem postu, zato še samo en bežen skok v sledeče:
* PRIČAKOVANJA STARŠEV Heh Zresnite se, spustite se na realna tla, dopustite si prisluhniti in bodite ISKRENI, POŠTENI IN NEPRISTRANSKI
* “Ampak saj vi vesteeeeee…vsak starš bo branil svojega otroka in mu želel najboljšeee” – Pa kdo je tu nor, se še enkrat sprašujem. Ko vidiš, kam seže nekogaršnjo razmišljanje in stališča, uvidiš, da niti začet ne moreš s predstavitvijo pomembnih vidikov in resnic o njihovih otrokih, ko so v okvirih šole…
* Šola za starše: nisem še spoznala vsebine, moram jo, da lahko sodim o njej…ampak po pričanjih učiteljev le-to obiskujejo predvsem tisti, ki jim to v prvem planu ni nujno
* Toliko je že bilo govora do sedaj o problematičnih otrokih in njihovem nasilju…pa še peščica njihovih najbližnjih ni dobila AHA efekta, doživela spoznanja, da je nekje nekaj zelo narobe in bo potrebno ukrepat
* večina staršev (ja tista večina) ni pripravljena sodelovat, ker se dogaja efekt “začaranega kroga” – splošno neopredeljeno ali slabo argumentirano ali tudi večkrat neupravičeno nezadovoljstvo s tistimi organi, sistemi in poteki, ki se njih ne tičejo neposredno in končn rezultat je, da DVIGNEJO ROKE IN TE POŠLJEJO SE SOLIT ALI TE TOŽIJO (dobesedno – kaj se dogaja…ko bi vedeli….dobesedno grozljivke) ali ostanejo NEMI

Če bi vsak vsaj približno enako močno, v nekem skupnem zamahu “počistil pred svojim pragom”, obrnil sistem na glavo in začrtal povsem nove ukrepe in pristope – potem bi bilo marsikaj mogoče. Potem tudi učitelj ne bi več izgledal kot kup jamrjajoče gmote, ki zgleda, kot da se samo pritožuje…Ta stres, ki ne potrebuje znanstvenega dokaza, da je med prvimi tremi vseh možnih poklicev, ker je več kot očitno, da je abnormaln, bi se moral razpolovit, ker učitelj NI ZMOŽEN bemumast spravit sebe v ravnovesje in izvajat svojega poslanstva v takem okolju, pod takimi pogoji…

* ob vsem tem mi je strašno neprijetno in neugodno spoznanje, kaj se dogaja z učitejskimi plačami v OŠ – od kdaj so tovrstne plače tako podvržene nenadnim, nonšalatnim spremembam?!?! Nihanjem in zniževanju!?!?! Komu na čast!?!
* kr nekaj – se temu reče
* seveda bom poprijela še za druge aktivnosti in drug poklic…ker lahko izbiram koncu koncev, le očitno je, da bom glede na stanje v zaspolovanju morala ostati vztrajna, borbena in iznajdljiva…Namreč v učiteljskem poklicu v teh časih ni več TEHTNIH RAZLOGOV, da bi ostal in kolkrtolko užival
* pustimo tiste cvetke, kjer učitelj dobi od vesolja odposlane zlate duše in starše, s katerimi celo hodijo na kofetkanje po govorilnih urah – na to ne računam, žal…Dokler pa bom v tem okolišu, se bom res trudla ustvarjat okoliščine, kjer bomo IN JAZ IN OTROCI poskušali obdržat mneko stopnjo normalnosti

Hmmm…toliko misli in povsem neodvečna, nenadležna lenoba za ubeseditev vsega, kar je bilo na novo podoživeto…

Navdušena sem nad mojo mnogočutnostjo In nad močjo podoživljanja.
In všeč mi je, da končno vplivam.
Hvala življenju za njegove lepote.
Kako je to posrečeno: zdaj lahko razmišljam o lepem in se navdušujem nad lepim in hvalim ter poveličujem lepoto…ker pač ni prostora za nasprotje temu. Končno je nastopil čas, ko se lahko predajam trenutkom, kjer prevladuje ugodje ter dobro počutje.
Zadovoljna sem.

Yann Tiersen LJUDJE! Poiščite njegovo glasbo …vse njegove albume…takoj na MP3 in glasbena poslastica je zagotovljena, poleg tega pa vsa vznesenost v dušici in srčiki.

Rob Dougan pa je moj nov favorit. Mljask.
Tuškanje…

Zadnje tedne sem preživljala stresno obdobje. Ja, ustvarjala sem ga sama (nič novega), ker sem okoliščine in dogodke sprejemala, interpretirala na moj klasičen način. Ko ozavestim to počutje in obnašanje, si grem strašno na živce, zdim se sama sebi tuja, kot, da ni moje poslanstvo na tem planetu, da sem tudi takšna…prevečkrat. Nisem niti iskala poti, da bi spremenila klimo okoli sebe, v sebi…prepustila sem se gnilim mislim in nekemu revnemu brezupu, jamrariji. Kako patetično, nepotrebno.
Hvala sebi…vsakič se izkopljem ven, ker pač znam Ni me težko spravit ven iz mizerije, ki seveda ni tragične narave. Moja občutljivost za lepo in dobro je abnormalno visoka, le objeta moram bit s tem in stanja se hitro zgladijo, uravnovesijo, kadar se prepustim vplivati od dobrih ljudi ter glasbe.
Ko sedaj podoživljam trenutke sproščenosti, širjenja nekega blagostanja po telesu, ko iz sekunde v sekundo “mislim” navzgor neobremenjeno, pozitivno, svet vidim nenadoma nekompliciran. Poleg tega sem na novo srečna, zaradi njega. Ker pač tako je…simple…ko se zgodi, je vsakemu lepo. Več kot lepo…je motivacija, je razlog za zadovoljstvo, je sprememba, povzročitelj, vžigalica, ki zaradi tega, kar je, povzroča v meni blagostanje. Kako dolgo bo to trajalo, nihče ne ve….želim si samo, da traja.

Baje ni dobro biti tako zelo vznesen, navdušen, občudujoč, poželjiv…Kako lahko se sploh meri, kaj je dobro in kako bi moralo biti. Čustvom in občutenjem se ne sodi, so čisti produkt narave. Kakršna koli so, neglede na jakost, so v človeku in on jih živi, podoživlja brez ovir, brez lastne cenzure, načel… Neglede na to, kam lahko vodijo, kaj vse lahko povzročijo…v občutenjih nisem toga, ne pristranska, niti ne tlačim, le organizirat jih moram heh, da po nepotrebnem ne oslepim za druge pomembne vidike intimnosti…

Toliko izrečenega na tak način, kot je bilo do sedaj, še nisem doživela. Kaj vse obstaja…kaj vse je lahko in mnogi od tega niti približno ne doživijo. Kaj vse je lahko človek, moški Navdihujoče in predvsem razveseljujoče je na novo podirat stara “prepričanja” oz. prejšnje izkušnje zrahljat v določenih pogledih odnosov med spoloma.
Spremljat potek, ki je sinhron ali se kako drugače dopolnjuje…ko je eden od dveh povod in drugemu ni težko slediti ali razumeti. Ko se proizvaja smeh in iz življenja spleta komičnost. Postopno odpiranje, razkrivanje, spoznavanja. Kaj vse še je in je skrito…kako bo doživeto ob znovičnem spoznanju, interpetacije in povezovanje z lastnimi miselnimi vzorci…spopad…všečnosti, nevščenosti…Ukvarjanje na novo z izključno nekom, usmerjeno k eni osebi je taka všečna dejavnost, polna, dodatno vznemirja in igra vlogo začinke v vsakdanu, v meni.

Ob vsem, kar sestavlja moje življenje, je postal nov del. Ni moja mimobežnica…kako dolgo bo ta del, del sestavljanke, se ne ukvarjam, ker seveda nima smisla in ker nihče ne mora vedet nič zagotovo. Seveda pa nezavedno težim k temu, da bi se odnos vsakič malo bolj konkretiziral…brez prisile, vendar po naravnih potekih, ker želja je in ostaja. Ko se v nekaj podaš, veš, kaj si želiš ter glede na vrsto želje deluješ…
Vsakič se manj bojim. Bojim, da bi lahko sploh bilo kaj napačno ali narobe. Če vlada iskrenost (ta pojem se tretira tako znaveličano, osladno in površinsko), neglede na končni izid, sploh več ni nujno, da bi se človek počutil zagrenjenega, ožaloščenega ali prizadetega. Pač umetnost se je spopada s tem in razumet naravo intimnosti. Ne samo past v nekaj, ampak razumet tudi razplete, jih povezat z življenjskostjo…

Zanimivo je znova in z drugačnimi očmi opazovat navajanje na osebo, ki je prej nisi poznal…tam nekje je živela, obstajala, delovala in sedaj imaš možnost spremljat jo v vseh teh pogledih, jo podoživljat in spoznavat kdo je. Iskanje zaupanja, ki samoumevno sovpada z vpostavljanjem intimnega odnosa, je dolgotrajno. Nekje med prvim moraš verjet v človeka, po tem, ko si dobil feedback za tiste “stvari”, ki te osebno pomirjajo in so ti merilo za potencialno zaupanje. Povezuješ vse reakcije, izrečene misli, nagibe in poteke, namere in načine interakcije v ondosu do sebe in v odnosu do njega samega. Zdi se mi, da je to umetnost ženske heh, njena spoosbnost, naravno dana, da “snema” celoten potek, ga spoznava, analizira, interpretira. To ji je potrebno, pomembno. Drugače ne gre. Vprašanje, kdo da celotnemu odnosu prav ta pomen – ali ona sama ali le oba enako močno. Pač vsak na svoj način. Verjetno moški s tem, ko zna sodelovati.

Tokrat je moj vidik tega, kar se mi dogaja zares drugačen. On je “kriv” heh, povzročil je, da razmišljam izzven mojega kalupa, da upočasnim tempo, da ni impulzivnosti, ki bi lahko škodovala. Ker, če se že menimo o tem in če mislimo tako…gre res za proces. Pustimo procesu, da opravlja svojo nalogo, tako kot mora…slediš in greš iz enga koraka v drugega. Definiranje odnosa je klasika, ponavadi uničuje, oteži misli in vzbuja pričakovanja, neupravičena predvsem. In ko si tako sproščen, ko sta takšna oba, neobremenjena, stvari potekajo veliko bolj zaupljivo, lahkotno, prijetno, obetavno. Ni napetosti, zmede, ni poustvarjanja ČE-jev, AMPAK-ov, KO BI LE-jev, ni MORA SE-jev ipd. Pustimo to za zdaj, da sem jaz tista, ki rabi čas…za korenitejše spremembe na področju intimnosti…ampak to je in delam na sebi, da ne bi uničevala ter obremenjevala ne sebe, ne njega, ne kogarkoli drugega (in on mi, nevedno, pri tem pomaga).

Torej sma. Vse je. Teče. Sodelujema. Ni rukzakanja, ni bedastoč.
Poleg tega ni to eno in edino. Živima še drugo.
Ni planiranja. Usoda že ve (ta je predvsem moja ).
In, seveda si želim do nadaljnega le in samo tega z Iškega

Ob vsem tem dogajanju, še vedno osvežujočem in vsestransko divjem, komplexnem in vznemirljivem se odvija počasi konec z diplomsko. Bo. Še vedno je bilo. Pri meni pač tako, pri drugih drugače. Otresam se primerjav in trudim biti sama sebi motivator. In cilj je, da še to leto premaknem rit v središče. Da že končno postavim sebe v drugo okolje, doživim še nedoživeto in se morda najdem…ali pa tudi ne. Navdušenje in želja ostajata tudi pri tem, tam imam dobre znance in kolege ki jih strašno pogrešam in so razlog za to spremembo. Sploh ne vem, če to vedo… Poleg njih, pa…si na novo želim središča še zaradi nečesa drugega…obviously. Bližine…

Siolov članek o slovenskem potapljaču, ki ga je napadla, da se previdno izrazim: neka morska žival (še ne vedo, katera), je seveda prejel tudi komentarje naših vrlih slovenskih person. In komentarji na 24ur.com in tule so srce parajoči. Ko jih prebiram, si mislim: “Le kam sega zahodnjaška, civilizirana pamet?” In kdo je še danes sploh human in uravnovešen.
Potem pa naletim na komenatr t.i. direktnega:

Kako ste lahko tako cinično bedni …. kaj je sploh važno, ali ga je napadla girica ali pa Predator? Sreča, da je z njim vse O.K., to je najpomembnejše. Zdaj pa le čakam kakšne lobotomizirane pametnjakoviče, ki bodo za vse skupaj spet obtožili Kučana, pa Tita, Franca Jožefa, neandertalca izpod Olševe pa še koga …

Sprostil se mi je spontan nasmeh, in zbudil stud do vseh onih in njim podobnih, ki so proti lastni vrsti tako negativno in primitivno naperjeni, vsak dan z vedno več komplexi, dosmrtni nergači, prevzetni puhloglavci, neotesanci…ah…koliko opisnikov se najde zanje in Direktni je to tako lepo, v nulo zadel…Še obstajajo dobri ljudje.

Podpišem se pod quote Anais Nin, ki pravi, da je človek, ampak first of all woman Že dva dni me navdaja misel o meni… kot bitju ženskega spola (to se sliši tako ooohhhaaahh zasanjano in morda napoveduje umetelno modrovanje. Wrong. Čist sem na izi, zadnje čase sploh) K temu me je privedlo nekaj dogodkov v zadnjih tednih. In brco v rito dal sledeč, danes prvič viden, video:

Tako mi “naprej prihajajo” tiste tipične ideje, besedne zveze in zgodovinske persone, ki predstavljajo začetke in konce z žensko.
Girl power.
Biološka moč ženske.
Feminizem. Posrečen.
Emancipacija. Entuziastična, borbena, sizifova, nadebudna, včasih groteskna.
Milina, ženska lepota, gracioznost, fatalnost, seksapil.
Materinskost. Multitasking human being.
Vztrajna, predana ali ležerna, melanholična, poduhovljena, razumevajoča, komplicirana, kompleksna. Odurna, ranljiva, prevzetna ali krvoločna.
Polna nasprotij.
Z močnim make-upom, čista vsega, z mrežastimi nogavicami, v đinsu ali halji, bosa, s štikli.

Kaj vse je…kaj vse misli, da bi morala biti…koliko se zaveda svoje pojavnosti in narave…kaj jo sili k temu, da tako prezentira ženskost…zakaj je lahko tako življenjska…možata…tiranska…amazonska…krhka…precizna…? Pač, je. Vse to JE. Je ona, je del nje, ždi v njej, je seme ali že biljka.

Poslušam se od Iškega dalje. Vse kar mislim in čutim velja za tukaj in zdaj. Učim se ne misliti na prihodnost in na tisto, kar ne obstaja. To kar sem sedaj, ponovno…ali pa morda prvič zares…me čist prijetno draži. Iz dneva v dan. Mirovalo je, sedaj je spet oživelo: milina, tenkočutnost, razumevanje, dajanje, najbolj subtilni deli komunicirajo. Opazujem se. Grajam, preizkušam. Ponovno se uvajam. In sprašujem, če kot ženska delujem pravilno. Če sem upravičena vsega, kar me veže na okolico. Moje vedenje, je upravičeno? Je lahko takšno…prosto po sebi in ne bo škodovalo? Se razume, da je ženstveno in moje? Sem lahko še bolj razumljiva in ženstvena…? Kaj še lahko dam iz sebe, česa še ne poznam, kolikokrat lahko zašibim kolena…

Potem je tu povsem osebni faktor, ki nima neposredne povezave z biti ženska 1st of all. Preseganje sebe je umetnost. TO je umetnost. PRAVA umetnost. Povod so prav drugi…zrcalo. Povod je on, tokrat. Koliko sem si všeč v odnosu z njim in ostalimi? Ko se zavem in želim ohranit tisto sebe. In zakaj hudiča..od kod potreba, nagon po temu, da se tako sprašujem in bezljam v neke globočine in izvijam tam, kjer je mirna gladina?! heh

Ostajam pač ženska z vsemi narejanji in spontanostjo. Kljub sračkalicam si dajem priznanje ženstvenosti. Zdaj sem v fazi ko lebdim nad tlemi…človeško, šele nato ženstveno. Sedaj sem med drugim jako ekspresivna in impulzivna. Rečem jebiga, tako čutim, tako mora bit. In vsi moji poteki kontrirajo v temeljih zahodnnjaškim kulturnim vzorcem, odnosnim trendom. Ne morem iz svoje kože. Pokažem vsakič sredinca vsem priročnikom. Reskiram. Po sebi. In še vedno si mislim, da ne delam nič narobe. Ženska sem, iz tega sledi, da si dopuščam početi, se odločati in misliti po sebi, čeprav se dogaja da me moja civiliziranost zjebčka. Ampak ne, ne da se mi opravičevat. Sebi. Ker se vse dogaja, tako kot se mora.
Morda gojim mičkeno zamero, ker ne Živim v vseh pogledih. Kaj to pomeni, vem samo jaz. Imam težko nalogo. Spremeniti nekaj, kar se spremeniti da. Imam povod, motivacijo in dobre razloge. Kljub navideznem pesimizmu in nihajočim razpoloženjem, se veselim. Ker preprosto vem, da nič ni determinirano. Tudi ženstvenost se spreminja…naj se jača. Tako se bomo ‘meli še raje