Festival Lent 2008 se je zaključil s skrajno bednim ognjemetom. To je prva resnica. Organizatorji so napovedovali jako velik spektakel raket, z ne vem koliko različnimi “slikami” (prizori), ki bi jih naj s pozornim opazovanjem tudi opazili…ta poseben koncept. Amm, moram reči, da je bil porazen. En velik zeeeh.
Z očetom sma si ogledala prvega, na zaključku Folkarta in je bil zares fenomenalen, zares drugačen, zares pompozen. No, s tem drugim finalnim pa so ga pihnili mimo.
Kakorkoli…gremo k drugi resnici:
Večina obiskovalcev se ni posvetila prireditvam, ki so bile v vsakem pogledu res kvalitetne in mnogotere - za vse okuse. Vsakič, ko sem bila na Lentu in prečekirala odre, je bil pogled bolj ali manj “neprevečvesel”, kar pomeni, da odri nikoli niso bili polni. Razen Jurčkov, pa verjetno Rotovž. Po drugih lokacijah načeloma ni bila prisotnost nič večja, kot pretekla leta, in enako velja za glavni oder. Ljudje se pridejo nažirat in celo z vsem veseljem odštejejo 7evr za 4 čevape s klasično prilogo! 
No, za čas konca Folkarta je bilo polne 3/4 tribune in pri Laibachih sem doživela krasno presenečenje. Pred ogledom njihovega performansa, sem slišala zelo malo njihovih komadov in so mi bili preko radija avtomatsko “mimo” za moj okus. Torej v spominu mi je ostala nemščina, ki je v taki obliki petja ne maram in žaganje/ kruljenje. Potem pa je realnost ponudila drugo sliko, nad katero sem bila celo navdušena! Zadevo sem si ogledala z meni (po novem) ljubim DJ-em 
in znanko. Deževalo je, toda Laibachi so imeli komu za igrat! Kar toplo mi je ratalo pri srcu, namreč zelo sem se zbala, da predvsem! naši meščani ne bodo napolnili obe tribuni gl.odra za prav to glasbeno skupino. Poslušalci in gledalci so bili predvsem starejši oboževalci in radovedneži, nad 25 let. Beat in melodije so mi povsem sedli v uho, žile, tudi v srce 
Še vedno pa pač…težko slišim to nemščino, ki me v njegovi interpretaciji spominja - kar je skrajno čudno zanimivo - na nemške porniče, ki so mi prav zaradi izrazoslovja nagravžni 
(Amm, ne ne spoznam se…, sam pač sem jih mela v svoji življenjski dobi videt). Pevec Laibachov zgleda veri gut, njegovi nimfi v strogih, mračnih oblačilih pa naredita spajsi atmosfero, tak opasno je vse skup delovalo, energično in uravnoteženo.
Sedaj pa k delu, kjer se je fino spomnit na glasbene dogodke, ki so obudili ves nabor mojih čutov. Zelo sem vesela, da sem si končno vzela čas za ogled nekaj glasbenih predstav ljudi, ki jih naravnost občudujem.
Žal mi je, da nisem uspela videt The Gipsy queense and kingse, katere so zastopali virtuozi iz Romunije, Makedonije, Srbije, Mađarske, Bulgarije in Francije, če se ne motim.
Žal mi je, da se nisem prepustila glasbeno-plesnim kreacijam (Feel the beat - mjuzikl) II.gimnazije Maribor, katero zastopajo mladi nadebudneži s spretnim kombiniranjem plesa ter petja v angleščini.
Žal mi je, da sem brezveze spustila HAMLETA in Ivana Šarića.
Ogledala sem si Vlatka Stefanovskega. Zažiga. In sploh ne zgleda slabo za svoja leta - mislim original lepa podoba starega mačka s kitaro.
S kolegico sma se predajale energični moški zasedbi iz Italije, na Jazz odru..okoli 7 komadov izredno zabavnih decev, ki so se strastno izživljali vsak na svojem glasbilu: bobni, kirata, klaviature, saksofon, trobenta (amm, če me spomin ne vara, raje rečimo, eno izmed trobil heh) mi je poganlo kri po telesu! Temu bi rekla “rasturačina na 100 načina”
Glede jazz zvrsti ima distančen odnos, ker pač zna bit jako nehvaležen za moje uho…potrpljenje in posebna strast sta nujna se mi zdi…no, ROY PACI Aretuska v sodelovanju z Manu Chao! pa so predstavili zajetni množici obiskovalcev pravo bombo raznolikih stilov in zvrsti, tako, da se je migalo sto na uro. Zelo je pomembno, da se glasbeniki lahko znajdejo v vlogi zabavljačev in motivatorjev - ko se množica sprosti, ko pade not z njihovo vzpodbudo in raznimi nepričakovanimi improvizacijami ter komunikacijo, dosežejo svoj namen.
No, potem se je zgodil že omenjeni Folkart. Všečno, čeprav bi jaz povabila več raznolikih skupin. Recimo odlično bi bilo za videt Irce, Kitajce, Perujčane, pa tudi kak chicken dance za začinko ne bi bil slab 
Tako pa mi je delovalo vse skup, v bistvu, ne tako pestro, kot bi lahko bilo. Odpovedala je Šrilank, če se ne motim, ker niso dobili “prepustnice” Žalostno.
No, nadejala sem se še filma Težko je biti fin. Vreden ogleda. Bosanski in zasluženo večkrat nagrajen. Ogledala sem si ga z očetom, ki me je prijetno presenetil s popolnim “štrbunkom” v celotno zgodbo…vmes je komentiral, pa tudi na koncu vzneseno podoživljal vse zaplete in usode protagonistov filma…No, po tem filmu, pa vmes pravtako, se človek ni mogel izogniti obujanju spominov, razmišljanju o usodi posameznih narodov, o vrednotah in srečnosti, o načinu življenja, seganju po boljšem…tak navdihujoče no. Na koncu sem bila polne miline, otožnosti, hrepenenja in srečnosti tudi, ja.
Z mamo sma si ogledale v Sodnem stolpu še ljubljansko glasbeno skupino SEDEF, predvidevam pa, da so bili glasbeniki s pevko na čelu bosanskega porekla. Fantastičn vokal, z vsemi možnimi nijansami. Tako poseben, tenkočuten in precizen, mehak in melanholičen. Strune, bobni in violenčelo. Sandolinke. Petje o ljubeznih, srečnih in nesrečnih intimnih zvezah, o upanju in hrepenenju. Morda je bilo za nekatere poslušalce dovolj pol ure poslušanja…jih razumem nekako, saj je znalo na čase postati naporno, ampak jaz sem se našla tudi v tej glasbeni ulici. Vsako pesem sem si vizualizirala, popolnoma sem se vživela v posamezne dele melodije…spomini in fantazjie so se kar valili iz mene, počutila sem se …amm…kako bi se temu reklo: bogato, vzneseno, polno čustev in občutenj, ki so načeloma sprožali ugodje.
Mama je bila še drugič moja dobra kompanjerka, ko sma se napotili v KGB. Sram me bilo, da sem se spustila v to podzemlje prvič. Mislim, da je to edini klub v Mb in daleč naokoli, ki je takooo globoko pod zemljo, v tako prečudovitem, starinskem, misterioznem ambientu. Noro dobro! KGB je bil nabito poln zaradi Jureta Ivanušiča. Nad njim sem čist navdušena. Takega moškega imet je baaajno! To je čudo od človeka. Prvič sem ga imela priložnost videt v živo…koliko predanosti, energije, strasti in strašljivo dobre, originalne interpretacije, v spremstvu skupine NORDunk, katere pomemben člen je med drugimi dec, Simon Šimat, pri katerem sem imela nekoč nekaj ur učenja igranja na kitaro…Ne vem koliko let nazaj, tokrat pa ga je spremljala že starejša hči!, stara 7 let se mi zdi. Lepotička ga baje redno spremlja, ponosno posluša, podoživlja to glasbo…je že pri teh letih uspešno vpeta v del kulture Zelo všečna poteza! Enako fino se mi zdi, da starši peljejo tamale na koncerte in festivale…ne pa da doživljaš to, kar jih mnogo, ko se otrok veseli peti Atomike in podobne štance, jaooj, si želi njihove cdje, si dowloada njihove “pesmi” na telefon in celo v šoli plešejo na tovrstne viže…Kakorkoli: Juretu Ivanušiču je z lahkoto uspelo, da sem se počutila takoo pariško, tako barsko, tako šansonjersko…ACHANTE! In zdi se mi, da je skozi takšno obliko inetrpretacije, glasba zares najbolj smiselna. Besedila, polna zgodb, ki skozi strastno in popolnoma vživeto igro pričarajo pravi film, so ob spremljavi harmonike&Co. jagoda na smetani. Bravo Jure!
Ljudi bi bilo treba taktično in premišljeno vpeljevat v svet kulture skozi vsa obdobja. Da spoznavajo vse plasti glasbe, filma, plesa, likovne in druge umetnosti. Sicer jih večina sploh ne bo pomislila živeti življenje skozi takšne trenutke, ko se predajaš tistim pravim, edinstevnim užitkom, ki ne samo da sproščajo, ampak navdihujejo in širijo zavest.
Tako malo je interesa, da me je sram namesto njih. Kaj zamujajo! Kako jih to ne zanima?! Najbolj bedna poteza pa je izgovor: da zasedb ne poznajo ali da nimajo časa ali da so preutrujeni ali da je karta predraga. Pff, nesrečneži!
Festival Lent je že imel veliko obiskovalcev, ampak predvsem tistih, ki so se šetkali gor dol po “promenadi”, posedali v barčkih in restavracijah. Polnili so denarnice gostincev, nekaj korakov proč od njih pa so se odvijale nepozabne glasbene prireditve, ki so si sigurno želele malo več poslušalcev. Tistih, ki vzpodbujajo in pozdravljajo tovrstne prireditve, jim dajejo ugled…tako pa je žalostno videt, da ni interesa od meščanov, ki se sicer radi ponašajo s tem festivalom, ki naše medlo mesto (*ebeš zelenje!) obudi od mrtvih za boga 2 tedna.
No, čestitke organizatorjem in g. Rukavini, da mu uspeva nadaljevati to t.i. tradicijo, le malo manj denarja za ognjemet in prosim lepo ne odganjat ljudi s tako strahovito visokimi cenami gostinskih storitev, ki presegajo meje normalnega in poleg tega ne nudijo zadovoljive vsebine.
Zdaj pa sledi Guča
ugotovila, da sem danes dobro - uau!, nakar se je v misli vsilila tista melodija…besedilo sem spremenila v I’m warrior, dreamer, believer of my life, akhm 
Zadnji komentarji