Popolnoma normalni kaos

Bilo je extradivjeohsplohsuperduper rolerkoustersko dogajanje. To leto sem dokaj zares Živela.

Čeprav se mi, roko na srce, ne da pisat (bi mi bilo veliko ljubše, da si delim horizontalo z moškim spolom, REECIMOO), sem kljub temu šla pravkar preko “sebe”, da v mojo “BELEŽNICO” zapišem tiste neke cvetke, ki so zaznamovale leto 2008 in bodo sigurno vplivale na prihodnje, še ne slutene raznovrstne poteke v 2009.

Anče je doživljali tako:

* konkretna izkušnja resnega in komplexnega dela na eni…Upravi…administrativno delo…v kolektivu ženske zastopane 90%…to marsikaj pove in za tem imam marsikatere misli, ki se mi jih ne da sedaj ubesedit

* komplexen moški z Iškega Vintgarja se je tudi zgodil in še kar se dogaja

* otroci na OŠ…jaz učiteljica, jaz varuška, jaz kot spremstvo, jaz kot druga mama, rešiteljica, monstrum, animatorka…(dogodki z deco so bili čudoviti, burni, za nova spoznanja neizbežni, inspiracija…tazadnji flash z njimi v varstvu: učila sem deklice trebušni ples z rutkami pred tablo, poslušali smo Yellow Submarine, Gas_gas, pa klasike…in V, ki me je najmanj maral ves čas, mi je zadnji dan narisal risbo in posebej naglasil, da ja zame. Ne bom pozabila njegov očarljiv nasmešek. Ganljivo)

* koncert Bajage…koncert, kjer je še zadnjič bila celotna zasedba…še isto noč je umrl kitarist Buba Opačić.

* izkušnja za moj bday 17.feb – statistka na snemanju filma Vampirja z Gornjacev….igra in ves snemalni potek je ne samo zanimivo, ampak predvsem naporno delo…no in pretežno tudi zabavno

* dejanje diplomskega zagovora. Naredila sem…presenetljivo z odliko. Zagovor je bil tako zabaven (iiiizredno posrečen), prijeten. Čutiti je bilo pravo Girl Power 3 ženske v komisiji, plus neplanirano še moja mama. Posebna pohvala za empirični del; všečno za spoznanje, da je tovrstna tematika na mojem faxu prva. Zahvaljujem se VSEM BLOGARJEM, ki so sodelovali v anketi! In ja, ponosna sem na izdelek

* priseljena v Središče. Hura. Vendar še vedno pod pritiskom…v iskanju dela. Največji problem: odločiti se za delo z najboljšimi pogoji. Čudi me, da imajo delodajalci z enega vidika zelo nerazumljiv/nevšečn pristop: kako lahko zahtevajo oz. pričakujejo, da bo študent OBLJUBIL oz. ZAGOTOVIL sodelovanje toliko časa, kot oni zahtevajo – NEMOGOČE glede na naravo študentskega statusa, glede na spremenljive okoliščine študenta…

* prvič v Črno goro pozimi. Sestrična se ženi…iz sela gre živet v Pariz. Iiihaaaaaaa! V torek smo že doli…nazaj bom švercala najboljšo kavo na svetu, pa morda kakšn zalogaj kajmaka…

* leto 2008 je bilo zame najbolj stresno do sedaj. Tako stresno, da me je zdravje večkrat izdalo. Ne bom pozabila armagedonskega herpesa.

* najljubše delo pa je delo na odnosu z Rogijem (dejansko pomeni tudi to, da se ponovno intenzivno ukvarjam tudi s sabo)

* in končno sem pred novimi velikimi izzivi…narava je rekla: Znajdi se in vztrajaj!

VSE DOBRO SI ŽELIM! (jaz, ki sem zadnji egoist na tem svetu, si dovoljujem biti prav to zadnje dni v tem letu)

Vedno bi počela vse drugo, od tistega, kar je momentalno zelo pomembno ali alarmantno. Zanimiva reakcija, to izogibanje in nato večn trud k pristopu nazaj, psihološka borba z ustvarjanjem klasične marljivosti in podrejanju nekemu sistemu, obveznostim.
Zdaj me ima, da pišem, da dajem iz sebe, da kofetkam, da sanjarim, da se ljubim, da se bašem z glasbo in filmi, z dišavnicami, zavijanjem v odejo….ne pa da se pripravljam na dovršen, lep, ličen, slovnično jasen in pravilen zagovor.

Neglede na to, da je tu december s svojo prazničnostjo, klinčki, pomarančami, cimeti, vročimi čokoladami, deprami, izbruhi srčnosti in brezglavega obdarovanja ter površinskega izkazovanja naklonjenosti, hoče v meni vreti, brbotajo občutenja, doživljanja, vzhičenosti, srkrbi. Nekaj je že hotelo, da se mi vse to in še marsikaj drugega nagrmadi tik pred iztekom leta.
V bistvu mi gre na živce, da smo tako naučeni teh ločnic in nekih koncev. Hočem to dojemati drugače, odprto, brez pritiskov in valung. Beyond eveyrthing.
Že dolgo, ali ne vem, če sploh kdaj, se niso moji možgani in tisto neoprijemljivo, moj duh, ukvarjali tako intenzivno z obdelovanjem, pretakanjem, sprejemanjem, prežemanjem dogajanj. Vsako minuto sem zaposlena s problematiziranjem in isto vsako minuto se mi veča potreba po bližini, po nežnosti in ljubečnosti. Nujen, neizogiben kaos. Pač, tako to doživljam jaz, drugi spet drugače.

Nisem si mislila, da bom tak jebiveter za zagovor diplomske naloge. Čeprav je tema extra zanimiva in vsebina spisana dokaj do precej privlačno, se mi ne da s tem ukvarjat projektno, ker je prav take narave, da se mora dogajat spontano, razvijat s potekom življenja, na zdrav način. Jaz pa bi se morala nanjo zadnjih 5 dni pripravljat konstuktivno (ali pa tud ne, morda pa se res motim). Prav jaz sem se lotla te tematike, heh….ko začnem o njej govorit, kar bruha iz mene…kaj če bom takšna pred komisijo, strastna…kaj če se spozabim, pozabim na suhoparn powerpoint, navajanje dejstev in ugotovitev…Nihče ne ve. Jaz pa se mičken bojim sebe, da ne zaidem, ker se ne znam držat pravil, prav zares ne
Hotela sem pisat o tem koktajlu…razmerij, odnosov.

Tak december v okrilju medijev, zahodnjaške kulture sili vsakega posameznika k razdajanju…tretjerazrednemu. Jaz pa bi rada silila k najbolj jebanemu, tistemu, ki zahteva od nas največ angažiranja in revolucionarne nesebičnosti.
Primarni problem namreč niso negotovosti in tveganja v ekonomskem ter socialnem okolju partnerjev, zakoncev in staršev, temveč šibkost in nemoč, negotovost ljubezni, intenzivnosti čustev, navezanosti na drugega. Svoje vsak dane in doživljanja podrejamo lastnim biografijam, ki so vsakič bolj načete od individualizacijskih kremplov. Obsesivno smo prisiljeni k izbirnosti in nenehni refleksiji. Ogrožene, zmedene identitete. Vsakič, ko mislimo, da so osmišljene, jih že v naslendjem trenutku razbijamo, na novo gradimo. Zaradi teh nihanj, neodločnosti, mobiliziramo intimne odnose le toliko in tako, kolikor ustrezajo našim momentalnim načrtom. Bojimo se trajnosti, pa si je hkrati želimo. Grabimo po svobodi, pa bi radi resnosti in globine.
E, učite se zdaj uravnotežit to hkratnost! Naj vam bo cilj, smisel.

Zakaj je medsebojna prepletenost spolov tako podvržen krhanju in vedno novem osmišljevanju, vendar na horuk. Kje je moč stabilnega razmerja z najbližjo osebo. Sicer pa je jasno, danes smo, bolj kot kdajkoli poprej potrebni raznolikosti odnosov (bolj ali manj), vendar se ne moremo izogniti primarni potrebi po trajni intimnosti.

Ne bi rada, res ne…da se izguba najgloblje notranje identitete virusno prenaša na prav vsakega…ker z odčaranjem sveta se pričenja stanje notranjega brezdomstva. Jaz nočem bit med njimi, čeprav me družba sili v to, nevede. No, vendar se toliko ne bojim zame, saj trmasto vztrajam pri spoznanju iz česa sem in kako me to drži nad balastom. Skozi mojo teatraličnost in dramo, kljub temu diham, s polnimi pljuči.

Izpraznjeno sebstvo ne jemljem kot neizogibno usodo današnjega časa, temveč le kot resn opomin, da se začnemo zavedat tega problema, ki zadeva vsakega, na vseh nivojih življenja. Pač, potrebno je preusmerit pozornost na nas, na to zoprno dogajanje, ki se odraža kot večno hrepenenje, nezadovoljstvo ali ubitačn cinizem v posameznikih (no, še v vseh drugih oblikah za 4 stenami in izzven). Doseči je mogoče, da mnogotere ljubezni ustvarijo še kaj več od intimnih razmerij med ljudmi. Saj pa znamo presegati…in botrovati…nekoč smo delali revolucije, “delovne”, tokrat morajo sledit “čustvene”.

brez glasbe na tem teritoriju …se ne da preživet

Bemtiš! Post star par dni zbrišem…pa to se lahko dogaja samo meni, že n-jtič Vsakič, ko sem ga prebrala, sem našla napako…ja, nekam picajzlasta sem postala, od kar sem oddala diplomsko nalogo in v njej našla slovnične napake – bedne. Zdaj pa sem se zagrizla v en bogi post in vsakič kaj popravila , olepšala slovnico No, končni rezultat je, da ga ni več….

iskrenost sicer ostaja v meni in nekje naokoli…ostaja spomin na vikend, kjer smo jo realizirali. Tandemsko. In da se ponovim: postali bolj odgovorni ter neobremenjeni, ustvarili polje privlačnosti…

Dodajam znova….:
rada te mam, Bzzz :*

Ker je velikokrat o srčnih in dušnih zadevah govoriti na dolgo in široko odveč (spet drugič pa zelo všečno, ko se misli razlezejo in se ubesedi skora neubesedljivo), tokrat dajem prednost glasbi. Sheryl Crow je my girl, ja, ampak ta današnji izbor – glas je čist subtiln … še bolj primeren za moj počutje…

Aja…ANA IMA ZAGOVOR DIPLOMSKE NASLEDNJI ČETRTEK. PA TUDI DELO JE NA OBZORJU
(malo se narejam in tako navržem kao za bajdevj, kr bom tokrat zatrla moj pravi jaz, ki ga mnogi poznajo kot jako impulzivnega, entuziastičnega in superohsploh explozivnega hehe).