Jaz srečam sebe - popolnoma normalni kaos

Tokrat bom po kinkitonevsko kratka, ker nima smisla v teh dneh bit kakorkoli daljši… mi psihofizično stanje niti ne dopušča, čeravno sem dan ali dva nazaj napisala tisto pritožbo nad sabo, kako je iz mene zakričala neka nova divja žival, po človeško seveda. V meni je bivala še naslednji dan ter povzročila še en nakup čevljev. Moj neki drugi Jaz mi pravi. “Ljubica, res si si jih končno zaslužl’a.”

Zadnja dva dni nisem spisala nič v zvezi z velikim delom. Diplomsko nalogo. Nič nisem prispevala k zrelosti. Uh. Roko na srce, res imam slabo vest, ker sem se zavestno preobrazbila v tempirano bombo, s strogo začrtanim urnikom, pa vendar me je telo izdalo.
Nažirala sem se s sladkim in samo hlastala po materiji. Je to danes perverzija?

To, da bom jutri fasala menzoto…sem se spomnila malo prej. Zakaj sem zadnje dni bila polna ihte, impulzivna, obvezno tista z zadnjo besedo, potrebna, ko hudič, z bizarnimi sanjami…a tud to povzroča PMS?

STAINER in DIVINE tiramisu v eni jako mamljivi čokoladnici v Mb. Pa pralineji in čokolešnik (ob 1.oo).
Toda STAINER čokolade! V 50g se nahajajo nebesa ali če se vas ne da prepričat…50g kakava z dodatkom vam lahko pričara nebesa. Ta čokolada vas nauči okušat.

Stainer - Madras Curry
Spezie dell’India
Cioccolato Bianco

To je bila izbira včerajšnjega dne. S “karijem”. Nenormalno okusno. Seveda netipično. In vse njihove čokoladice so izraz netipičnosti. Vsebina je zares…amm…resnična. Pozabite enkrat na belgijske ali dolgočasen Lindt.
Pregrešna in vnebovpijajoča je tudi tista z medom in propolisom. Obožemili.
Bi dodala foto škatlice, ampak se baterije polnijo. Od kar imam nov photocam, ga zlorabljam iz dneva v dan

Spet sem daljša, kot sem hotela…Spi se mi in zdaj bi morala zbrati moči, da se obrnem na trebuh ter iz pouštra začnem prebirat, povzemat poglavje o konceptu romantične ljubezni, o čistem razmerju in plastični sexualnosti. We love Giddens. We love love.
Ne vem no…deadline je bil do ponedeljka Morala bi se kako drugače psihično pripravit, da me ne bi zavedel ta pms. Mislim, kakšna ženska pa sem…da ne znam prelisičit te navlake v sebi. Sploh se ne poslušam.

Ne bom se zredila. Brez skrbi. Lahko pa mi kdo tak za darilce podari kak bajn pralinej, oz bolje več kot enega ali me pelje na sladoled k Ilichu…počutim se brez sladkorja. Brez energije.
In še ena info: Bregović odpade tudi v parkcu. Šele danes sem doživela računico v buči, da imam tedaj razgovor s 36-letnim mladeničem v njegovem kabinetu…posvetila se boma obdelavi….statistični hohoooo empiričnega dela….Sicer pa bo vikend moj. Ljubljana - here I come ***

p.s.: nič kinkitonevsko :rool:

nekaj malo asociacije…spomin na film Chocholat

Večer je. Sem gledala na to, kaj dam v usta. Zadnje dni imam hud napad po hrani…v bistvu je jako zanimivo to, da mi skoraj nič drugega od okusov ne paše, kot sladko. To se ne zgodi pogosto, v bistvu redko…preveč redko, saj sladko v ustih ustvarja sladkobo tudi v dušici Sladko vzbuja tako lepe asociacije in počutje, če se seveda ne nažiraš.

No, in tako sem pred eno uro pojedla 12 malih sliv. Amm, vidim, da je trebuh v spodnjem delu že mičken narastel Ker pač nikoli nimamo zalog đank hrane, sem kot že rečeno zaradi napada po sladkem, še posegla po banani In oboje me zapira. Mah, kaj je to proti življenju…zdaj v glavnem ne čutim nobene krize v želodcu…morda bi sedaj kakšen poljub na vrat. A se katera še javi, da tako znori ob tem dotiku, da se ji zamegli um in pada v nezavest?
No, poljub bom morala vizualizirat. Normalno. Rutinsko. S prsti bom malo drsela po vratu…da se mi naježi koža…da se začutim…tako to gre in pol se nadaljuje v…pač, kakor komu paše

Kaj sem želela povedat z naslovom? Sledeče:
z mamo imama vsakič jako potrebo po “iti ven iz hiše”. Ljubima svobodo gibanja, zrak in neko dogajanje…samo v hiši ne bit ves dan…če že nimaš zaposlitve, tiste redne uradne, nekje v kakšni stavbi, se ne zadržuj v nobeni sobi predolgo, to ubija.
In sem se odločila, da jo spremljam v mesto. Življenje pogosto doživljama skupaj, tamlajše sestre itak ni 20h na dan blizu…starejša pa mamo “koristi” za skoraj vse, ker ji tako paše, ker se tako razume z njo…in ker ve, da ne bo več dolgo doma. Vidim, da je uvod že nekam dolg….v glavnem po pologu na banki, sma šle v tako zvani nakupovalni center pozdravit tamljašo, ki je pričela delat v eni izmed večjih trgovin (študentsko delo). Naj poudarim, da kar se tiče nakupovanja NISEM tipična ženska, hoho hehe. Torej NE MARAM GUŽVE, vznemirjajo me gigantske hale in “ulice”, sovražim NEONSKE LUČI…moje psihofizično stanje se rado po pol ure poslabša…po dolgem času se sprehajam po trgovinah…mama v svoji, jaz sem šibala iz ene v drugo. Tako to pri meni deluje; imam namreč izredno izostrene čute, sem ekzaktna in neobotavljajoča, ko iščem kose primerne mojemu okusu. Očesi zajameta celotno trgovino, švigata po policah in obešalnikih, neverjetno hitro razločim barve in ne da bi razprla, dvignila, pomerila nase, blago, presodim, če mi je določen kos všeč ali ne. Tako simpl je to

Potem pa se je zgodilo…zase pravim sicer, da sem tiha fašionista. Kar po moji definiciji pomeni, da sicer nikakor ne sledim modi, ker me spravlja ob živce s svojimi diktati in pojma nima o okusih za vsakega posameznika, ker je po svoji naravi že tako diskriminatorna, vendar kljub temu obožujem oblačila. Lepa. hm, to se sliši tako površinsko, nezanimivo. Rada imam detajle, perfekcijo, vzorce in najbolj prefinjene barve, rada imam casual in šik, pariško, italijansko, modeno in freestylersko….vendar mora biti dovršeno…

spet uvajam predolgo. Hočem reči, da sem danes bila prvič takšna, da bi lahko ubijala za 3 pare sanjskih čevljev, eno torbo, eno usnjeno pilotsko jakno viola barve, za prečudovit bogat šal in nekaj pletenih majičk in jopic, s takšnim dizajnom, da se mi je dušica tresla. Vse, kar sem dala nase, je izpadlo čuvodito. Otroško vzhičena in vesela pa sem bila seveda zaradi čeveljcev….vsi pari imajo PETE, prave PETE, ne petkice, ne nekaj između, ampak so ženstveni, kot pravijo v metropoli, “hudi” čevlji. Prav vsak naštet kos materiala se mi je zasidral v srce. ZALJUBLJENA. Ne predstavljam si, da to vse ne bi bilo moje, čeprav ….če pogledam realnosti v oči, bo seveda 90% izbranega ostalo v trgovini
Jaz, ki se ne obremenjujem z materialom tako, ki ne sanjam o tem, ki mi ne pomeni vanzemaljske srečnosti, sem danes podlegla. Kolegici sem celo rekla, da grem pofotkat te komade, da se bom lahko kasneje mučla :neutral:   Mislim, kretenizem, ampak se dogaja…sej, rada si kupim revije z dobro modo in tiste z božanskim pohištvom…še vedno trdim, da bi lahko bila odlična stilistka za ljudi in interier

Temu vsemu je sledila zmračitev, ksiht se mi je povesil ob spoznanju, da si pač vsega ne bom mogla podarit. Eh, da ne govorim…v bistvu, če bi se šla finančnega organizatorja in analitika in razsodnika, potem bi bilo relevantno, da si kupim samo en komad…ampak jaz sem pač taka, da raje nič, kot eno, kadar si nekaj več tako zelo želim.
Za vse to bi mi moralo drevo pred hišo nameniti kakih 400 evr. Saj ni problem v tem, da jih ne bi imela, ampak je v moji situaciji in položaju precej drugih nujnejših potreb, ki čakajo, da se “zadovoljijo”, poravnajo…No, pozabila sem omenit uro. Prodjalaki v Slowatchu sem rekla, da bo ITAK moja ob priliki No, zgleda da res bo, ker je “vlita” zame.

Hm….ženske smo lahko “mahnjene” na marsikaj, čeprav nas dandanes, v tem sijaju postmodernizma, dohitevajo tudi že moški, metriči.
Danes si delujem zelo plehka, ko to pišem…ampak kaj naj, zakaj se ne bi navduševala tudi nad tem, če pa se…ni mi do tega, da potlačim občutek do lepote in estetike
Torej, kar naenkrat imam nekam veliko torb in vsakič vidim nekje lepšo od vseh ostalih doma. Kar pa ne velja za parfeme…sicer sem kar se njih tiče veliki posebnež, saj jih večinoma ne najdem v parfumerijah, kjer je 98% komercialnih, medseboj podobnih vonjav…no, vsekakor mi primankuje ženstvene obutve, ampak zares Ženstvene, takšne, ki zažiga moe lastne podplate Sedaj sem v dilemi. Veliki. Nekdo se bo zgražal, nekdo zavzel desno, tretji levo stran: iti na Bregovića ali kupiti POLETNE! čeveljce (neznižane, katerih cena je bila še pred tednom dni 2 krat zbita proti tlom, pa so se v Humanicu po raprodaji odločili obdržati prvotno…kako nizkotno in nelogično!), ki so (zame seveda) naravnost bajni, hočem reči “točno to” so. Za Bregovićev koncert sem dejala: četudi skale padajo, grem. Kaj pa zdaj? Ko iskreno, ne morem pozabit teh čevljev…ampak kako hudo mi bo, da ne bom podoživela te nore, čudovite glasbe z orkestrom, ki mi s svojimi melodijami požene kri po telesu…njega še nisem podoživela na 4 oči, pa ga tako moram!….Toda ti čevlji! To bo moje, nošeno, na meni, v prihodnosti, in nehala bom hrepenet po tem, da nimam “nič pametnega” za na stopalca.

To se dogaja parkrat v življenju. Mislim, vsaj meni. Ko si oboje nekaj enako močno želim, pa nisem v takih ugodnih finančnih okoliščinah, kot bi si želela…oz. morda me vaga k čevljem bolj, ampak kaj ko bi bili vsaj jesenski, bemti.
S čim se jaz ukvarjam

Preskok (bolje, sicer še spat ne bom mogla):

zadnje čase me razganja. Verjetno mi škodi pisanje diplome. Dogaja se hkratnost, uničojoča kombinacija obupavanja nad področjem intimnosti&stanjem v partnerskih odnosih ter na drugi strani potreba po razvratu. Še vedno samo v dvoje, ampak…huuh, libido in razne moči brbotajo po telesu. Ima me, da napadem, raztrgam, kričim, doživljam katarze in vrhunce…predvsem pa srečnost. Heh. Sproščanje teh energij izvajam na dva različna načina. Eden je sicer precej utopičen, drugi dokaj funkcionalen, pa vendar…to so te male, hinavske hipne senzacije.
Zamislite se, kako mi je, ko se že 3 mesce ukvarjam z besedo intimnost, seksualnost, partnerstvo, eroticizem IN LJUBEZEN. LJUBEZEN. LJUBEZEN. LJUBEZEN. LJUBEZEN. Omajgad!  Postmodernizem, individualizacija, nova religija, detradicionalizacija, plastična sexualnost, poželenje, moški, ženske, emancipacija obeh, sranje, propadi, združitve….kaos, POPOLNOMA NORMALNI KAOS v meni, kaos v toku pisanja diplomske, kaos ljubezni, življenja. Ampak predvsem ljubezni.

Agrrrrrrrrrrrrrrrrrh!

p.s.: Blog mi noče sprejeti Edith Piaf in Oh, Milorda :(  Pa si ga odpojte v mislih, prosim.

Jebiga, o tem je dost lažje in lahkotneje premlevat, kot o ljubezni. Pa še pogostejši pojav je, kjer naš celotni organizem napada neka nepojasnljiva sila, polna mnogoterih občutenj. V impulzih, neenakomerno, bombastično. Poraja se nekje od znotranj, v predelih trebuha, prsi, obremeni bučo, nevro sistem je vzburjen…

V

ples.
Sama sem doma. Preden sem se sedaj vsedla za mizo, sem po pristavljeni đezvi na ploščo, odvihrala iz kuhinje v dnevno, naredila nekaj elegantnejših skokov, pregibov in zamahov z rokami, vrtljajev in…hotela sem skočit v špago, pa bo treba jeans sleči
Nazadnje sem skupinsko plesala…po 5 letih…trebušni. Sicer me je plesna dvorana mirno prenašala prb.12 let. Prostor brez ovir in glasna glasba.
Čista energijska bomba je bila prva koreografija “moje” zadnje skupine z bellydanceom. Klasika gibov povezana z modernim. Noro! Ježi se mi koža, ko pomislim, kako dober glasbeni mix smo imele in kako udarno, fatalno odplesale. Škoda, da nimam tega posnetka.

simbolična foto moje rutke

jezera & borovce.
Nekaj imamo radi že “od nekdaj”. Imam rada pogled na morje in tisto črto, zadnjo linijo, ki jo zariše “na nebu”…vendar obožujem jezera z okolico. Kanadska so v srce, pa tudi Biogradska v Črni gori , in še na stotine drugih.
Jezera mi vedno delujejo spokojno in misteriozno, sploh, če se nad gladino vali meglica. Pomoli, ki segajo v sredo, stari, leseni…se vsedeš na konec, da bingljajo noge in se s konicami prstov dotikaš gladine. Točno tako in nič drugače. Ali se vležeš nazaj, pogleduješ v temno nebo, nič ne moti tvojega spektra, samo sliši se nežno pljuskanje vode ob lesene podeste…

simbolična ja…tokrat foto plakata nad posteljo. V bistvu stojim na pomolu …

barve. Tudi črnina paše. Sofisticiranost in minimalizem, čistost - tudi to, zelo. Ampak barve, prave. Vzorci, bogati.
Popolnoma me prevzamejo indijske. Sploh, če se nahajam v takšni sobi, s pridušeno svetlobo…

dišave. Dišavnice z vrta še vedno zmagujejo - timijan, citronska meta, bazilika, rožmarin. Orientalski vonji, in šele nato Chanel, Guerlain…
Najlepše je seveda, strašno mamljivo…lahko čist “znorim”…pri dišavi, ki je še nikjer, nikoli nisem zaznala, torej popolnoma novi mešanici not, ki ne samo da zbudijo čute, ampak povzročijo plaz prijetnih asociacij, spominov ali celo fantaziranje.
Ni lepšega, ko diši telo. In se vonj naveže na spodnje perilo…tole recimo, je vrhunsko in edinstveno:

La Sultane de Saba; žal se je ne da dobiti pri nas…prinašamo jo iz Francije

pogled in smeh.
Očarljivost. Simpatičnost. Slednja (kar se mene tiče) zaseda posebno mesto, iiizredno specifično odrejeno kdaj to je pri določenih ljudeh

glasbo.
Na tem mestu skorajda ni potrebne kakšne debate. Bolje slišati…seveda stavim na raznolikost. Vesela sem, da mi je bilo dano, da lahko razumem in z užitkom poslušam veliko različnih zvrsti in stilov.

film. V celoto. Da se nas “dotakne”, ni dovolj zgolj dobra igralska zasedba, dobra zgodba…
Amelie.

knjige.
Zapomnila si bom Zbiratelja metuljev. Vzrok vsega. Okus po moškem. Gala - Dalijeva pregrešna muza. Kot voda za čokolado. Trpljenje mladega Wertherja. Otroci Patrasa. In še…

fotografije.
Delam na tem, da bom nekoč…pokazala kaj več. Upam, da razstavo
Od ljudi, do narave, do detajlov, arhitekture…

osebnosti.
Popolne (jaz že vem, kaj to pomeni! heheee) in deviantne. Predvsem v tisto nekaj, kar združuje prirojen humor, zdravo inteligenco, norost, prijeten cinizem&ironijo, splošno razgledanost, samozavest, socialne veščine, občutek za sočloveka, lepoto; nedeterminiranost, “nestereotipnost”, očarljivost…in šeeeeeeeeeee in šeeeeeeeeee

okuse. Zadnji, ki mi je ostal močno v spominu, pa si ga privoščim kmalu spet…božanski:

(to vsekakor ni simpl keks!)

v hipne senzacije, ki delajo življenje dinamično.
v mir. popolni mir in tišino, ko ob mirovanju ne čutiš lastnega telesa, izgubiš vsako misel.
v božanje. OOo, đizs! Tisto, ki povzroči ježenje kože….težko meni Za božanje in poljub na vrat ne poznam izraza, ki bi opisal mojo predanost in užitek. Vanzemaljsko, ker sem pač…tako občutljiva.

…morda tudi v tisto, kar se ne bi smeli.
Seznam je seveda moj in omejen…je še veliko več tega, tistega, kar se težko ubesedi…

Prihaja mi ena slika pred oči: poleg še tistega nedoživetega, ostaja vse tisto, kar je bilo občuteno, in se znova ponavlja. In to slednje človeka vsakič nesramno zmozga.
Govorim o nelepih, neradostnih življenjskih cvetkah.

To err is human.

To, da smo ranljivi…pa ne bi se raje pritoževala. Ampak smo RES ranljivi. Poskušam slednje ozavestit, da me ne bi naslednjič kak dogodek, ki se tiče medosebnih odnosov iztiril ali naredil noro. Pa me bo, odvisna bo le jakost…odvisno od tega, kolk bo koža ojačala svoj ščit…
Očitno je, da človeka ne izuči prav vsaka življenjska lekcija, ki je prvotno negativne narave. In četudi si dopovedujem, da je na tem planetu, med ljudmi, vse mogoče, da mi nič ni tuje, se dogaja, da sem kljub mojemu vanzemaljskemu razumevanju jako presenečena oz. prej ogorčena. Ves čas se mi zastavlja vprašanje: zakaj, kako je to mogoče? Namenoma pozabim na dejstvo, da smo sicer vsi koščeni, mesnati, prekrvavljeni in obdarjeni z enakimi organi, vendar se naš duh od človeka do človeka razlikuje. Dojemanje sveta in njegovo razumevanje je tako raznoliko, v tolikšni meri, kolker nas je pač živečih. - ja, we all! know that! In nočem razumeti, zakaj se v marsikomu ne rodi tisti nek občutek za sočloveka.

Sovražim (kaj bi naj to pomenilo…), preziram individualiste, ki bazirajo na cinizmu, hladnokrvnosti, jebivetrstvu in samozadostnosti. To je vse umetno oblikovano. Z jezljivim pristopom, zagrenjeno in trmasto. Neprilagodljivo. Vmes šiba neka inteligenca, ki jo pri takih vseeno “občudujem”, vendar pretehta ta neumnost, ki dotičnega prevzame, da se odloči obnašati kakor mu hladno srce poželi, postavi si meje, preseneča z reakcijami in muči. Pozabi, da ni sam, in da s svojim obnašanjem vpliva na okolico, sploh na ljudi, ki se brigajo zanj.
Efekt tovrstnih ljudi, na tiste z extremno socialnim čutom (pretiranim) vpliva zares enormno: bolj, ko se oseba oddaljuje in zapira vase (do nje gojiš nek odnos, za katerega ni nujno, da ta oseba ve…seveda vključuje neko milino, všečnost, naklonjenost…), bolj tisti extremno lalala…, sili vanj ali če že konkretno ne, doživlja močno usodno slepo privlačnost in bol (bolečino), ko ne more priti bliže nekogaršnjim notranjim svetovom. Kar je prikrito in hkrati trpeče, je mamljivo. Rad bi ukrepal, rad bi, da drugi vidi, da ga razumeš, rad bi, da on drugi občuti solidarnost in sočutje, podporo. Rad bi, da se drugemu tako rečeno odpre in zaradi tebe doživi pozitiven preobrat. S tem si seveda posilčen, lahko celo moteč, odveč. Ampak tega nočeš vedet, ker se ti zdi, da mora vsako dobro dejanje, vsaka dobra misel, biti sprejeta in zaželjena.

Natašenka mi je nekoč regla, da je bila social-marginalc. Pol sem ugotovila, da sem to tudi jaz. Original primerek. Zdaj se je ponovno izkazalo.
In na vprašanje, kaj me privlači, si več ne znam zagotovo odgovorit. Očividno bi rada postala guru , sicer se jih sama na veliko otepam, čeprav jih dejansko v mojem teritoriju ni veliko. Guru do moških. Zamisli ta kretenizem. Ampak to je nek defekt, ponavadi se dogaja nezavedno. Zapleteš se z osebkom, ki s sabo nima marsikaj porihtano, čeprav na veliko, na glas oddaja vibracije in sporočila, da je več kot odlično in da ne dvomi vase…če si take narave, kot jaz, pol v parih korakih razbereš šibkosti, vendar srce, predvsem pa želja, hočeta drugače. Hočem reči, kaj naj, če se v nekoga zagledam. Kdo pa zna pojasnit zagledanost in vpliv privlačnosti…se zgodi. V mojem primeru: shit happens. Doh!
Najbolj bedno je, ko sam ustvarjaš situacije, da si prizadet, užaljen in razočaran. Predvidevam pa, da se to dogaja predvsem med ljudmi, kjer “vsaj eden” v tandemu ne zaupa dovolj drugemu ali sploh ne želi biti zaupljiv, drugi pa preveč hrepeni…

Kako je s prepovedanimi sadeži? Kako je že z bad boysi? Kako je s tistim, da se nasprotja privlačijo (čeravno nevzajemno, pa vendar)?
Katera misel mora dozoret in se ozavestit….oz. katera “frustracija” ali splošno nezadovoljstvo se mora zgladit, popravit, da se človek ne spušča v okoliščine, ki mu ne prinesejo nič dobrega. Ali pa res mora zleteti večkrat na led, da se opameti?

Jaoooj, kere muke. Predvsem trpi Ego. Pa saj bo minilo. Kot vedno. Ampak bi se rada izognila napadalnemu domišljijskemu svetu v glavi, ker me nervir, me iztiri, da ne morem opravljat ene pomembne obveznosti. Ukvarjam se z osebo, ki se sama v svojem svetu ne ukvarja z mano…torej v tem filmu nimam več kaj iskati.
“Pusti, da se svet drugih vrti po njihovo, ne spreminjaj…samo svoje”

Ljudje so radi bili nekoč, predvsem, odvisni od alkohola, trdih drog, zbirateljstva, hazardiranja, danes pa veje nova odvistnost…kjer imamo opravka drug z drugim, dejansko pa problem s samim seboj

Živim, da vplivam na to, kar imam, kar je samo moje. To je moje poslanstvo…da skrbim zase. Ne pa da se razdajam “zadevam”, okoliščinam, ki me mozgajo, izkoriščajo in v svoji fatalnosti načenjajo mojo dušico, ki v navalih “dogajanja” zahtevajo od mene nasprotujoča si, vendar enako močna čustva…

Človek, bi se naj sprejel, takšnega, kakršn je…sveta ne vidi, kakršn je, ampak kakršen je on. In kaj je od tega relevantno?

Saj vem, kje tiči srž vsega…samo naj zadeva dozori. In verjetno bom res rabla en Camino.

Ah Oldies love me.

Postmoderne seksualne prakse presegajo vse meje moderne dobe. Rušijo pred sabo z vso silo, so udarne in kot virus nalezljive.

Postmoderni sex IS ABOUT ORGASM. Med drugim…
Ta današnji sex je seveda ločen od reprodukcije; eroticizem je ločen od sexualne reprodukcije in ljubezni. Nastala je nova zbrka. Nova pojmovanja.

Seksualna radost je na vrhu vseh prijetnih senzacij.
In mi, človečki 21.stol. smo postali sensation seekers (more or less). Bolj verjamemo v tukaj in zdaj, hipnost, senzacije, nove in nove naslade, nova odkritja. Nove izzivalne pristope.

Kultura spodbuja seksualne užitke in mi ji sledimo.

In Šuši pravi: “Seks je močnejši od ljubezni“.

Lahko nastane lep diskurz.
Ko k temu stavku prikimavam, se hkrati zgodi konflikt in takoj grem v protinapad.

Torej…ljudje?

Mislim, da je to prvič. Krči so mimo, foto so rojene. Potrebnih je bilo hudičevo več, kot 9 mesecev…In celo povsem sama sem “ugotovila”, kako se spravljajo slike z digitalca na comp Ponosna nase

Še vedno diši po Guči:

1. Na poti v Gučo:  Srpski Holivud

2. FAŠIONISTAS

3.  Prasetina in jagnjetina na kolih

4.  Prijeten kaos & trubačka galama

5.  Nek se igra usred ulice….na twist


6.   “Jaz srečam sebe” & Suza

7.  Jadni mladi srbin v elementu

8.  Trube malo drugače. V sosednji sobi, jutranje vaje po domače

in ena izmed meni najlepših fotk: eden izmed simbolov Srbije. Če se že gremo vere na tem mestu…je tale zelo blizu najvišji sili & nebesom. V nebo.

Noč je in sledilo bo že poznano, nadolgirokzajebano in mučno, “odpravljanje” v ono drugo realnost. V tej drugi realnosti sem dva ni nazaj strastno, vendar sprva z nerodnostjo zaradi presenetljive poteze, poljubljala znanko, tajnico iz delovnega mesta, od koder sem odšla včeraj. To je bil poljub v pozdrav, ker odhajam pač….reče v sanjah: “A ni všečno?”, nagajivo se mi je smejala, jaz sem prikimala in se nanj sproščeno odzvala.
Dejansko se nisma poslovili, saj mi v četrtek ni uspelo priti do nje v pisarno, kot sma se zmenili. Popravim poslovilnega v ponedeljek. Brez poljuba hehe

Minuto nazaj sem si nalakirala nohte leve roke. Desna naj še počaka. Tokrat sem bila preveč neučakana, da napišem post. Zdaj je spet prilika, imam nekaj materiala, dogodki so se nakopičili in ni smisla, da ostanejo pod lasiščem. Potreba je, da ubesedim spomine na prejšnje dni in najbolj svežo zgodovino izpred 3 ur.

Nohti so končno dobili priložnost, da se pokažejo v svoji všečni dolžini. Dolgo je trajalo, da so si opomogli. Zadnji teden si jih vneto lakiram, dlani so lepe.
Tudi lasje so postali fukiš po tem, ko me je v manj kot 2 minutah, pred kakšno uro in pol, popolnoma zmočil dež s točo. Krepko točo. Z mamo sma se pripeljale iz kina, ravno parkiram, ko se iznenada z neba vsujejo ledene kroglice. Skočim iz avta, obleko dvignem do kolen, hitim po ključ od lope, da mamo pospremim z dežnikom pod streho.
Toča je bila spet ubitačna - kratka&grenka. Oče se je iznenada prikazal v spodnjicah na vratih, od nervoze renčal naj hitro prinesemo vse možne koce. Stopim v akcijo še jaz….medtem je že na pol nag skakal okoli avta in se trudil prekriti pol strehe. Spustila sem dežnik, poslala naravo v 3…karkolipačže in plesala s fotrom okol avta svojevrstno mogočno hopsajočo polko, sklanjala glavo nekam dol naprej, da slučajno ne dobim vdolbine še jaz…obleka se je povesla do tal, lasje kot se spodobi zalepljeni ob kožo.

No, od tod lepi lasje….mokri in valoviti

Zakaj bo trajalo, da padem v sen? Ne znam si razložit, kje tiči razlog, zakaj sem danes doživela enega od silnejših napadov spanja. To mora človek doživet, da bi mi verjel, kakšno neverjetno silo sem občutila v telesu…zmanjkalo me je v manj kot 5 min, ko sem “zgubila” zavest in padla v nezavedno. Zjutraj oz dopoldan sem se zbudila ob desetih, se sprehodila do kuhinje in že na poti nazaj je gravitacija delovala abnormalno strašljivo nenavadno zoprno. Eno je, ko si pač klasično zaspan ali utrujen….drugo pa je to stanje, ki se mi je do sedaj pripetilo morda drugič v življenju. Da bi mi kdo gorzil z orožjem, da moram nekaj storiti ali se odpraviti kam, ne bi imela moči. Spala sem ves popoldan, vsega skupaj okol 16h!
Sigurno niso krivi od prejšnje noči Mai-Tai in N-jeve velike, temne, okrogle oči. Lepe seveda.

The Secretary is done and gone. Sem imela govor, tipičen moj, po tem, ko so me sodelavci sektorja presenetili z lončnico rože, katere ime sem pravkar pozabila. Močno rožnate barve je. Rdeča, topla, nijansa malinaste.
Kaj naj povem o delu tajnice? Bila sem prava tajnica Ampak ne tak prava, kot v filmu z Maggie G heeeeeh Sej pravim, nisem imela direktorja, temveč direktorico, tiste par bližnjih sodelavcev pa je bilo preveč “nežnih” in premalo jezikavih, pa ni bilo nobenih perverzij
Delo v celoti je bilo dinamično, predvsem sem morala koristit, sicer delno usvojene, organizacijske spretnosti, spomin pa me je potihoma vsakič malo izdajal. Jebiga. Človek sem, ne bog. Bog je baje vse…Verjetno si me bodo zapomnili, kot večno vedro in nasmejano, prijetno raztreseno Ano.
Kar mi bo ostalo posebej v spominu je vsakodnevno kuhanje kave, kupovanje malice dir. in 8h sedenje. Uau. Nikoli nisem kelnarila, odpor imam do tega dela - na grobo: služenja. Ne, tega moje življenje ne priznava, težko sprejema, toda tokrat smo morali kloniti. “Klenarila” sem po hodniku gor dol, do pisarne in tu in tam v sejno sobano. Okol 5 krat, v štirih mesecih, se mi je zgodilo, da sem pozabila dostavit malico dir. na mizo, kar pomeni, da ali je ostala v torbi, ali v pekarni. Način direktorice, kako me je spomnila, da nima kave ali sirove na mizi, je bil skrajno prisrčen in nepričakovano vsakič sproščen:”Ana, meni se zdi, da sem nekam lačna. / Kaj sem danes kavo že spila? (smeh)”
Kljub njeni prijetnosti ne razumem “filozofije”, da je tajnica tudi tista, ki skrbi za “nelakoto” nadrejenih. To, da smo v 21.stol. me vsakič vdari po glavi, pa ne vem ali naj ga razumem ali ne. Osebno ne bi imela srca poslat bilo koga po hrano, če bi se v vsakem primeru odpravila v delovnem času na odmor. Sicer je najmanjši problem mimo grede skočit do pekarne, če grem mimo nje… Ampak tako je bilo, in seveda ne gojim nobene zamere, tudi zgražam se ne. Le čudim. Koncu koncev pa mi je s tem zaupala. Dogaja se namreč direktorjem, da pozabijo v navalu dela celo na lakoto, zato imajo nekoga ob sebi….tajnice, da jih spomnimo na nujen obrok; skrbimo, da so priskrbljeni z energijo, da vzdržijo do konca
V kolektivu so prevladovale ženske. Kako nič novega. Od kar sem začela delat (začetki srednje) do danes nisem naletela na službo, kjer bi me oblegali moški ali zastopali vsaj pravično polovico. Pa bi bilo jako dobro, da bi se vsaj približno enakomerno pomešala z njimi…za dobre odnose, za normalno življenje so nujna nasprotja. Čeprav zaradi “girl power-ja”, tokrat v mojem primeru ni bilo težav. Zelo zadovoljna s kolektivom. Bile se potrpežljive, predvsem domače. Večina me je prosila, da jih tikam, kar precej vpliva na celotno klimo, sodelovanje in delo nasploh.
Ok, ne bi več o tem.

Pičilo me je spet, da grem v kino. Obožujem veliko platno, zgodbe na “veliko”, z odličnim glasbenim repertoarjem. Neznansko uživam v kinu. Kino, kino, kino. Nekoč sem ga obiskovala redno, danes manj…na žalost. Iz preprostega razloga, ker ni družbe v mojem mestu, ker od tiste malo, ki je, ni interesa, sami pa mi ni za it. Zatorej hodim z mamo, ki je sicer enako veliki maniac na velika platna. Plus enako močno se zna vživljat v zgodbe, kot jaz, na podoben način se odzivama med filmom, v glavnem: povsem odličen tandem sma.
Mislila sem, da so Borovničeve noči že passe. Predvsem me je prepričal naslov filma. Tokrat. Uro pred predstavo, sem z naglico vprašala, če grema in….sma šle.

My blueberry nights je prijetna, izredno simpl zgodba (kako mi paše, da ni jakih umetelnih peripetij in nerelanih potekov dogodkov) mlade ženske, ki prebavi zavrnitev svojega moškega s potovanjem ter dramatičnimi naključnimi poznanstvi, v katere je nehote vpletena in so seveda prežeti s problematiko intimnih razmerij.
Svoj “mizeren” ljubezenski konec na okusen način predvsem preboli z blueberry (sočna, mehka izgovorjava v angleščini heh) pito v kombinaciji s sladoledom. Norah Jones streže Jude Law. Zanj ugotavljam, da mi je prijeten samo v filmih, izzven pač ni moj tip, nikakor.
Navduševala sem se nad žensko igralsko zasedbo. Norah je debitantka, sicer z vlogo nič impresivna, vendar za oči tako blagodejna, še bolj za uho. Poleg nje pa iz venčka “Mojih žensk”: Natalie Portman in Rachel Weisz. Dve 100% pure očarljivih igralki, ob katerih doživljam navdušenje nad žensko očarljivostjo in sexapilom.

Glasba v filmu je bila poleg fotografije najboljša, ježila se mi je koža. Sicer pa je od posameznika odvisno, kako močno, globinsko, “zaresnO” podoživlja glasbo in bilo kateri film, neglede na kvaliteto, žanr & Co. So trenutki v filmu, ki me popolnoma prevzamejo, samo zaradi melodije v spremljavi ali asociacij ali dialoga, pa je morda drugo bolj ali manj “megleno”, nepresenuljivo.
V “Borovničkah” so bili kadri, kjer sma se z mamo navduševale nad izrazom ženstvenosti in naravnega sexapila. Lahko se poskuša zaigrati, vendar se bo videlo, da to-ni-to. Te oči, oblika nosu, ustnic in brade - popolna od vseh treh , le da Norah ni bila tako izrazna, kot drugi dve omenjeni.
Vmes so se nama sline cedile vsakič, ko je Norah jedla borovničevo pito s sladoledom, v tako dobrem ambientu. Obožujem tovrstne lokale, kot je bil ta v filmu. Pri nas jih ni oz. ne da bi v kakšnega podobnega stopila. Ploščice, kovina, les, neagresivno mešan stil, preproste mizice, pecivo v steklenih posodah, za jagodo na smetani barvne luči…na nekaj kvadratnih metrih.
In sma šle na sladoled s čokoladno-jagodnim prelivom, med vožnjo nama je odpela par svojih aktualnih Jones-ova. CD sem prejela februarja letos…slabo sem ga poslušala. Zdaj spet nora nanj - ta glas, čist in hkrati “hripav”, čeprav tud to ni…res v srce. Danes vseh 13 poslušam že 4.-ič.

Naslov je sicer posrečen zapis na majicah, ki so jih na debelo prodajali na štantih. Kar nismo se mogli nagledat raznoraznih “aspiracij” katere so apelirale na obisk Guče oz. namen je, da se te majice obvezno nosi “na zemlji”, od koder prihajaš…da se ve, da si bil del tega đumbusa. Sebi je sicer nisem podarila, raje sem si kupila unikatne srebrne uhane, saj sem vendar earring maniac ; kamorkoli grem, preko naših meja, prinesem nazaj en par visečih.

..vidim, da je tudi Sosed objavil post o svojem doživetju…mislim, da smo bili edini siolovi blogerji tule

Za fotra je bil edini odličen dar liter rakije. Rumene, najjaće! Direkt iz hrastovega soda. Mami smo začinili življenje s tabolšo, seveda domačo, sladko in ostro papriko. Vonj je tako močan, tako omamen, da je “odišavil” pol avtobusa. Sestri smo kupili fensi roza kapico z napisom v cirilici, ker je itak ne razume, pa naj se nauči par črk vsaj v tem primeru

Dogodek v Guči vsekakor nima veze z dogodkom v Gogi. Mi smo namreč vse dočakali in podoživeli. Bili smo pripravljeni na veseljačenje, na opuštencijo, z ničemer obremenjeni, ready za go with a flow. Ta go with a flow je Terzićko že prvi dan butnil do amena Neplanirano, nepričakovano.
Žganih pijač ne pijem, ne prebavljam. Nekoč sem skrnila rakijo, da mi prežene slabost. Tisti požirek je bil uspešen, je deloval zdravilno, medtem ko je xx eksov (sozabavljačica Suza nam jo je vztrajno nalivala v kozarčke) omenjene v četrtek zvečer, s poplaknjenim pivom, bistveno spremenilo moje psihofizično stanje v en izmed ulic. Šlukala sem z zaprtimi očmi. Na začetku. Baje ne moreš kar tako oditi iz Guče, ne da bi namočil jezik v njihovo rakijo Kasneje seveda več nisem dojemala tuzemske realnosti. Domov sem odšla predčasno - zahvaljujoč Katarini, ki me je (z materinskim duhom ane, ane?!) pospremila na varno.

Prvi večer se je tako končal z … ja in skrbjo ga. Dragane (lepe, vendar manj zgovorne, gazdarice hiš), da se to ne bi ponavljalo; zgleda ni vajena takih “excesov” na festivalu, ki je sicer obarvan s pijanico. Naslednji dan sem se ji opravičevala ter jo prijazno pomirila, da je nadaljna zasrbljenost doveč, saj je bil zame to en velik slučaj…niti ni bilo povzročene nikakršne škode…

Guča je majhno mestece, seljački gradič z zeleno, hribovito okolico. Ulice in kafane zaživijo predvsem in samo tedaj, ko se zgodi festival trub. Vsako leto privabi na tisoče ljudi; domače, predvsem pa tujce. Letos je Slovencev bilo 3/4 manj - ne vem, kje tiči razlog, pa tudi me ne zanima, ni pomembno. Prevladujejo mladi, moška populacija, od tujcev pa tokrat masa francozov, na moje začudenje veliko rastafarijancev, boemskih duš, ki so cele dneve poplesavali v krogih in se predajali balkanskemu melosu. Hodiš z množico, se obračaš na vse strani, na obrazu se ti zarisuje nasmešek, počutiš se eno s tem duhom, s to atmosfero…
Zdi se, da bi bil festival trubačev lahko kjerkoli…osebno sem na čase začutila malo mehiškega vzdušja.

Trubači so predvsem Cigani. V moški zasedbi, startostno povsem raznoliki. Od jutra v noč se zbirajo v skupinah po ulicah, ob mizah, na trgih…zrak napolnijo z vibracijami trobil, z vero, da bodo od “prišlekov” tudi kaj zaslužili.
Tako se je gdč. Ana odločila, enemu izmed trubačev, ki je s svojo skupinico obrkožil našo mizo, zatakniti nekaj malo monete…v tistih okoliščinah brez občutka za vrednost dinarja v trubo spustim 20 dinarjev. Katarina mi sikne, da je to premalo , jaz skomignem z rameni, v mislih, da jim pač ne morem podarit cele denarnice…v naslednji minuti jih več ni bilo. Hehee. Pametno! Čas igranja je odvisen od podarjene količine denarja. Recimo, gospod za nami mu vrže 200 evr!, pa mu svirkajo na uho (dobesedno) še naslednjih 15min.
“Posebnost” ulic in festivala so revni cigančki in cigančice, ki vztrajno prosjačijo naokoli. Deklice, tudi 5 let stare, plešejo okoli miz, na mizah v “belly dance” ruticah. Pridih revščine, ki te sicer zbode, vendar kasneje postane nekaj “utečenega, samoumevnega” in moraš spregledat.

Guča je specifika, pa vendar je primerna za vsako dušo, za tiste, ki imajo radi raznoliko glasbo, ki ljubijo gužvo, razpuščenost, prijeten nemir, seljačko atmosfero, svinjsko meso, rakijo in veseljačenje do zore. Ljudje s predsodki, s pomisleki, zapriseženi prevzetneži in skrajno v eno glasbeno zvrst usmerjeni muzikalni navdušenci tule nimajo kaj iskati, čeravno bi povabila prav njih, ker dokler tega ne doživijo, ne vedo, kako se lahko uživa tudi v takem okolju.
Načeloma se spi pri domačinih. V hišah. Hiše so nadstropne, z več sobami, v sobah dvoposteljna ležišča ali več. Jaz sem spala s petimi. Meni je odgovarjalo. Če se gre preko agencije, spiš z ljudmi z busa. Sicer nasploh spanje naj ne bi bil problem, ker je zadnje na kar pomisliš…bilo je udobno, le vsi obiskovalci Guče smo imeli mičken problem z vodo za tuškanje. Vendar je bilo dovolj, da smo bili čisti spodaj in zgoraj

Naslednji dnevi so bili enako prijetni, kot prvi dan, le da z moje strani nič opiti, samo še bolj glasni, plešoči in divji. Seveda se da tudi med trubači zabavat brez večjih količin alkohola. In da ne bi mislili, da je Guča grda, moteča pijanica. Ni. Kolikor vem, nas nihče ni zoprno nadlegoval, nihče se ni počutil neprijetno, ni bilo pretepov - NIKAKRŠNIH, niti lomljenja steklenic na glavah
Čez noč ulice prevplavijo plastenke, pločevinke in druge smeti, naslednje jutro je tako, kot da se dan prej ne bi nič dogajalo. Načeloma vse počistijo.

Mestece je zamegljeno ( z moje strani nič negativno) od dima, ki se vali izpod žara, saj se na vsakem koraku pečejo svinje. Ena za drugo se vrtijo na tistih “železnih kolih” in mrvto gledajo (mene, ko sem jim približam ter gledam s trpečim srcem) v prazno. Oči ostanejo, od glave ostane zobovje in kite…to mi je predstavljajo grozoto prve vrste Ne vem, če je še kdo razen mene in Katarine dal pažnjo na to…pač svinje so, morajo bit in narod komaj čaka na te dobrote. Jaz nisem naredila niti grižljaja. Vendar ne zato, ker mesa ne bi imela rada - seveda ga jem, pač pa mi okus svinjine ne paše, sploh.
Svatbeni kupus smo probali vsi. Odlično. Mastno Načeloma ne ješ zelenjave hehe Vse tri oz 4 dni se je meso, kruh in kupus. Imaš možnost jesti pečeno papriko, vendar ni nekako priljubljena “glavna” jed. Zelo priporočam proti zaprtju čaj primeren za “odprtje”. Pomaga in marsikdo ga te dni krvavo potrebuje.
Katarina, tvoje črevesje je že “spucano”?

Cene so vsako leto višje. Normalno. Nič novega. Vsekakor pa se z malo “ostrega nosu” najdejo kafane in restavracije, kjer se lahko spodobno troši, brez občutka po bankrotu. Odvisno je seveda od vsakega posameznika, koliko potroši na letovanjih in festivalih. Kar se mene tiče, sem s seboj imela 120evr za 4 dni. Od tega sem domov prinesla 40, lahko bi 60, pa me je melo, da ga še malo porabim na palačinkah, fensi cigaretih kupljenih v Beogradu, odlični srbski reviji Prestup (magazin za drugaćiji pristup), uhanih, lubenici, ki je je več kot polovica ostalo v hladilniku…

Guča ni kraj, kjer bi se dalo “pecat” Mimo te tematike nekako ne morem it, ker pač…samske, ups, samostojne ljudi to rado zanima. Oziroma: vse se da, če se hoče, ampak v Guči raje ne Prvič zato, ker ljudje niso prizemljeni - to niti ni namen hehe, drugič zato, ker je vsem cilj rasturačina na 100 načina in tretjič: ni časa
Sicer pa ena pikantna: imela sem kar nekaj ženitvenih ponudb. Jaooooo, booožeee, kera čast! En dan sem bila mala zvezda haha Drug večer prejela vrtnico…da rodim decu, da se udam, lepotice naša…hehe Ja, posrečeno, simaptično, luštno….kasneje se niti nisem upala več nasmejat ali se srečat s pogledi, ker bi takoj napadali Zdaj vem, kam it po moža…tam nihče ne čaka, nihče ne stoji ko pribit, nihče se ne stidi, sami đentlmeni in osvajalci ženskih duš

Problem bo samo viza Sicer pa z veseljem grem živet v Beograd ali Novi Sad

Guča je energijska, muzikalna bomba. Da ti energije in enako količino ti je tudi odvzame. Dva dni sta povsem dovolj. Tretji in četrti sta primerna za vztrajneže, nenasitneže. Naša četica je Gučo osvajala od četrtka do nedelje. Svaka nam čast! Iiizredno smo se veselili prihoda nazaj v Slovenijo, vendar smo jo zapuščali z lepimi vtisi.

To, da je Gučo prežemal nacionalistični vazduh, nisi mogel spregledat, vendar ni bilo moteče. Na štantih so prodajali slike Karađiča, Mladića in v manjšini Tita Sicer pa ni bilo nikakršnih izgredov, ne skrajnežev…osebno sem se popolnoma zlila z vsem, prilagajala tam kjer je bilo potrebno; niti na kraj pameti mi ne pride, da iščem pomankljivosti, kadar se odpravim v kraje, kjer še nisem bila. Vse se dogaja z nekim razlogom, vse okoliščine in ljudje kamorkoli greš imajo svoj “zato”…in če znaš biti lahkoten, je tudi vse ostalo lahko “tako lahkotno”.

“Očividno” ni nikjer fotografij. Imam nov fotič, slikala sem ko luda, ampak sem tolk še nezverzirana s prenosom fotk na comp, da bo treba poklicat pomoč. Zatorej fotografije in video pridejo te dni. Seveda priporočam ogled

Pozdravljam vse moje kompanjone, torej poleg Soseda ( + sosede) in Katarine še SS-ovca (Suzo&Sandija), pa Eriko in njeno internacionalno družbo (Izrael, Nizozemsko in Nemčijo), organizatorje festivala Guče, Bobana Markovića, ki mi ga ni uspelo videt, saj se je naša druščina “spozabila” v eni izmed ulic, pa zato nismo tisto noč stali na stadijonu pred odrom… in 3 poljubce gospođi Dragani ter trubačem, našim sosedom v hiši, ki so vsako jutro priredili bučno trubarsko budnico!

* za konec NEUTRUDNI, NA SVAKOM ČOŠKU MILIJONKRAT SLIŠANI GAS-GAS ob katerem še največja trma ne bi mogla ostati mirna

Ok, razumem, da obstajajo vanzemaljske sile, verjamem v usodo in ne verjamem v naključja. Dogajale so se mi že zares čudne, nepojasnljive stvari…sosledje dogodkov in misli, skritih vzrokov in čudnih posledic…življenje je strašljivo zanimivo,

toda kolikšna je verjetnost, da na facebook v svoje “mood” okence (tako jaz to poimenujem, kamor vpisuješ momentalno “stanje”) vpišem nekega lepega sončnega jutra - danes -  sporočilo, ki je delno povzetek ene pesmi, katera se v naslednjih minutah “odvrti” na radiju!?!?! ….razmišljala sem o svoji življenjski situaciji, dejanskosti in prihodnosti… ugotovila, da sem danes dobro - uau!, nakar se je v misli vsilila tista melodija…besedilo sem spremenila v I’m warrior, dreamer, believer of my life, akhm . Nato grem iz pisarne, na poti nazaj si pesem še vedno pojem v polomljeni verziji, ker si nisem zapomnila celotnega besedila in ko vstopim, slišim na radiu City, kako speaker brenka prav ta komad z namero, da bo prvi poslušalec ugotovil za katerega gre. AAAAAAAAAAAA!!!!!!! Tega komada ni bilo nikjer že celo večnost! Nikjer, ne za slišat, ne za videt. To je čudno. To je nek znak za, amm, ne vem kaj; verjetno je povezano s pozitivko - sigurno

The Joker people!

 obožujem celotno besedilo…..začetek pa je:

Some people call me the space cowboy, yeah
Some call me the gangster of love
Some people call me Maurice
Cause I speak of the pompitous of love

Torej…ne dogaja se. Ni v navadi, da imam kaj opraviti z nogometom. Vendar se zgodijo izredni primeri, izredne razmere, vedno obstaja možnost, da smo del nečesa, kar sicer ni samoumeven del nas

Sledeče sem copypaste-ala iz http://www.nkinterblock.eu/news/detail/5/1302:

V četrtek, 31. 7. 2008, bo ob 20.45 uri na štadionu Arena Petrol v Celju na sporedu povratno srečanje 1. kroga kvalifikacij pokala UEFA med ljubljanskim Interblockom in Zeto iz Golubovcev (Črna gora)

AAAAAAAAAAAAAAAAAA! Komaj čakam!
Nazadnje, dve leti nazaj, če me spomin ne vara… sem v loži Mariborskega Ljudskega vrta sedela z očetom in direktorjem kluba (eden od vodilnih Zete je fotrov bivši sošolec…res več ne vem, kateri, pa smo meli malo bonitet…), na moji levi pa okoli 100 zagretih navijačev Viol Ko me je zagledal bivši moje kolegice, so mu oči skoraj padle iz jamic heheeeee
Navijala sem za ene in druge. Drugače ne znam
Moja razneženost ni imela meja, ker je NK Zeta Golubovci (Zeta je sicer ime največje pokrajine v Cg, Golubovci večja vas - moja vas, v tej pokrajini) bil tako blizu mene, ker so to MOJI ljudje heh, in ker sem si tako želela z njimi odpotovati nazaj na jug. Zgubili so…amm, pošteno. Jaz pa sem predvsem uživala mesto navijačice, prvič v tej vlogi, na moji prvi mini nogometni tekmi.
Prva prava večja se je zgodila lani med Cg in Rangersi v Podgorici. Človek kar pade v vzdušje, in če se še tako trudi, da mu je dolgčas, mu roko na srce ni…sploh pa ne ženski, ki sedi med tisočerimi “testosteroni” heeeeh No, torej, jutri upam, da se tati sliši z Rajotom ter naju posede na “varno mesto”, kjer bom imela vse pod kontrolo

Tokrat naj zmagajo. In potem naj me vzamejo na letalo…