Popolnoma normalni kaos

Sem v stanju Zivecega. Moje najaktualnejse dogajanje je sprevracanje, spotikanje in pobiranje. Ko se poberem, me najprej zmoti bolecina (ima razpon seveda), potem, v naslednjem koraku, usmerim pogled nanjo. Prva reakcija na podobo je Popolnoma normalno kaoticna. Impulzivna. Egoisticna. “Kot ponavadi”. Reagiram po sebi. Ampak po plitvejsi sebi. Ko se umirim, kar traja kak dan ali dva (vec zares ne), si zlezem malo globlje pod kozo, iscem v labirintu moznih izhodov, cimblizjega, v upanju, da bo tudi najbolj moder. Napeta dusa in stanje “ni mi niti za zivet” se pomirjata, zgubljata na tezi, cemur sledi nehotno nagonsko in survivorsko plazenje aspiracij, v stilu: Kaj je to proti zivljenju, vse se dogaja z nekim razlogom, instead of Why me, say Try me etc etc…

Sem v stanju intenzivnega razumevanja vseobsirnega dogajanja. Kar seveda zahteva svojevrstne muke in moje burne reakcije. Vendar, koncukoncev, najpomembneje je le to, da se da z mano vse zmenit in da se, NAJ NAJ pomembneje, dam zmenit s samo seboj. Ce ne pridem zadevi do dna, v sebi, ce nisem pomirjena, ce ne razumem se kako drugace, kot sicer in mi ta sicer seveda ne disi…potem zgubljam psihofizicno energijo, srz vsega, kar sem; pojenjam.

Hecno in veckrat zares zoprno neugodno je biti del obcutkov, ko “ves”, da morda popuscas, in te nek strah omejuje in si previden, pa ne bi smel biti, ko cutis, da soigralec zares nima prav, pa moras bit diplomatski, ko delas nekaj, kar po zakonih samozavestnega in odlocnega cloveka, ne bi smel, ko cutis, da govoris in se obnasas, kot da si popolnoma brez drze in to drugi tako tud dojema, sam pa vseeno ves, da si na koncu vedno hrabra miska, pa bi si zelel, da soigralec na to zadnji hip pomisli, in ko mi soigralec govori resnico, ker je moje zrcalo, pa vem, da ima prav in da se hkrati moti in tedaj ne ugovarjam, ker vem, da ne smem, hkrati pa dobim obcutek, da moram vseeno branit kak “ampak”, da mi soli pamet, ceprav vem, da sam na to sploh ne pomisli in da mi le zeli dobro….in toliko vsega je se tu, kar ni le crno- belo in moras SPRETNO sproti razciscevat.

Se bolj in bolj mi je kristalno jasno, kako POMEMBNA in NUJNA je SPRETNOST dobre komunikacije. Kaksna nuja je (no, vsaj meni), da je posameznik v njej tako vesc. Na trenutke se izkaze, da je edini problem prav ona, v kolikor namrec ne znas izrazit, to kar dejansko mislis (pa ce traja ure, samo da dosezes razumevanje sogovornika), ne razumes, da se clovek tezko sekundo kontrolira v izrazanju, v kolikor se ne potrudis popravit izrecenega, za katero ves, da ni bilo ustrezno in da reakcija drugega ni v skladu s povedanim, ali ga je celo prizadela….potem problem hitro, prehitro, nepotrebno dobi svoj mizern konec, vsak rece: ne bom se jaz s tem lalalalaa…ni mi treba tega poslusat in zadeva ostane neresena, konec pa torej lahko celo dramaticen.

V kolikor se SPROTI kontroliras ter opominjas, da sta si oba v komunikaciji enakovredna, da je nemogoce zlesti v mozgane sogovorcu, da se vsak trudi na svoj nacin, da ne zelis koncati dogajanja na najbolj neumen cloveski nacin po liniji najmanjskega odpora…potem je se vedno upanje, da si pridemo na jasno.

V mojem svetu vse dozivljam na v’lko. Saj mi pravijo naj “smanjim dozivljaj”, ampak nima smisla. To sem jaz. Jaz ogromno ze naredim s tem, da vztrajam, da ne omagam, da sem prodorna v komunikaciji, da odkrivam, da se lahko zderem, da se lahko kesam…vse na en mah, vse hard core, ampak na koncu ni nihce unicen.

The human nature fascinates me.

- Renovirana z moje strani od Andyja.

“Some people never go crazy, What truly horrible lives they must live”

Charles Bukowski

Optimist ne uporablja verjetno pogosto besede PROBLEM, niti ne določa, da je nek dogodek, stanje, oseba DOBRO ALI SLABO, najbrž meni, da tisto nekaj samo JE.

Življenje JE. Zakaj bi definiral, da je tudi slabo in tudi dobro…seveda se potem en povprečnež hitro nagne v smer, kjer ga doživlja predvsem z negativnimi preizkušnjami, potem ga “načitano, klišejsko” popravlja s tem, da se iz tega vendarle učimo in da je v tem tud, pazi!, nekaj pozitivnega.

Torej v navadi nam je, da predalčkamo in predvsem jamramo. Da predvsem radi predvidevamo, vidovito, kaj vse nas lahko doleti in kje vse lahko zaj***. Večino časa se ne trudimo spremenit miselnega toka in predvsem železnih miselnih shem, ne trudimo se skočit preko sebe in si ponudit možnost povsem osvežujoče, presenetljivo pozitivnega mišljenja, vse stranskega, filozofskega, lahkotnega.
Bojimo se živeti.
Bojimo se organov.
Bojimo izražati sebe.
Bojimo se posledic. Pa nas vse čaka in vse vedno dobi svoj konec. In, če nismo po srcu kriminalci, hinavci, nizkotneži, se nam … koncukoncev le piše dober izid, če ne to, pa vsaj nevtralen.

S temi besedami pravzaprav vzpodbujam samo sebe, ker se nahajam v zagati. No, če se takoj popravim: živim življenje, takšno, kakršno mi je postlano, živim dogajanja, ki so seveda nepredviljiva, sem na preizkušnji, kjer se razkrivajo moja ranljivost, trdnost, vztrajnost, iznajdljivost in predvsem my state of mind. Zavedanje, da sem predvsem človek prihodnosti, katera je nedeterminirana in polna presenečenj, me nekako straši. Bolj nezavedno sicer, pa vendar.
Verjetno, skorajda res je, da ima življenje (vse kar sem spada, VSE) povsem drug potek, drugo realno sliko, če drugače mislimo, kot sicer. In ta sicer cilja na tisto povprečno miselnost in dojemanje realnosti…zaj že vemo kakšno je približno.

- teži me brezposelnost. Sprašujem se, hkrati to naslavljam na Ministrstvo za šolstvo & Co. ter ravnateljem: kako naj prof., ki še nimamo strokovnega izpita, le-tega pridobimo, če si zelo težko “privoščimo” volunterstvo (od ministrstva financiranega seveda ne dobimo, ker je to le zadetek na lotu, iluzija – 45 mest za vso Slo, hoho) ?!?!?!?!?!!??!?!?!?!
Zakaj sem zagovarjala diplomsko nalogo s končnim rezultatom, katerega predstavlja OCENA?! Čemu koristi moja 10-ka? Za financirano pripravništvo pa se šteje le povprečje ocen! In nihče nas ni prvi dan faxa opozoril naj na to PAZIMO, ker si bomo sicer otežili pot do zaposlitve.
Kako bedno in žalostno je, da jaz, kot Štajerka, ki naslavljam prošnje v ljubljanskih šolah, praktično izpadem iz kroga primernih kandidatk prav zato, ker prihajam iz daljnih krajev, čeravno imam recimo več let izkušenj in strokovni izpit.
Kako bedno je, da nimaš vez in tudi, če jih imaš, ti celo te več ne pomagajo.
Kdaj bom dobila delo?
Zakaj imajo srečneži s strokovnim izpitom prednost? – naj me kdo opomni, da je to butasto vprašanje!
Če ne dobim financiranega pripravništva in če ne opravim volunterskega, je potem še 3-ja, mogoča in hkrati neverjetna opcija ta, da me en zavedni ravnatelj zaposli, mi da PRILOŽNOST priti do strokovnega izpita, ki ga lahko danes po 6 mesecih delovne dobe tudi opravim…AMPAK TO SE SEVEDA NE ZGODI, če se to dogaja v gl. mestu ali 2.največjem, če nimaš vez ali če se ne prijavljaš na OŠ, ki se nahaja na ruralnem področju, kamor ne pelje vlak, pač pa potrebuješ avto.

- najemodajalci so kriminalci. Nisem rekla, da vsi, nisem rekla, da večina. So pa. Nategujejo kjer lahko. Prvič se seznanjam s pravno-formalnimi zadevami na tem področju, in v sam proces sem padla precej nevedno. Zdaj sem ogorčena in zdaj imam težave in zdaj bom morala dokazovat in zdaj se bom morala branit. Verjetno, predvidevam.
In ali se kdo zaveda, tudi sodniki, in vse druge pravne osebe, da svet ni ČRNO BEL in da tudi ZAKON ne more stat za neko resnico, če pa resnica ne prenese NEUMNEGA ZAKONA?!
In kako si drzne nekdo izjavit, da bo tožil, če sam v celoti krši celotno pogodbo?

- ohranjevanje ljubezenske zveze. Tu sta dva. Tu šteje le ŽELJA obeh. Volja obeh. Vnema in radost obeh. Strast obeh. Eden ni nobeden tule. Pika. Zdaj naštevam samo misli na to temo, to konkretno ne pojasnjuje mojega stanja…zna se pa zgodit. Bojim se, ker mi je to tako dragoceno. Ko imaš enkrat nekaj tako dragocenega (hm, sam si pripisal temu tako dragocenost – moj problem torej), si nič na svetu tega ne želiš izgubiti. Verjetno pa postane druga pesem, če te doleti razočaranje in novo spoznanje.
V kolikor pride do sprememb, povsem mobilnih in bivanjskih, najbrž to ne sme vodit v strah pred razpadom zveze. Čemu le? Če nekaj je in je dobro, zakaj bi nujno kaj takega neg. vplivalo nanjo. Torej nočem se več trpinčit…vem, da to počne marsikatera…in po vsakem trpinčenju se počutim ne samo zares neumno, ampak me je sram, v priči same sebe, da sem zmožna sproducirat taka stereotipna, klišejska razmišljanja in pristope…Mater, pisala sem diplomsko na to temo!
Ampak verjamem vase in mislim, da mi bo slej ko prej uspelo ustvariti povsem nov, lahkoten, zdrav pogled na tem področju.
Trudim se iti s vseživljenjskim tokom….trudim se “voziti”, ker ipak, to je baje just a drive. Dobro in smiselno je reči, da bi morali življenje doživljati bolj holistično, ne pa da nas obračajo na glavo in spravljajo v slabosti vsake spremembe udarno in tako teatralično.

Zanimivo se je znajti na poti v življenju, kjer spoznaš, da si dejansko vedno SAM (morda se to dogaja prav v času popolnega osamosvajanja, kjer vsa odgovornost tiči le v meni). Ne osamljen, ampak SAM. Sam v sebi, tja ne more nihče. Sam s svojimi odločitvami in dejanji. Ne mama, ne tetka, ne prijatelj…tudi tisti, ki vzorčno, pa vendar srčno bodrijo in pomagajo, nimajo dejansko ključnega efekta. SAM se moraš znat soočit, spoprijet in znajt. Sam se moraš spoznavat – odkrivat (kako premalo ljudi to počne), preizkušat (prvo je strah, potem volja, nato pogum in drznost s tveganjem = napredovanje) in pazit nase. Gojiš resno skrb za svoje zdravje – fizično in mentalno….Odkrivaš nove žive filozofije, ki niso le vera, upanje, ampak dejanje.