Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Torej, danes je dan, ko bom zaključila s pisanejm teoretičnega dela diplome. HURA. Ja no, ali pa tudi ne tako hiter hura. Potrebn je dodatek k poglavju ljubezni v sociološki optiki…pa še nekaj mičkenega o zakonskih zvezah. Demokratizacijo osebnega življenja in nekaj o romantični ljubezni je treba pretipkat na comp…nato sledi prb. 10 dni za oblikovanje, ker je text surovo napisan. Čaka me še veliki empirični, s 180 vprašalniki. Boožžeee, me zanima kolk bodo rezultati relevantni…

Dogajalo se je tudi včeraj zvečer v mestnem parku. Jaz in N. Ah…usoda hoče drugače.
Vedno drzna, ko so v igri oni, pri njemu pa ne morem, nimam srca…preveč tuhtam, preveč težkam, morda si nekaj želim, pa želja ni realna al kako. Ne vem, katera opcija je prava in zdrava. Pa smo se šetkali in malo fotkali temno okolico, problematizirali naša mlada življenja, ki imajo zaenkrat še veliko možnosti izbire…ugotavljali pomembnost odnosa s starši v okviru naših odločitev…In pol smo šli domov, mislila sem si “nič”. Bolje, da si nič ne mislim. Ko človek preveč misli, ne pride nikamor. Problem je pač ta, da preveč razumem, izbrat pa ne znam, ker me zavajajo sile hedonizma, raztresenosti, čustvovanja, surove realnosti … …
Pravi, da je človek trenutka. Zanimivo, delno se imam za takšno tudi jaz…pa sem hotela biti “ćovjek trenutka” prav včeraj, vendar sem se bala izida. S čim se moram obremenjevat In zadrževat, ker ne želim človeka spravit v še bolj zmeden položaj; jako sem sočutna. Tu ne želim reskirat…več. Jebiga, klinc gleda to. (tako sedaj govorim, morda pa me prihodnjič nekaj piči - vedno presenečamo sami sebe, ko si najmanj mislimo)
(baje sem zadnji mesec zelo prostaška in nič fina)

Včerajšnje nebo ob 22.30:

Tema…nekje proti desnemu kotu zgoraj bi se morala šajnat mala pikica, zvezda, pa ni moj fotič zmogljiv razločit drugo realnost
Sicer sem včeraj, preden sem vstopila v hišo, ponovno postala in se zagledala v nebo. To je moje početje…že od nekdaj…prevzame me neskončnost, ki je tako ne morem zaobjeti, vem pa zanjo, kot ostali.
Popolnoma se vživim v črnino, v vesolje, v to, kar mi je nedosegljivo, je mogočno in obstaja…nekako me sprosti, in vse okoli se “izbriše”, da ne vidim cestne svetilke, ne drevesa, ne ograje, ne strehe…zagledanost tja gor tako pomirja, da ponehajo krči na območju pelvisa, zarad klinčeve menzote.

Tudi to je moja sreča dodajam za Mavrično in Barbi:

Delam si plan. Potrebno se bo aktivirat. Vključiti projekt reflexivnega jaza. Sem na tistem razpotju, skozi katero gre načeloma vsak…prinaša viharje, orkane, moj bo kar poimenovan Ana, Gustav naj ostane na drugi strani oceana. Nujno bo treba počistit podstrešje, ga podpolcat, osvežit, dodam kakšno novo opremo, da bo bolj funkcionalno. Postajam sam svoj mojster in kmalu se bom potisnila v mzrlo vodo.
Kot sma se nekaj malega pomenkovale s fatalko, si bo potrebno vzeti čas samo zase. Kdaj ne, če ne sedaj, ko se začuti potreba. Koliko krat pa je večina ljudi ozaveščenih, da morajo sebe vsakič znova pilit, oblikovat, dopolnjevat, odkrivat…mislim, nič se ne “mora”, ampak bolje je tako….da se ve, da se živi in ne životari.

Oooooooommmmmmmm

Sosed in soseda sta šla uro po prihodu (t.j. danes ob 7.00) na šiht (vsi smo v mislih z vama - preživita in nato poročajta!), Katarina je rekla, da bo takoj skočla pred comp, toda posta še nikjer ne vidim Ančebanče pa zaenkrat samo sporoča, da smo srečno prispeli domov. Iz ušes nam trobi, vse okoli nas trobi, od nekod še kar naprej kriči “GAS! GAS! GAS-GAS-GAAAAAAAAAS!”, iz teles veje rakija, malo nam lasje smrdajo po dimu iz žara, dejansko smo še vedno priklopljeni na elektriko - že na kratek zven trub se začnemo tresti in hopsati…

Fotografije in videi so na poti.

Bilo je odlično; komaj smo čakali, da pridemo in jo podoživimo, in komaj smo čakali, da jo zapustimo

Guča je bomba. Potrebuješ jo v majhni količini, vendar “do daske”.

…grem v horizontalo. Krvavo potrebujem počitek in TIŠINO

Ok, to ni normalno. Amm, torej smo tudi mi prišli na vrsto z neusmiljeno naravo. Ledene krogle v velikosti pinkopnk žogice. Neurje, ki ga še nisem doživela.
Padajo “kalusarji”, in ta zvok obupn, zoprn!

Oče je zdaj pokrival avto. S tako hitrostjo so padale po njem ledene krogle, da smo se zbali, da ga ne poškodujejo. Avto je prekrit z vsemi dekami, kar jih imamo doma. Boožee. In paradižnik je adijo.

Grozljivo je od zunaj. Noro. Vse lomi pod samo, dobesedno. Zgleda, da bo uničlo vhodna vrata in nadstrešek na vrtu. Šviga iz vseh strani

Sicer mi ni v navadi, da se lotim tem, ki so v medijih aktualne, pa vendar, nekaj malega o klobasah & Co., ker pač….V bistvu mi je ime KLOBASA strašno ogabno. Spomni me na drek.

Nekoč smo zelo radi želodce filali z namazi in piščančjo belo.
Že dobrih 8, 10 let pa obojega v našem hladilniku preprosto ni. RAZEN, razen PRŠUTA, ki ga v poletnih mesecih uspešno prešvercamo iz ljube Črne gore in ostaja lep čas v naši bližini. Hladilnik in zamrzovalnik prežema s svojim mamljivim vonjem :)
Namazi, z raznimi okusi in dodatki - najn, danke. Morda Philadelphio pol leta nazaj. Oče si kupi Becel, neke vrste maslo, ampak ga ostale 3 članice ne koristimo, ker preprosti ni potrebe. Pride v poštev navadno maslo, ki paše na črni kruh…

Sokovi. Jih ni. Niti za mešat. Na čase kupimo Fructalove, ampak jih spijemo v manj kot pol dneva. Imamo čaje, vodo, kak domač sok in limone.
Nikoli nismo kupili “sokov” = strupov v plastenkah, ki se kažejo v prečudovitih plastičnih barvah mavrice. Niti gaziranih, izjemoma par krat “Kokto”.
Imamo pivo :D  Ko vidim, da še kar stoji v hladilniku, ker vsi nanj pozabijo, si ga privošči starejša hči kot nenujen dodatek pri pisanju diplomske

Kruh. Beli samo ob posebnih prilikah, ko je edin umesetn za določeno jed - ponavadi pri obiskih, ko se mama spravi delat namaze, ki gredo samo na omenjenega. Sicer ga večkrat spečemo sami, ali kupujemo polnozrnatega (zelo se potrudimo, da je res takšen in ne ofarban), večkrat tudi mešanega.
Oče ga poje maso. To je edina “nezdrava” prehranjevalna navada, kar se njega tiče. Prihaja z juga in tam je kruh bog i batina pri vsakem obroku.

Olje. Bučino, domače. Navadno, predvsem pa olivno. Tudi olvino uspešno v poletnih mesecih preševrcamo iz yu v našo deželco. Ne more se primerjat z nobenim na naših policah, sicer pa kupujemo nekega italijanskega, ki ima konkreten vonj. To preverja foter.

Pečenje - da. Pohanje - obožujem pohano kuro, enako močno, kot mama, ampak ga nismo pripravljali že…ne pamtim kdaj. Si ga je pa fajn privoščit no…
Peče se krompir, zelenjava. Pripravlja se kuskus, testenine. Večkrat kuhano žito. In ribe niso izjema.
Sicer pa sem nekaj ugotovila! Nedavno nazaj…amm…ne vem kako je s človeškim okusom, koliko je spremenljiv, vem le to, da ne maram več vsaj pol rib, ki sem jih kdaj z užitkom jedla, enako velja za kurje in telečje meso. Odvisno od priprave.

Ženske jemo zelo malo mesa oz. tamlajša je starejši dve (mamo in mene) nekako vpeljala v njeno praxo, ker je zaprisežena nemesojedka. V bistvu ga imama prvi dve rade, ampak preprosto nimama jake potrebe po njem, pa tudi večkrat se nama ga ne da pripravljat :D  Oče brez mesa ne bi bil srečen človek - zdi se tako, heh.

Radi imamo olive, mozzarele, sušene paradižnike, čebulo in ogromne količine solate.
Jemo sezonsko sadje in zelenjavo. Včasih me zanese in hočem papriko “ob nepravem času”. Preprosto ne morem tega narediti vpričo staršev, ker ne dovolita, da se jedo pesticidi in plastika hehe  Sej je prav.

Imamo muslije in conrflakes-e. To že od nekdaj. Mleka izredno malo, ali skoraj nič. Največ se koristi za palačinke ali kavo, sicer pa nadvlada navadni jogurt. Nikoli nimamo sadnih, katerih je v vsakem šopu cela paleta, niti pudingov & Co.
Poleg mlečnih izdelkov vsi obožujemo sire - francoske. Dosegla sem, da se več ne kupuje naših ali nemških navadnih rumenih, ker so preprosto ogabni. Vsi po vrsti grenki ali pa pač drugače neokusni. We love France.  Dobivamo domači kislo smetano in skuto.

In, ja, imamo marmelado iz našega ribeza, višenj in malin. Sicer pa kupujemo, če se le da, francoske in srbske. Tabolše.

 Ma, dobro nam gre :mrgreen: in še zdaleč nismo bogatuni, pa se vseeno da, čeprav je hrana draga…jemo zdravo.

p.s.: na čase imamo napade po kokicah, mafinih, priganicah, čipsu in čokoladi (vedno me je jezilo zakaj nimamo od tega niti najmanjših zalog) …ja…ampak to mora bit

Včeraj smo se mama, sestra in jaz pogovarjale oz. bolje rečeno zgražale nad človeškimi debilizmi, neumnostjo in olesenelostjo (biti brez občutka za…); bilo je veliko smeha. To smo govorile v popolnem prepričanju, da smo me tri izredno občutljive za okolico, imamo občutek za soljudi in nismo jebivetri , ja res je. Gojimo skrb tudi do tistih, ki nas ne poznajo, sočustvujemo, se zamislimo, pazimo…V glavnem, vse preveč razumemo kakšen je lahko človek, kdaj je občutljiv, kako ga je treba tretirat. No, tako razumevajoče in dokaj prizanesljive smo do drugih, v medsebojnih interakcijah pa se zna že kje zaplest – tu smo v bistvu, po pravici povedano, surove in dokaj agresivne, hm. Verbalno, pa tudi negativno energijo strašno bliskamo naokoli s telesno govorico. S tem, da se kljub temu pretaka skozi bitke veliko ljubezni. Hehe.

Dnevno nas razhudijo premnoge cvetke posameznikov, ki so skrajno prepričani v svojo pojavnost, ekselenco, v zanosu zaposlenosti, jih slednja dela še močnejše, pomembnejše…všeč jim je ideja, da nimajo časa za druge in da je nedosegljivost nujna – uživajo v trenutkih, ko so drugim potrebni, pa jih lahko zavračajo ali ignorirajo. Potem so še tule »navadni mimoidoči«, kjerkoli, kadarkoli, ki nekako opozarjajo nase s svojim »neobčutkom« za okolico, so nerodni ali preprosto slepi in bikasti luftarji.

Recimo: lije kot iz škafa, na Štajerskem rečemo, da »hčije ko svija« (sicer ne vem kako lula prasička), močno piha veter, in dežnik ti preprosto ni v pomoč. Dež te hoče premočit, zato se postaviš, na avtobusni, pod streho, kjer so klopce…tam se gnetejo ljudje, utrujeni od šihta, na pol sitni, odsotni…večina jih je mirnih in togo gledajo predse…potem pa ti obvezno uleti nekdo, ki naredi zmedo, stopi na žulj vsem na njegovi desni, levi in za hrbtom…s svojim dežnikom opleta, stresa, hoče zabost mene, zadaj, v čelo in nato še v oko, se zaletava, na glas kašlja (drugo je če imaš napad kašlja) z odprtimi usti…AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Neotesanci! A ni to zoprno, ni to predrzno in malomarno! Niti obrne se ne, kaj šele da bi se v nasprotnem primeru »pardoniral« ali rekel kako prisrčno, da omehča kočljiv položaj….neee, to so prostaki. Pih!
Na avtobusu je cela štala. Predvsem ljudje radi smrdijo. Briga jih, če enim nam redkim, ki smrdimo NE (ljudje se potimo – ja, seveda – ampak imamo možnost poskrbet, da preprečimo smrad), gre na bruhanje, če nas zajame oblak tega smradu in tudi potem ko izstopimo domov prinesemo te jako »opojne substance«. Vsedeš se nekje od zadaj, gledaš skozi okno, in čez čas začutiš neko utesnjenost. Poleg tebe se postavi oseba (neglede na spol), ki nekako ne mara lagodne, komot stoje, ampak se ti približa z vso lastno bitjo, visi nad tabo in omejuje tvoj mali teritorij, da se komaj da sproščeno presedaš ali popraviš torbico…okoli ni gužve, torej ni potrebe se prit tako neznosno približat človeku, ki si srčno želi miru na poti domov.
Porodajalci. Recimo raje: študentje. Neglede na lokacijo, je bolje te ljudi poimenovat študenti, ker to dejansko so in na raznih mestih v večini primerov niso zaposleni strokovnjaki na svojem področju, temveč omenjeni – dotični. Ne razumem – ali se res morajo šolati za prodajalko ali natakarja, da se naučijo pravilno, humano, profesionalno vesti do strank?!?! No, sicer pa tudi šolani, če nimajo veselja do specifičnega strokovnega dela, ne dobijo nobenih lekcij, kar se da tudi navest kot primer …
Se namestimo v fensi-šmensi lokalu, ker v danem trenutku nismo imelo boljše odločitve…na vrtu streže en deklič, sicer je gostov polno…Naročimo koktajl: težko ga naročimo, ker ne vemo, katerega bi izbrali, saj nam je onemogočen vpogled v karto. Gostje jo prosimo, naj prinese oz. sama čez čas vpraša: Ali vam jo prinesem? Ne, gospa, ni potrebe, poznam vseh 20 koktajlov in njihove sestavine na pamet. Gospodična ne ve, ali je v koktajlu rum ali vodka – cinca, cinca, se ne znajde, se ne zna opravičit, da bo se šla pozanimat! Ne, njej se ZDI, da je rum, ampak »ni sigurna«.

Kdo mi je že nazadnje segel v roko? Hmmm, ne morem se spomnit konkretno osebe, vendar se mi je v spomin odlično zabeležil stisk roke in popolna odsotnost pri pozdravu. V roke sem dobila mrtvo ribo, jaz pa sem jo skoraj zmučkala ali bolje rečeno »zdrobila«. Malce mi je bilo nerodno, saj sem izpadla ko nek robustnež, ki je grob in brez občutka. Slabiči, pf!
Kjerkoli se pojaviš v mestu in si del množice ljudi, vsakič se najde persona, ki svoje oči na veliko izbuli in te gleda. Gleda te, opazuje, premeri vsak košček telesa in obleke, da čutiš kako se ustavlja na stopalih, na ušesih, na životu, na tazadnji…Potem jo pogledaš avtomatsko in tedaj ne odvrne pogleda, zavzameš se za to njeno početje, še enkrat namensko uperiš pogled vanjo, jo strelaš z očmi, pa še kar buli tako z neumnim pogledom, zabodeno in očitno. Našobim usta, priprem oči in pihnem skoz nos in dodam ccc, pa tega sploh ne registrira! Kako prepotentno in brez občutka. Diskrenost je izgubljena, človek pa ne more iz svoje kože, da bi tistega neotesanca prijel za kravatlc in mu podaril šamar ali ga verbalno podučil.

Izostren čut za soljudi je prelepa danost. Ko vidiš človeka, ga opaziš all over and trought. Ne vidiš kaj ima oblečeno, temveč prvo zaznaš počutje in njegove namere v naslednjih nekaj sekundah. Ko se z njim pozdraviš, te dejansko zanima kako je, ali če je molčeč, ga rade volje nagovoriš…Ko si v družbi, ki se nekako ne znajde v »druženju«, rešiš situacijo in presekaš nelagodje s pogovorom ali preprosto očitno motiviraš prisotne, da ne zaspijo (ne upajo si pogovora, a radi trpijo v tišini) – animiraš in potem so ti vsi hvaležni

Kadar človek očitno rabi pomoč, si med prvimi, ki mu jo ponudi. Na prste obeh rok lahko naštejem primere, kjer sem bila priča nezgodam, pa so ljudje (ne dva ali trije, temveč plus 5) – no, tu gre za zanimivo psihologijo množice – stali ko pribiti, se zbegano gledali in opazovali ponesrečence…ni bilo nagona po ukrepanju, po reševanju, po humani angažiranosti! No, me veseli, da sem bila prav jaz vedno rešiteljica
Pač ne smeš bit egoist, zagrenjen indivudalist s predsodki in komplexi, nevoščljiv in preračunljiv. Potem si na dobri poti in življenje je lepše, odnosi so zanimivi, dobri, pogosti in blagodejni.

Zdi se, da smo si ljudje velikokrat v napoto, pa smo, hudiča, iste vrste! Tekmovalnost in neka nepojasnljiva ogroženost nam sledita na vsakem koraku. Že dost se je omenjalo to sproščenost, ampak saj res nismo sproščeni. Jebano zagrenjeni ali umetelno naduto prepametni. Samo guruji torej oddajajo pozitivno energijo in samo psihologi, sociologi, pedagogi se ukvarjajo umsko-sociološko-duhovno-duševnimi zadevami, namesto, da bi to bila normalna praksa vsakega posameznika.

Oklepajo se sebe, tisti mnogi, nekateri…kar deluje popolnoma omejujoče in destruktivno, vodi k stagnaciji…nikjer ni šlifa, in ne želijo si komunikacije. Zavestno odklanjanje druženja, stop razvijanju socialnih veščin, ni volje, ni interesa, ni ČASA!?!?!!!! Kako se lahko SPLOH dolgočasimo, znamo pa ga tako grdo srat. Tu smo veliki umetniki.
Zelo všečno bi bilo – generalno razmišljanje – ko bi bili vsi enotni, enotni v mišljenju, v pogledu, da smo fascinirani nad življenjem, nad usodo, ki nam omogoča biti in ustvarjati, napredovati, v ozaveščenosti našega obstoja – da bi se bolj navduševali nad življenjem in ne bili tako ravnodušni, jamrajoči …

…in potem bi vsi imeli TE občutke.

*naslov by Harold Kushner

Preživljam mučne čase. Sonce sije, pomlad je, kar naenkrat več ne hrepenim po resni zvezi , kar naenkrat ne hrepenim več po vikendaških večernih izhodih (sej sploh niso bili kaj prakticirani, ampak se je želja zmanjšala za 90%), ne mislim na nikogar (ja no, mala laž), doma zadnje čase v 5.prestavi jezikam, nevrodermitis in alergija me napadata, zato sem nervozna, razdražljiva,

seveda pa je GLAVNA TEŽA na leđima DIPLOMA! Maša joje spisala na grobo v 2 klinčevih tednih! Res je, da si je vzela dopust in je tipkarla po 10h na dan, ampak jaz si ga ne morem vzet
Spopadam se s samo seboj. Ni večje bitke, kot premagat sebe, ležernost, slabe navade. Največji izziv. Mesec maj se bliža h koncu, jaz pa si prav vsak dan pripravim, “popravim” mizo za branje in povzemanje. A ni človek nor! Tak, prav zares zna bit neumen. Sama sebi se zdim tragikomična, patetična. Ampak ko pa je tako težko. Res je.

Vem, VSE JE V GLAVI, moč misli je neverjetna - sem že izkusila razne premike in preskoke, toda tu sem še vedno zakoličena - sicer si vsak trenutek želim napredovat, toda…bemti…ob tej priliki bi si želela biti tisti nekdo drug, ki bi to opravil z levo roko, ruki cuki, brez pardona, brez stokanja.
Problem je v tem, da sedim na delu 8,5h, pred seboj imam comp. Pridem ob petih domov, ura je šest, ko lahko zadiham. Na kraj pameti mi ne pade, da se vsedem še enkrat za lastno mizo. Grem spat. Od kar delam, vsak dan po delu spim 3h ko top. Mrtva sem. Poleg tega mam težave z nogami, s pretokom, z žilnim sistemom in še torej tu preživljam kriminal. Večkrat se spomnim naredit streching - abnormalno paše. Ja in pol…pol se delno pripravim, da grem pisat…ampak ne vem kako in zakaj, od kje se zgodi čudn pojav, da čas pred mano zbledi, možgani, um, kot da ne obstajajo, vmes naredim 1893747832654143254693254325 drugih jako pomembnih opravkov (wc, muzika, kuhinja, kopalnica, knjiga, muzika…), ura je naenkrat 23.00, kar pomeni, da v tem času nisem sposobna več za PRAV NIČ, kar pomeni, da se moram spravit v horizontalo, ker manj kot 8h spanja zame pomeni katastrofo, saj sem nesposobna za delo drug dan…

prav zorpno mi je že vse skupaj!!!!!!!!!!! Na trenutke dobim tako močan navdih, nekje v sebi me nekaj vzpodbudi, da dobim vanzemaljsko motivacijo, zgodi se jeza in vžigalica je že pripravljena, da se zapali, da se prične akcija, potem me nekje zmanjka.
Ne predstavljam si, da dipl ne bo spisana do konc junija. Torej BO. Nekako bo. Vedno sem delala pod pritiskom. Celo srednjo šolo, delno tudi fax (na faxu sem celo dobro uspevala z 9kami, ampak kaj, ko se si sama najedala živce, namesto, da bi skozi vse obveznosti šla mirno).
Očitno to rabim, taka sem…takoj za tem se mi vmes sili misel naj se ne sprijaznim s takim tempom, bednim pristopom k delu….koncu konecv pa: klinac, očitno se tega pri meni spremeniti ne da. Delam vse zadnji hip, “uživam” v kaosu in trpinčenju, sanjarjenju, pol se, ko že na pol gori, usekam po buči, zbrcam rit, pa gre…

Toda…tokrat bi si želela drugače. Recimo, da zdaj grem pisat o poglavju, ki ga imam tako lepo pripravljenega prec sabo: Intimnost. Od navdušenja in trme pišem zadevo do kakih 2.zjutraj, dokler ne končam no. Jutri: jutri začnem že z naslednjim poglavjem,ponovim isto - ne pozabim se nalit s kavo in si pred sabo nastavit ALARME vseh barv, z ogromno pisavo, najbolj butaste aspiracije. Pa bo morda šlo…ker

ni več časa. Vem kaj bi rada počela septembra in tudi poletje, hočem, da je moje. Še nikoli nisem čez poletje počela kaj v zvezi s šolanjem, zatorej tudi letos ne bom.

Moja neomajnost je jebana. Na tem področju sem tako nihajoča, da človeka lahko srce zaboli, če ima pregled nad celotnim dogajanjem. No, vemo, da smo si različni…imamo velike organizatorje, vedno so na tekočem, skrbijo zase, za svoje mentalno in fizično zdravje, imamo zalte sredine, ki delajo primerne kixe, pol so še tisti nesrečneži, ki sem ji jebe za cel svet, pozabijo živet. Nisem pa omenila posebne vrste ljudi (tu sedaj nastopim jaz), ki ljubijo življenje, ki so sicer svobodnjaki, neki čudni boemi, ki si nikol ne dovolijo pritiska od zunaj (samo lastnega), ki jih veseli ogromno stvari, ki širijo svojo zavest, vedo, kaj pomeni napredovati (so do sedaj še vse dosegli, česar so se lotli, le na daljši rok, ampak še vedno niso tisti povprečni zabušanti, ki pokasirajo slabe rezultate; ne, oni so na koncu ipak zadovoljni), ampak imajo nek feler, ki jim življenje na vsake toliko časa zaustavi. Radi se spozabijo, preveč radi uživajo trenutke, pa si hitro preuredijo seznam prioritet. Šele na koncu dneva, tik preden zatisnejo oči, jih zalije občutek krivde, jeze, trmarije, ihte, razočaranja…

Torej, dragi dnevnik: grem zdaj. Grem se spravit k stvari. Prelagala sem jo mesec dni. Moram imet nekoga, ki me bo teral - sam ne moje mame! Vedno mora bit nekdo drug. Mamo mam že od rojstva poleg, se je že dovlolj napenjala, dovolj energije vložila vame, in ne, ne želim si je poslušat, ker mi ne deluje več efikasno za take pridige.
In treba si bo določit neke kazni.Preveč sem prizanesljiva do sebe. Bo treba hudičva izzvat v meni To bo še borba. Ampak čutim, da si bom na koncu junija čestitala.

Vse se začne v otroštvu…kasneje je skorajda prepozno: delavnost, vestnost, organiziranost, vztrajnost, neomajnost.

Ne, v bistvu ni nikoli prepozno Človek s takim razmišljanjem omejuje nekaj, kar ni potrebno omejevat. Vse se da, če se hoče.
Prej mi je mati navrgla, kaj bo šele tedaj, ko bom mela družino!?! - HA, kdo pa je rekel, da jo bom imela! (pol sem se začela ukvarajt še s to dilemo….ajooooj).

Šibam!

Zdravo meni… again