Popolnoma normalni kaos

Sem v stanju Zivecega. Moje najaktualnejse dogajanje je sprevracanje, spotikanje in pobiranje. Ko se poberem, me najprej zmoti bolecina (ima razpon seveda), potem, v naslednjem koraku, usmerim pogled nanjo. Prva reakcija na podobo je Popolnoma normalno kaoticna. Impulzivna. Egoisticna. “Kot ponavadi”. Reagiram po sebi. Ampak po plitvejsi sebi. Ko se umirim, kar traja kak dan ali dva (vec zares ne), si zlezem malo globlje pod kozo, iscem v labirintu moznih izhodov, cimblizjega, v upanju, da bo tudi najbolj moder. Napeta dusa in stanje “ni mi niti za zivet” se pomirjata, zgubljata na tezi, cemur sledi nehotno nagonsko in survivorsko plazenje aspiracij, v stilu: Kaj je to proti zivljenju, vse se dogaja z nekim razlogom, instead of Why me, say Try me etc etc…

Sem v stanju intenzivnega razumevanja vseobsirnega dogajanja. Kar seveda zahteva svojevrstne muke in moje burne reakcije. Vendar, koncukoncev, najpomembneje je le to, da se da z mano vse zmenit in da se, NAJ NAJ pomembneje, dam zmenit s samo seboj. Ce ne pridem zadevi do dna, v sebi, ce nisem pomirjena, ce ne razumem se kako drugace, kot sicer in mi ta sicer seveda ne disi…potem zgubljam psihofizicno energijo, srz vsega, kar sem; pojenjam.

Hecno in veckrat zares zoprno neugodno je biti del obcutkov, ko “ves”, da morda popuscas, in te nek strah omejuje in si previden, pa ne bi smel biti, ko cutis, da soigralec zares nima prav, pa moras bit diplomatski, ko delas nekaj, kar po zakonih samozavestnega in odlocnega cloveka, ne bi smel, ko cutis, da govoris in se obnasas, kot da si popolnoma brez drze in to drugi tako tud dojema, sam pa vseeno ves, da si na koncu vedno hrabra miska, pa bi si zelel, da soigralec na to zadnji hip pomisli, in ko mi soigralec govori resnico, ker je moje zrcalo, pa vem, da ima prav in da se hkrati moti in tedaj ne ugovarjam, ker vem, da ne smem, hkrati pa dobim obcutek, da moram vseeno branit kak “ampak”, da mi soli pamet, ceprav vem, da sam na to sploh ne pomisli in da mi le zeli dobro….in toliko vsega je se tu, kar ni le crno- belo in moras SPRETNO sproti razciscevat.

Se bolj in bolj mi je kristalno jasno, kako POMEMBNA in NUJNA je SPRETNOST dobre komunikacije. Kaksna nuja je (no, vsaj meni), da je posameznik v njej tako vesc. Na trenutke se izkaze, da je edini problem prav ona, v kolikor namrec ne znas izrazit, to kar dejansko mislis (pa ce traja ure, samo da dosezes razumevanje sogovornika), ne razumes, da se clovek tezko sekundo kontrolira v izrazanju, v kolikor se ne potrudis popravit izrecenega, za katero ves, da ni bilo ustrezno in da reakcija drugega ni v skladu s povedanim, ali ga je celo prizadela….potem problem hitro, prehitro, nepotrebno dobi svoj mizern konec, vsak rece: ne bom se jaz s tem lalalalaa…ni mi treba tega poslusat in zadeva ostane neresena, konec pa torej lahko celo dramaticen.

V kolikor se SPROTI kontroliras ter opominjas, da sta si oba v komunikaciji enakovredna, da je nemogoce zlesti v mozgane sogovorcu, da se vsak trudi na svoj nacin, da ne zelis koncati dogajanja na najbolj neumen cloveski nacin po liniji najmanjskega odpora…potem je se vedno upanje, da si pridemo na jasno.

V mojem svetu vse dozivljam na v’lko. Saj mi pravijo naj “smanjim dozivljaj”, ampak nima smisla. To sem jaz. Jaz ogromno ze naredim s tem, da vztrajam, da ne omagam, da sem prodorna v komunikaciji, da odkrivam, da se lahko zderem, da se lahko kesam…vse na en mah, vse hard core, ampak na koncu ni nihce unicen.

The human nature fascinates me.

- Renovirana z moje strani od Andyja.

“Some people never go crazy, What truly horrible lives they must live”

Charles Bukowski

Optimist ne uporablja verjetno pogosto besede PROBLEM, niti ne določa, da je nek dogodek, stanje, oseba DOBRO ALI SLABO, najbrž meni, da tisto nekaj samo JE.

Življenje JE. Zakaj bi definiral, da je tudi slabo in tudi dobro…seveda se potem en povprečnež hitro nagne v smer, kjer ga doživlja predvsem z negativnimi preizkušnjami, potem ga “načitano, klišejsko” popravlja s tem, da se iz tega vendarle učimo in da je v tem tud, pazi!, nekaj pozitivnega.

Torej v navadi nam je, da predalčkamo in predvsem jamramo. Da predvsem radi predvidevamo, vidovito, kaj vse nas lahko doleti in kje vse lahko zaj***. Večino časa se ne trudimo spremenit miselnega toka in predvsem železnih miselnih shem, ne trudimo se skočit preko sebe in si ponudit možnost povsem osvežujoče, presenetljivo pozitivnega mišljenja, vse stranskega, filozofskega, lahkotnega.
Bojimo se živeti.
Bojimo se organov.
Bojimo izražati sebe.
Bojimo se posledic. Pa nas vse čaka in vse vedno dobi svoj konec. In, če nismo po srcu kriminalci, hinavci, nizkotneži, se nam … koncukoncev le piše dober izid, če ne to, pa vsaj nevtralen.

S temi besedami pravzaprav vzpodbujam samo sebe, ker se nahajam v zagati. No, če se takoj popravim: živim življenje, takšno, kakršno mi je postlano, živim dogajanja, ki so seveda nepredviljiva, sem na preizkušnji, kjer se razkrivajo moja ranljivost, trdnost, vztrajnost, iznajdljivost in predvsem my state of mind. Zavedanje, da sem predvsem človek prihodnosti, katera je nedeterminirana in polna presenečenj, me nekako straši. Bolj nezavedno sicer, pa vendar.
Verjetno, skorajda res je, da ima življenje (vse kar sem spada, VSE) povsem drug potek, drugo realno sliko, če drugače mislimo, kot sicer. In ta sicer cilja na tisto povprečno miselnost in dojemanje realnosti…zaj že vemo kakšno je približno.

- teži me brezposelnost. Sprašujem se, hkrati to naslavljam na Ministrstvo za šolstvo & Co. ter ravnateljem: kako naj prof., ki še nimamo strokovnega izpita, le-tega pridobimo, če si zelo težko “privoščimo” volunterstvo (od ministrstva financiranega seveda ne dobimo, ker je to le zadetek na lotu, iluzija – 45 mest za vso Slo, hoho) ?!?!?!?!?!!??!?!?!?!
Zakaj sem zagovarjala diplomsko nalogo s končnim rezultatom, katerega predstavlja OCENA?! Čemu koristi moja 10-ka? Za financirano pripravništvo pa se šteje le povprečje ocen! In nihče nas ni prvi dan faxa opozoril naj na to PAZIMO, ker si bomo sicer otežili pot do zaposlitve.
Kako bedno in žalostno je, da jaz, kot Štajerka, ki naslavljam prošnje v ljubljanskih šolah, praktično izpadem iz kroga primernih kandidatk prav zato, ker prihajam iz daljnih krajev, čeravno imam recimo več let izkušenj in strokovni izpit.
Kako bedno je, da nimaš vez in tudi, če jih imaš, ti celo te več ne pomagajo.
Kdaj bom dobila delo?
Zakaj imajo srečneži s strokovnim izpitom prednost? – naj me kdo opomni, da je to butasto vprašanje!
Če ne dobim financiranega pripravništva in če ne opravim volunterskega, je potem še 3-ja, mogoča in hkrati neverjetna opcija ta, da me en zavedni ravnatelj zaposli, mi da PRILOŽNOST priti do strokovnega izpita, ki ga lahko danes po 6 mesecih delovne dobe tudi opravim…AMPAK TO SE SEVEDA NE ZGODI, če se to dogaja v gl. mestu ali 2.največjem, če nimaš vez ali če se ne prijavljaš na OŠ, ki se nahaja na ruralnem področju, kamor ne pelje vlak, pač pa potrebuješ avto.

- najemodajalci so kriminalci. Nisem rekla, da vsi, nisem rekla, da večina. So pa. Nategujejo kjer lahko. Prvič se seznanjam s pravno-formalnimi zadevami na tem področju, in v sam proces sem padla precej nevedno. Zdaj sem ogorčena in zdaj imam težave in zdaj bom morala dokazovat in zdaj se bom morala branit. Verjetno, predvidevam.
In ali se kdo zaveda, tudi sodniki, in vse druge pravne osebe, da svet ni ČRNO BEL in da tudi ZAKON ne more stat za neko resnico, če pa resnica ne prenese NEUMNEGA ZAKONA?!
In kako si drzne nekdo izjavit, da bo tožil, če sam v celoti krši celotno pogodbo?

- ohranjevanje ljubezenske zveze. Tu sta dva. Tu šteje le ŽELJA obeh. Volja obeh. Vnema in radost obeh. Strast obeh. Eden ni nobeden tule. Pika. Zdaj naštevam samo misli na to temo, to konkretno ne pojasnjuje mojega stanja…zna se pa zgodit. Bojim se, ker mi je to tako dragoceno. Ko imaš enkrat nekaj tako dragocenega (hm, sam si pripisal temu tako dragocenost – moj problem torej), si nič na svetu tega ne želiš izgubiti. Verjetno pa postane druga pesem, če te doleti razočaranje in novo spoznanje.
V kolikor pride do sprememb, povsem mobilnih in bivanjskih, najbrž to ne sme vodit v strah pred razpadom zveze. Čemu le? Če nekaj je in je dobro, zakaj bi nujno kaj takega neg. vplivalo nanjo. Torej nočem se več trpinčit…vem, da to počne marsikatera…in po vsakem trpinčenju se počutim ne samo zares neumno, ampak me je sram, v priči same sebe, da sem zmožna sproducirat taka stereotipna, klišejska razmišljanja in pristope…Mater, pisala sem diplomsko na to temo!
Ampak verjamem vase in mislim, da mi bo slej ko prej uspelo ustvariti povsem nov, lahkoten, zdrav pogled na tem področju.
Trudim se iti s vseživljenjskim tokom….trudim se “voziti”, ker ipak, to je baje just a drive. Dobro in smiselno je reči, da bi morali življenje doživljati bolj holistično, ne pa da nas obračajo na glavo in spravljajo v slabosti vsake spremembe udarno in tako teatralično.

Zanimivo se je znajti na poti v življenju, kjer spoznaš, da si dejansko vedno SAM (morda se to dogaja prav v času popolnega osamosvajanja, kjer vsa odgovornost tiči le v meni). Ne osamljen, ampak SAM. Sam v sebi, tja ne more nihče. Sam s svojimi odločitvami in dejanji. Ne mama, ne tetka, ne prijatelj…tudi tisti, ki vzorčno, pa vendar srčno bodrijo in pomagajo, nimajo dejansko ključnega efekta. SAM se moraš znat soočit, spoprijet in znajt. Sam se moraš spoznavat – odkrivat (kako premalo ljudi to počne), preizkušat (prvo je strah, potem volja, nato pogum in drznost s tveganjem = napredovanje) in pazit nase. Gojiš resno skrb za svoje zdravje – fizično in mentalno….Odkrivaš nove žive filozofije, ki niso le vera, upanje, ampak dejanje.

V kopalnico sem se napotila skrajno predano, delno ponižno (komu že?), samopomilujoče, utrujeno in žejno…sprostitve. Skorajda odrešitve. V bano sem stopila neučakano, v temi.
To, da se rada tuširam (prham je osladna beseda) v popolni ali delni temi je ena izmed mojih “skritih” sladkosti, posebnosti, kakorkoli…

Sprva je bilo mini kopalniško okno odprto na kip, tako, da se je prostor hitro napolnil s paro. Zdaj že vem, zakaj se čez čas kapaciteta mojega telesa vidno poveča, oz. natančneje del pod prsmi. Na začetku leta, ko sem začela prakticirat dolgotrajno tuširanje, mi ni bilo jasno, občutek delne napihnjenosti me je znejevoljil in čudil, saj se nisem prenajedla in šla s polnim želodcem v kad (bana se sliši nefino). Potem sem pričela spremljat spreminjanje telesa, ki je dalj časa izpostavljeno vroči vodi…ne samo, da se je moja koža zelo zmehčala in ogrela, da se mi je ježila koža, povsem sem bila razorožena.

Sem vodnarka. Nisem ljubiteljica neskončnega kopanja v morju, bazeni pa me sploh ne vidijo. Z vodo in posebej s tuširanjem imam poseben deal. Nastal je skozi leta, neplanirano, tako potihoma.
Če bi rekla samo, da me voda “zelo pomirja”, bi naredila krivico dejanskemu počutju. Ta opis je preskromen.

Ko je moje počutje nekje 3m nad dnom, ko si grem neizmerno na živce, kadar se me polaščajo občutki pomilovanja moje malenkosti (veličanstva), ko na koncu tunela ne vidim sijoče luči, ko “ugotavljam”, da “pa svet ni čist tako fer”…ko sem razočarana, strašno jezna, tedaj je kad s tuširanjem moj SPAS (sliši se mi bolj teatralično).

Šele 10min je minilo, od kar sem stopila iz tega templja. Tempelj postane, ko zaprem oči…sprva sem sedela s skrčenimi nogami, kot embrio…tuško sem držala sprva nad hrbtom in jo zibala iz ene strani ramena na drugo, naprej h kolenom in na stopala. Ta pot se ponavlja ne-vem-koliko-časa. Nato sem se naslonila nazaj, stegnila noge na čelni rob bane. Zadnja leta imam težave s pretokom, I guess. Noge, stegnjene in razbremenjene v horizontali so zame pravi balzam, sploh če jih obliva topla voda (in na koncu ledena).
Jaz, moja bit, moje misli, moja zavest….je začela pridobivat nepričakovan občutek samozavesti. To je bilo prvo očitno stanje. Morda se mi ne ljubi meditirat usred stanovanja, ali pa mi je preveč nepreprličljivo okolje za to početje, pa to počnem nezavedno v kadi. Odvečno težo misli sem (uspešno) odstranila, misli nasploh so izpuhtele, ne da bi se kaj napenjala in jih trudila zbrcat iz buče.

Naslednje stanje moje zavesti, naslednja misel, ki me je doletela je bilo, da se grem luksuz. Vstala sem se, naslonila na okensko polico pri odprtem oknu, gledala ven, vdihavala ostrejši, hladnješi zrak, z desno roko pa tuško usmerjala po hrbtu in trebuhu. Zunaj prijeten mrak, tema, z nekaj mehke svetlobe v daljavi, na nebu.
Mislila sem si: zares se grem luksuz. Luksuz v mojem primeru (čeravno nimam lastnega stanovanja, zadovoljivo mero denarja), kjer pada voda po mojem telesu v potokih, slapih, nekontrolirano, skoraj do večnosti, medtem ko nekje na drugih koščih zemlje ljudje hlepijo, umirajo zanjo, ker je ni na dosegu. Sledila je strašna hvaležnost. In zadovoljstvo.

Večino časa sem imela zaprte oči. Predajanje tovrstnemu užitku je veličastno (in na živce mi gre osladno izražanje, pretiravanje z besedami, toda tako zares čutim), obožujem takšno reševanje lastnega posestva. Sebe, fizične in duhovne. Vse globoko diha, je svobodno. To je oblika svobode, občutek svojevrstne svobode.
Tuško sem nekaj več sekund usmerila na stopalo, eno in nato še drugo, z zaprtimi očmi sem hitela ujeti vsak točkast dražljaj curkov, ki so z večjo težo, hitrostjo padali nanj. Počasi, od prstov proti kolenu, do začetka beder, preko popka, v smeri simbola/znaka neskončnosti okoli prsi, po obrazu in ušesih. Po ušesih oplazila večkrat, da sem ustvarjala šum, tisti, ki ga slišiš, če stojiš ob slapu ali brzicah. Na obrazu se mi je zarisal nasmešek.

Naslednje občutje, ki me je preplavilo: kako mi je žal, da je priča mojemu počutju zadnje čase. Kako ni treba, da je priča prav vsemu, kar veje iz mene in je vse prej kot pozitivno; da ga potrebujem za vsak vzdih…preveč. Preveč za moškega. Preveč negativnosti in krhkosti, ki bi jo precejšnji del morala deliti le s sabo…in spoznanje, da se moram večkrat tuširat, kot pa sebično (nonšalantno, čeprav nezavedno) iskat ramo za tolažbo in vzpodbudo.

Tuširanje, katarzično, brez svečk in glasbe, samo zven vode, prelivanje in oblivanje. Jaz in ta dragocenost. Kombinacija za “dol past”.
Dobro se počutim. Bolje, kot, če bi izvedla girl talk ali pojedla 500g čokolado.

True story, true story včeraj.

Sma (sVa) šla na sprehod ob železnici v smeri proti Brezovici, Vrhniki…odlična sprehajalna pot. Čist zrak, mir, travniki, polja, pester izbor polžev, na stotine kresničk, bujno drevje…in potem se ti dogaja, da mimo tebe, sprehajalca pelje vlak. Včasih potniški, drugič tovorni. Pa se jaz spomnim extra idejo. Videla sem, da je vlak – s tovorom – dolg, tist težak, 100% “železni”. Rohnel je ko hudič, tako idealno rohnel, da če bi me kdo napadel, ne bi drugi slišali mojega krika.

Kdaj ste imeli priložnost na vse grlo, iz vaših globočin, se zadret..kriččččAAAAt IZ SRCA? Z namenom, da sprostite vse, kar predstavlja težo, odvečno mentalno navlako v vašem teleščku…Da naredite nekaj, kar sicer v vas vzbuja nerodnost, sramoto (celo), nekaj težko izvedljivega v vsakdanu…
KAKŠNA SPROTITEV JE TO! KAKO OSVEŽUJOČE IN KATARZIČNO.

Vroče priporočam.

Prvo sem zakričala jaz. Kako zanimivo je doživet lasten, popoln krik. Nenavadno. Nato je sledil še njegov. In vlak se je izpel. Zdi se mi, no, amm, menim, da znam kričati še bolje, bolj annoying.
Se slišimo spet prihodnjič.

p.s.: v naslednjem postu o tem, kaj vse bi lahko bila/počela, pa še nisem, in zakaj je temu tako (brez enega jasnega odgovora na vprašanje) ter o učencih (erozija zgražanja in spraševanja o nesrečnem položaju, stanju današnjih mladih pamžov)

p.s.: odkrila sem “verigo” francoskih glasbenikov, ki pojejo v angleščini. SUPERODLIČNO! Uživaj v naslednjih dveh videih…

Petek. Kot še nikoli, tako čas hitro mineva. Abnormalno. Oziroma čas ne mineva, on je, jaz se staram in dnevi tečejo. Oziroma življenje hitro gre heh Ne občutim več razlike med vikendom in tednom, eno za drugim, obveznosti sem in tja. Res je, da se ne napenjam, da ne igram workaholic-a. Za to nisem bila izbrana. Kljub temu se spet nahajam v okolju – mentalnem, ki mi nudi polno priložnosti za stres in nervozo. Ne vem, ali mi gre dobro od “rok”, da se pol dneva spozabim ter ne mislim na bližnjo prihodnost, nadaljne razplete…

Par dni nazaj sem si kupila RECYCLING robce, sposodla knjigo Annina poroka – včeraj. Heh, mi je rekel moj G.Moški, če sem mu, po tem, ko sem povedala kaj berem, vred z naslovom, želela na subtiln način nekaj sporočiti. Naslov knjige je namreč – kot zanalašč – Annina poroka
Berem knjigo in se spominjam sproti na mamo. Vsako poved, ki je pripovedovana od Annine mame, vzporedno povežem z mojo mamo in trenutnim opisom, mislimi, razmišljanji, občutki. Annina mama si želi, da bi hči mislila, delala tisto in ono, moja mama vse to od mene dobi, je dobila, je občutila; tako je še vedno. Pregled in analiza odnosa med mano in njo pravita, pričata, da se so prava toplina, čuječnost, vzajemnost, povezanost, sodelovanje vzpostavili, rodili, spletli.
Namreč sploh ni nujno, ni imperativ, da vsi otroci vzljubijo starše ali da se, še več, globinsko povežejo z njimi še na drugih ravneh.

Še zadnji teden – naslednji teden – delam na OŠ, podaljšano bivanje. 3.r. V petek bomo imeli Pojedino. Pojedina se sliši pošteno. Ne vem še kako bo izpadlo vse skupaj. Stroga planiranja so pri deci itak zaman, in tudi ni gušt, da bi si začrtal jasno določene poteke…Vem, da si vsi radi zmišljajo, kaj radi jedo in kaj ne. Prosila sem, naj starše angažirajo ter skupaj spečejo “nekaj malega, sladkega” ter da poleg prinese vsak še dva kosa sadja. Bomo bovlo delali, s čokoladnim prelivom. Če ne bi omenla slednjega, bi vsi povesli nosove.

Ne vem, kakšna usoda me čaka v naslednjih mesecih. Baje si jo sami oblikujemo, baje ni potrebno, da se prepuščamo. Sej, nihče se ne more popolnoma, ker vedno naredimo nek korak: naprej ali nazaj. Vedno se odločamo. Ne preostane nam drugega. Lahko smo še le proaktivni. Da naredimo več, kot sicer, mimo ustaljenega. Da poskušamo s presežki. Da ne obupamo. To je najslabša izbira življenja.

Si grem namazat trepalnice, po daljšem času natural looka. Večinoma se počutim brez nje (maskare) gola, enako, če ne nosim uhanov. Končno sem se otresla alergije za to leto. Oči so bile letos na udaru.
In preden skočim na busa, še xxxxx-ič odposlušam Bežiš od mene. Ne vem, očitno je spet nastopilo obdobje, ko poslušam le en komad, cele dneve. In vsakič v njem najdem, slišim, občutim nekaj novega.

Navdušena nad pesmimi iz srbske serije Vratiće se rode. Nisem je še uspela videt… Pesmi so extra za mojo dušo in še morda za katero…uživaj tisti, ki boš poslušal.

sledi ena izmed mojih najljubših balad…topim se ko šećer

in Rambo Amadeus Extra!

Naslednja v sodelovanju s Sabanom, baje njegov zadnji komad…

in THE END: relaxacijska…

INSERT IZ SERIJE:

Dva krat je bilo, da sem v afektih in nekih posebnih uporniških stanjih zaprla to, elektronsko, vrsto dnevnika. Potem sem prišla do točke, ko nisem imela razloga, da ga zbrišem, vendar se je smisel, zakaj sem pisati, predrugačil, no, zgubil se je, pa še pripisala sem si status starega mačka na tem področju in entuziazem je izpuhtel. Nič pretresljivega, nič čudnega.

Sedaj pa sem od nekod nabrala energijo, interes ter z, po dolgem času, nalakiranimi nohti (daje nekako fensi pridih celemu pisanju ) pričela s pisanjem postiča. Zanimivo, kako mi je bilo svoj čas POMEMBNO brati bloge, kako nisem mogla “preskočit” tedaj nekaterih mojih cvetk, pustit darilce v obliki komentarja…danes se mi zdi to početje skrajno dolgočasno, me ne zanima, se mi ne zdi pomembno, sem indiferentna. Ne pomislim niti na tiste nekatere jako dobre vpise…Le tu pa tam se zgodi, da pustim sledi tam, kjer je najmanj vredno, heh. No, in tudi tokratni vpis je le oaza sredi puščave. Meni paše.

Od zadnjega vpisa do danes me je življenje naučilo par novih, POMEMBNIH, dejstev. Ali morda resnic.
V tem času sem bila kar se tiče stanja temperamenta veliko bolj umirjena, paralelno bolj resna, zaskrbljena, tudi brezvoljna, jezljiva, pobita, hipermaximalno vesela in vzburjena. Extremi. Tud to me ne preseneča, to sem jaz.
Priznala sem si, da z diplomskim delom ni diplomirala moja čustvena inteligenca, je pa v tem procesu, ki je, zdaj vem, veliko daljši in zahtevnejši. Najlažje je biti “pameten, priden, raziskovalen, kritičen” in stipkat text, seveda pa je najtežje živeti vse to napisano, živeti modrosti. Pa sem se znašla kot del praktičnega primera, opazovala moje reakcije, uvidela tisto, kar je prej bilo zasenčeno, sprenevedajoče in pogumno zrla vase, direkt v srž svojih felerjev. Nič slabega, le resničnega in čakajoč na rekonstrukcijo, na restartanje, na duhovno – duševno kirurgijo. Nujno za vsakega od nas…s tem smo na dobri poti k uresničevanju našega bistva in cilja.

Bolj kot kdajkoli poprej sem si začela priznavat manjke in slabosti, ki škodijo mojemu življenjskemu stilu…ki je še, roko na srce, v fazi oblikovanja. Ni dokončen. Imam napade, ko strašno vem, kaj se mi prilega, kje je moje mesto, na kakšen način bom supersrečnazadovoljna…pa padem na izpitih, tistih vsakodnevnih in se tepkam po glavi, zakaj se iz napak ne učim tako, kot je baje treba.

Ugotovila sem, amm, nova spoznanja, ki se tičejo teme: prijateljstva. Naenkrat mi je jasno marsikaj, občutenja so mešana…na eni strani prevzetni egoizem,v katerem se prebuja pomembnost lastne biti, mešana z jezo in sebičnostjo, na drugi strani pa še vedno nedolžna, srčna želja po tistih odnosih, ki so stalni, ki se jih neguje, za katere se vlaga čas, energijo, ljubezen, radost in od katerih dobivaš feedback v obliki samih pozitivk…vendar sta za tak razultat potrebna vedno dva, ne samo eden. Obkroža me virus individualizma, strupenega. Ljudje se danes tako močno zavedajo stresa, problemov in vsega sranja, da ne vidijo preko tega, ne znajo preseči ta stanja, ki iz njih delajo sužnje sistemov, olesenijo in zatrejo obzorja, občutek za sločoveka, skrb zanj, zatrejo še zadnjo željo po vzajemnem razdajanju…Saj vem, naša narava deluje v smislu: uporabi le po potrebi. Ker če je ni, se pozabi na vse drugo :rolleyes:

Kakor so se prej, pa morda nisem tako dobro uvidela, tako se še dalje stanja spreminjajo. Nič ni determinirano. Novosti so vsakič na obzorju, le to je, da jih preprosto ne moremo uvidet. In tedaj, v tistem trenutku, ko se zavemo, da nam ne gre, kot bi si želeli, pa si želimo boljše, lepše, je pravi pokazatelj, da bo slednje prispelo do nas, ko bomo prebavili tisto momentalno, manj prijetno. Eno za drugim, prvo zima, pol pomlad. Prehitevanje terja žrtve. Razočaranja. Slabosti. Meni se je jasno poznalo tasko fizično, kot psihično. Klasično za zahodnjaškega človečka. Ampak se upiram. In marsikaj se mi ne zdi več sprejemljivo, kot se mi je še nedavno. Začneš mislit, pač na nekovnecionalen, na nezapovedan način. Normalnost je izgubila svojo integriteto, ker je bila že zdavnaj popačena, nas je zavajala.
Zakaj se moram obnašat tako tipično, reagirat na tak način, kot večina…zakaj podoživljat spremembe in razna življenjska stanja na tak dramatičen, ali pesimističen ali prevzeten način. Zakaj se samo zgražat, iskat bedne razloge, zakaj se obremenjevat in ustvarjat problem na problem? Zakaj si prigovarjat da si le dobro ali da si pač, saj veš, primerno današnjim krizam…zakaj torej slediti informacijam iz okolja, ki so le en velik, grd, strupen manipulant?

No, od kar se je zgodil Iški Vintgar, “davnega avgusta 2008″ , si postavljam ta vprašanja, se bockam s poloma Egota, z nezavednim in drugimi višinami ter globočinami. Pred sabo imam zrcalo, katerega imam neznansko rada in mi je hkrati v veliko pomoč. Je moja protiutež na nekaterih osebnostih področjih, je polnovredno dopolnilo, ki mi ponuja tisto, kar še ni v meni vzkliko, je pa posajeno.
Verjetno in skorajda res je, da potrebuješ sočloveka ali pa celo družbo (tako pozitivno in napredno, če obstaja), ki dela spremembe v tebi. Sam s sabo….zamišljam si…sama in daleč naokoli nikogar. Saj se ne moreš spoznat v celoti, nimaš možnosti se odkrivat v toliko plasteh…ne moreš napredovat, se razvijat.

No, še nekaj spoznanj za konec, za vsakega:

* kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih romanc, ljubezni
* kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih načinov ljubljena in intimnosti
* večkrat se zaveš trenutka in obstoja in samega sebe, bolj si navdušen in vedoželjen nad lastnim življenjem
* spopadaš se lahko konkretno le s sedanjostjo, prihodnost je prazna. Načrti za daljno prihodnost so nesmisel
* film Paris je svež vetrc med poplavo stripovskih, vohunskih in osladnih romantično komedijantskih filmov
* nič ni bolj neumnega in neobetavnega kot pesimizem. Zahteva veliko lastne prevzetnosti, da se fopaš s tem. Kakor tudi z egoizmom in cinizmom.
* misli na druge v povezavi s seboj
* posušeni paradižniki so višek dobrote in aromatičnosti
* prirojem humor in prirojena lahkotnost bivanja sta najbolj privlačni del naše narave
* vedno moderno bo delati spremembe v sebi ter spreminjati navade
* res je, da je večina mlajših generacij danes predčasno za v smeti, ampak vztrajnost in ljubeč odnos, trmasto, naivno optimističen, vseeno obrodi sadove
* ne rojevat otrok, ker jih (baje) morate imeti. Ker je vam bilo podarjeno življenje, še ne pomeni, da so vas s tem obremenili z obveznostjo do ustvarjanja novega potomostva – ogromno škode ste že naredili z novimi mladimi generacijami, v katerih ni kančka človeškosti. Oropani vsega, kar bi jih naredilo humane in neškodljive. Preverjeno.
* ne se met za pametne in izkušene. Škodi… Imejmo se le za živa bitja, ki bodo vedno rastla, zorela…
* ne jest nesezonskega sadja
* v delu je moč
* v branju prav tako (iščem ponovni navdih za požrešno branje hehehe)
* in v bližnjih odnosih. Ne se jih otepat.

Dogaja se in jaz se veselim…repenčim…navdihujem…hudujem…dajam komplimente…..iskreno, upravičeno kritiziram…zadnje čase predvsem doživljam več sranja od ljudi. Toliko pokvarjenosti, hinavskosti, domišljavosti in prevzetnosti še nisem mela čast podoživet….in jaz, ki nočem nikomu nič hudega, ki imam toliko občutka za marsikaj, ki razmišljam namesto drugih, ki se zadržujem, ki popapcam to in ono, da se ne bi razvilo v bedastoče, ki bi mi najedale živce….se zdrznem, presenečena napnem telo, zavre mi v ksiht in prisežem, priznam, brez heca: imam željo po tem, da bi, amm, z vso močjo izrazila jezo s pomočjo klofut, sočnih, čvrstih in drenjem na vse pretege…da bi živalsko lajala po ljudeh brez OBČUTKA!!!, brez manir, brez spoštovanja…AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Pokvarjen svet. Zares postaja ogabn.

Zanima me, čemu so namenjeni študentski servisi? Sprejemajo oglase delodajalcev, ki iščejo študente = strokovnjake z večletnimi izkušnjami, s super extra znanjem angleščine, z obvladanjem računalnika v “nulo”, so za povrh LEPEGA IZGLEDA (4gotsejk!?!?!), prijetni, simpatični – kako prosim?…..

SEM VEČ KOT PRIJETNA.
VEČ KOT SIMPATIČNA.
VEČ KOT KOMUNIKATIVNA.
VEČ KOT ISKRENA in SPONTANA.
VEČ KOT NORMALNA (torej tudi NORA in v temu je čar, bemti!).
ZNAM TO IN ONO.
PREDVSEM ZNAM Z LJUDMI! In to danes več kot šteje. Ampak nak, umislijo si psihologe, ki presodijo po pisavi, če sem dihtig ali ne…

- vendar to ne pride v poštev…sej nima teže.

Sicer pa zaposlujejo same hudiče in hudičevke (preverjeno)! »Produktivne« ljudi, ki si upajo dret na osebo, s katero niso niti krav pasle skupaj….ki si drznejo dvignit glas v času, ko njihovo telo prežema živčnost z lastnimi komplexi, ki butajo ob nepredvidenih časovnih razmikih v prostor in delajo ozračje napeto…..ki so freh, brezkompromisni in bolano tekmovalni…..ki so tragikomično hitro užaljeni in v svojih globočinah nacionalisti ter lokal patrioti – BOLANO.

No, potem se sprašujem le po katerem kriteriju izberejo najboljšega kandidata. V čem blesti, s čim je očaral, kaj si je namislil o svojih preteklih izkušnjah….
In sprašujem se, kako se glasneje ne govori o tistih delodajalcih, ki dajo na štud.servis oglas, ti jim pošlješ prošnjo, še brez CVja…pa ne odgovorijo…kaj šele zlate pogoste primerje, kjer čez pol h že majo izbranega kandidata!?!?! Ker so ga vzeli med svoje, kar tako preko telefona, a ne?!?!

A naj prihodnjič izvedem eno točko, plesno-gibalno? Ali vas šarmiram, neglede na to ali ste-ica ali -tor? Vam rečem, da sem najboljše, kar ste kdaj doživeli? Vam naj razlagam, da nujno potrebujem delo, ker se med drugim sama financiram in da se hočem obdržat v LJ? – in poleg mene je še podobnih primerkov polno a ne….pa kaj…v mojem svetu sem edina pomembna jaz, jaz moram hlastat po tem trgu dela, ki se dela, da je zahteven….večinoma pa je sestavljen iz zelo plitkih ljudi

….”punca, to je realnost” – Ja, in? Je s tem kaj rešeno?…Nimam posebne želje se sprijaznit s tem, hkrati pa si ne uničevat svoje življenje, ki mi mineva…ampak to je res višek vsega. Samo to – višek vsega. Začaran krog.

Še ena žalostna stvar: OŠ — nekatere, zahtevajo od prof. razrednega pouka, da ima opravljen program zgodnjega poučevanja angleščine. V Slo mamo dve univerzi, mariborsko in ljubljansko. V mojem prelepem Mbju študentke nismo mele možnosti to opravit tekom študija, le prvo leto so nekaj mučkali, pa je vse propadlo, ker ministrstvo naj ne bi financiralo programa…ampak glej ga zlomka, v Lj pa to imajo, deluje in študentke, ki so diplomirale iz RPja v Središču majo prednost pred mano – prišlekom, ki si z vsem upanjem išče delo na OŠ…. DISKRIMINACIJA ali kako bi to lahko fino poimenovali, obrazložili? …ki upa, da jo vzamejo brez pripravništva in strokovnega, ker obojega ni mogla opravit…..ker ji še ni omogočeno in bogvekdaj ji bo….moj študij mi 100% ne omogoča opravljanja ciljne profesije, s tem mislim tole, da moraš imeti srečo, da dobiš pripravništvo….volunterskega si pač ne morem privoščit! Ampak dobre duše ravnateljske so tiste, ki te zaposlijo in v tem času narediš hkrati pripravništvo, ki ti ga oni plačajo, in pač ne ministrsvo. No, to so redki primeri.

Kakorkoli – padla sem v tisti tok življenja, ki so nam ga celo mladost napovedovali starši…nekateri so morda bili modro tiho, pa je nekatera deca sedaj šokirana…redki so se znašli, redki imajo tiste krajše poti do svojih zaželjenih stolčkov…vsakemu svoje, jp.

Razmišljam o eni Slovenki, ki je sedaj pri 31-ih na Havajih…neplanirano se je pred leti na vrat na nos odločila, da po turističnem obisku tam tudi ostane…živi veliko manj zakomplicirano življenje…kje namreč piše, da se mora delat SKRAJNO ZAPOSLENO IN zagnano DELOVNO 12h/day? – kjer se dela zato, da bi mel vsaj 1500evr, pa poleg trpiš psihofizične poškodbe…Le žal ji je baje, da svoja dva otroka ni naučila govoriti njen materni jezik, sicer pa strašno uživa v precejšnjem miru. Kul. Tako je treba.
Najti mir tudi v taki đungli, kot je naša, slovenska. To bo še projekt. Ni vse v ljubezni namreč, ugotavljam. Vse je v skupku vsega, predvsem pa, da živiš v takij okoliščinah, ki so razlog za notranji mir ter zadovoljstvo.

No in zdaj preskok k tistemu, kar bi naj bilo začetek in konec posta, bolj posrečeno kot ne, pa naj bo za ne tako zoprn, ne-jezljiv konec:

vsak ima neke svoje cvetke iz otroštva, ki sicer niso vredne toliko, da bi jih lahko ovekovečili za najkvalitetnejše, najboljše, z največ globine….sicer pa se da uživat tudi v pojavih, ki vse to niso, pa nam vzbujajo iz nevemkakih razlogov ugodje…

v času OŠ sta primerka sledeča:

…spomnim se, kako sma s kolegico plesale na te ritme so called “pralni strojček”…tisti, ki ste gledali Seleno (film), boste vedeli o čem govorim…ritem je pač zame povsem ourajt za miganje skozi celo noč
Še vedno mi je posrečeno všečn njen (žal bivši, ker… es muerta) imiđ s pajkicami in modrci ter postopanje, vrtenje, kot je treba za JA ritme…Odpeti znam skoraj vse njene hite

Sledeč komad sem se nedavno DRLA v avtu poleg mojega G. Moškega…v bistvu sem doživela nek šus v telo…zaživela sem, malo se mi je odpeljalo, razlezlo se mi je nepojasnljvio veselje, nostalgija in zadovoljstvo trenutka…pela sem tako dolgo – KRIČALA in se metala v tistem obsegu privezana z varnostnim pasom – dokler nisem prasnila v krohot v spremstvu s solzami. Drugače se temu reče: jokala sem od smeha
Spomin seže recimo v mestni mariborski park, pod enim drevesom…zaključek 1.letnika…vsaj en je imel kitaro…in smo si peli na travci, vmes pa pili ogabne mešanice najbolj poceni vina s kokakolo heh

p.s.: zadnja lepa stvar od dece, ki sem jo prejela je Spiderman, narisan in izrezan posebej zame od pravega malega talenta in umetnika po duši…sineta Cavazzinega

“Ovo je rat, a ne snimanje filma”.

Včerajšnji neplaniran in prav zaradi tega všečn odhod v kino z mamo se je končal več kot superdobro. Rekle sma, da grema gledat prvi film, ki pride na spored ob uri, ko prispema. Imele sma na voljo Lakota in TurneJa. Zgodbe kot so Lakota, smo že videli – prežete s temačnostjo, krutostjo in nasiljem ter vsemogočnim potenciranjem niso kaj prida za petkov večer. Pa vendar, sma se odločile za film, katerega zgodba je pravtako tragična in grozljiva, vendar prežeta s humorjem. Takšnim življenjskim, ki ga znajo uprizorit le naši (moji) južni bratje. Veselje do ogleda filma, za katerega še pred včerajšnjim dnem nisem slišala, se je stopnjevalo in na koncu bilo tudi upravičeno.

Film Turneja je nastal pod “taktirko” Gorana Markovića, pred tem je imel še odrsko predstavitev. Projekt si je zamislil že pred 14 leti kot reakcijo na grozovita dogajanja s časa vojne “nedavno nazaj”, vendar v tistem času preprosto ni mogel tega realizirat.
Tekom ogleda lokacij, kjer bi naj snemali film, so se odločili za naprimernejši kraj in sicer v Republiki Srpski – celotna zgodba se večji del dogaja prav tam.

Po besedah Markovića je vojna ponižujoča. Film nima namena rekonstruirat zgodovinsko-političnega dogajanja, temveč ju prikaže skozi oči skupine beograjskih igralcev (vloga kot igralci), ki se (naivno, nadebudno) podajo na “turnejo” v času vojne v Republiko Srpsko. Vso dogajanje, je dejal Marković, je resnobno, celo depresivno, vendar prikazano na komičen način.
Tragikomičen, pravim, kakor je tragikomično življenje. Da grozoto doživljamo skozi tiste vrste humor, ki omili pritisk in strašljive občutke. Humor, ki morda tudi pojasnjuje, da včasih “nič ni tako, kot se zdi, da so poti”, “da je lahko še hujše” in da preprosto moraš vztrajat ter preživet. Veliko bolj “okusno”, sproščeno in zanimivo si je ogledati tak “vojni” film, kot pa ameriške klasične vojne drame, ki so sicer polne patetike in tudi prikrojenih resnic.

Greh se mi zdi brati slovenske podnapise srbskih (in drugih Yu) filmov, ker se popolnoma uniči njihov sočen, slikovit besednjak, zgubi se pomen….in seveda se mora zgdotit, da naši prevajalci namerno ali malomarno prevedejo določene besedne zveze povsem napačno, tako da v slovenskem prevodu marsikateri dialog ne izpade komično, kot sicer, če ga gledamo in poslušamo v izvirniku.
Recimo: ajmo, deca, so prevedli v “ajmo, ljudje” – Hmm, ne. Ravno ta prisrčno piker nagovor, ki ga je oseba, kot neka očetovska figura/starosta/veteran izrekla ostali druščini, svojim “sotrpinom”, pride do izraza prav s to DECO.
Naslednji primer je bil “…da se koncetrišemo za…”, oni prevedejo, “da se pripravimo na…”. Spet, ne. Glede na okoliščine, v katerih so se nahajali, je “se pripravimo” neprimeren, ne razume se na prav način… Nahajali so se namreč v podrtiji od improviziranega bolnišničnega prostora za “intenzivno nego”, naokoli pa so švigale bombe ter streljanje…Če bi želeli, bi sami avtorji filma to izrekli s “, da se pripremimo”, ampak je posrečen “skoncetrišemo” meril prav na “očitek” na kaotične, zvočno neprimerne, kočljive okoliščine tistega “bolnišničnega” prostora…

Zgodba je presunljiva in posrečena…grenka in ganljiva, ostra in surova, vendar z vsako njihovo kretnjo tudi komična; ko misliš, da boš naslednjih 15min valil iz oči krokodilje solze, ko misliš, da se ti bo koža neprijetno ježila tja v nedogled, sprostijo napetost in ogorčenost trenutki/przori/dialogi, ki zarišejo smejalne gubice. Strašno všečno uprizorjena igra skozi oči umetnikov, ki s svojimi dramatičnimi predstavami dejansko padejo v objem prav tako dramatičnega realnega stanja (vojne), v katerem so se znašli…z igro v obupnih razmerah (zimski čas, na snegu, v gozdu…) “komunicirajo” z vojaki & Co., jih rotijo, jih pozivajo, prosijo, predstavljajo, razkrivajo občutenja, želje, potrebe po miru, spravi, bolečini, banalnostih, izkoriščanju & Co. Na eni strani se kaže njihova razgledanost, duhovna širina, osebnostna moč ter na drugi otopelost, omejenost vojakov, njihova nemoč podoživljat vsebino zaigranega, ki ima konkretno kompleksno sporočilo ter se nanaša prav na njihova dejanja…Vendar igralcem uspe…zgodijo se trenutki, ko se obe strani začutita, ko se zamislijo, celo spremenijo neke strašljive namere, se omehčajo srca, izvabijo se izpovedi…Ostaja pa v ozadju grenki priokus nemilosti vojne in njihovih izvršiteljev.

Izpostavila bi prizor, kjer se eden izmed mlajših te igralske skupine upre vzdušju, ki veje v danem tenutku; doživi rahel “živčni zlom”, izbruhne iz njega srd, bolečina z jezo….ker se mu zagabi banalno, lažno, pogubno in bedno poveličevanje njegovega lastnega naroda, upre se mu do živega vzvišenost patriotizma in njegova vsiljivost… In se zadere tam sred gozda, da ni Srb, ampak le igralec!
Drug vtis iz prizora, kjer steče krajši monolog o tem, kako so vsi nasprotniki v tej vojni drug drugemu isti: Muslimani, Srbi, Hrvati…vsi isto oblečeni, podobnega videza, istega jezika, z istimi občutki…

V glavnem, več kot vščen film, katerega si nas je ogledalo pičlih 10 ljudi. K temu bi vzporedno postavila film Težko je biti fin (BiH). Priporočam ogled. In še vedno čakam na Hadersfild. Rada bi ga gledala na velikem platnu.

in eden izmed manj prijetnih prizorov…z odpeto pesmijo še bolj pretresljivih…